Zbirka zgodovinskih poročil o Venetih, Venedih, Vendih, itn.

Homer (9. st. pr. n. št.) v Iliadi [1] imenuje Venete v Paflagoniji Enetoj (grščina ni poznala črke v).
Herodot, zgodovinar (5. st. pr. n. št.), piše o ilirskih Venetih, o Venetih v spodnjem toku Donave ter na območju severnega Jadrana.[2]
Polibij (2. st. pr. n. št.) je med opisom dogodkov od leta 219 do 146 pr. n. št., med drugim omenil naslednje: »Deželo do Jadranskega morja pa je obvladovalo drugo, zelo staro ljudstvo z imenom Veneti /.../ Govorijo drugačen jezik kakor Kelti, a se od njih le malo razlikujejo po navadah in noši /.../« Poroča pa tudi o zanimivem dogajanju: »Venete in Gonomane pa so rimski poslanci pregovorili, da so se pridružili Rimljanom.«[3]
Dimitrij Skepsijski, slovničar, arheolog (2. st. pr. n. št.), omenja prestolnico Venetov (Eneje) v Trojadi (Mala Azija).[4]
Strabon, geograf, zgodovinar (1. st. pr. n. št.), opisuje (V)Enete v Paflagoniji kot najpomembnejše pleme, ki so se po padcu Troje (Mala Azija) odpravili v Trakijo (območje današnje Bulgarije) ter, da so bili Veneti in Histri naseljeni od Pada do Pulja (Pule).[5]
Julij Cezar, vojskovodja, zgodovinar (1. st. pr. n. št.), poroča o Venetih v današnji Bretaniji (Armorika). Le-te omenjajo kasneje tudi Plinij, Strabon, Ptolomej, Kasij Dio in drugi.[6]
Tit Livij, zgodovinar (1. st. pr. n. št.), opisuje kako so Veneti, utrujeni od boja pri Troji, prispeli do obal Jadrana.[7]
Plinij starejši, učenjak (1. st. pr. n. št.), govori o obširni deželi po imenu Eningija, kjer prebivajo Sarmati, Venedi, Skiri ... Omenja pa tudi Venetulane v osrednji Italiji.[8]
Tacit, zgodovinar (1. st. n. št.), umešča Venete na mejo Svevije skupaj s Pevkini, Feni in Sarmati.[9]
Ptolomej, geograf (2. st.), omenja zelo velike narode - (o)Venede (Uenedai) na vsej obali Venetskega zaliva (Baltsko morje).[10]
Cesar Julijan (4. st.) priča o Venetih, ki so takrat (l. 358/359) živeli v okolici Ogleja (danes Aquilea, Italija).[11]
Jordanes, zgodovinar (l. 552), v Getiki piše, da severno od Dakije (območje današnje Romunije) do izliva reke Visle (Baltiško morje) živi mnogoštevilni narod Venetov. V prevodu po Rutarju nadaljuje: »Ti pa (tj. Veneti), ki izvirajo vsi iz jednega rodu, kakor smo opomnili v začetki svojega dela ali v pregledi ljudstev, imajo sedaj tri imena: Veneti, Antes in Sclaveni« (»Nam hi, ut in initio expositionis uel catalogo gentium dicere coepimus, ab una stirpe exorti, tria nunc nomina ediderunt, id est Venethi, Antes, Sclaueni«). Jordanes na 60. strani Getike še piše, da je bil Oglej glavno mesto Venetov.[12]
V Vitae sanctorum Columbani (l. 615), J. Bobbiensis omenja (alpske) Venete, ki se imenujejo Slovani. V originalu beremo: »termini Venetorum qui et Sclavi dicuntur.«[13]
Kronist Fredegar (7. st.), piše o Slovanih, ki so imenovani Vinedi.[14]
Adam Bremenski, kronist (11. st.), omenja obsežno pokrajino Sklavanijo, poseljeno z Winuli, ki so bili včasih imenovani Vandali. Le-ta naj bi bila desetkrat večja kot Saška, še posebej, če v njo vključimo Boheme (Čehe) in Poljane, saj se med sabo ne razlikujejo ne po zunanjosti in ne po jeziku.[15]
Ob ustoličevanju kraljev na danskem (od najkasneje 12. st. pa do leta 1972) se je podeljevalo naslov Kralj Wendov, latinsko Kralj Vandalov.
Helmold, zgodovinar (12. st.), opisuje zelo obširno sklavansko (slovansko) deželo, kjer včasih imenovane Vandale zdaj imenuje Wende ali Winule. V Nemščini se besedilo glasi takole: »Wo also Polen endet, kommt man zu einem sehr ausgedehnten sklavischen Lande, nämlich zu denen, die vor alters Vandalen, jetzt aber Wenden oder Winuler genannt werden.«[16]
Wincenty Kadłubek / Vincent Kadlubek, zgodovinar (12. st.), pravi, da so Poljake včasih imenovali Vandali.[17]
Heimskringla, Kronika norveških kraljev (12. st.) piše, da Črno morje »razmejuje tri dele zemlje, od katerih se vzhodni del imenuje Azija, zahodni del pa nekateri imenujejo Evropa, nekateri pa Eneja.«[18]
Miersuae Chronicon (13. st.) enači Vandale s Slovani.[19]
Albert Crantz, zgodovinar (15. st.), piše o Wandalih oziroma Wendih, ki so Slovani ter, da živijo kot en narod od Poljske do Dalmacije. Wendom pripisuje tudi mogočna dejanja v Franciji, Španiji ter Afriki.[20]
Marcin Bielski (16. st.) pravi, da so Slovane nekoč imenovali Wandali.[21]
Pomorjanski kronist Thomas Kantzow (1505-1542) piše, da so »Slaui in Wandali eno in isto /.../ prav tako, kot se Nemci različno imenujejo Germani, Teutoni, Alemani«. Izvorno besedilo: "Dan Slaui und Wandali ist ein Dinck ... gleich wie die Teutzschen werden oft on Unterschied geheissen Germani, Teuthones, Alemanni.«[22]
Christophorum Entzelt von Saluelt (16. st.) opisuje davno poseljenost dežel vzhodno od reke Elbe (Labe) z Wendi. Hkrati označuje Venete za Sklavene.[23]
Sebastian Münster, kartograf (16. st.), omenja Vandale ali Wende, ki so bili v antiki mogočen narod ob Vzhodnem morju. Omenja pa tudi, da so bili prebivalci vzhodne Nemčije imenovani Wandali, pa tudi Sclavi oz. Wendi. V izvirniku beremo: »Mecklenburg-Pommern-Preussen: jtem Brandenburg und was dem Polenland zugelegen, alles Wandali geheißen und ihre Einwohner haben auch Sclaven oder Wenden geheißen.«[24]
Antol Vramec, kronist (16. st.) v svoji Kroniki za leto 928 piše: Heneti, ki se Sloveni imenujejo so tedaj pobiti na nemškem.[25]
Adam Bohorič, jezikoslovec (16. st.), povezuje Henete, Vene(d)te, Vinde, Vandale in Slovane v en narod.[26]
Mavro Orbin (16. st.) med Slovane prišteva Venete, Vende, Vandale, Ilirce, Sarmate idr.[27]
Kronika Brandenburške dežele (16. st.) opozarja na mogočne prednike Wendov, ki so zavzeli Rim in Kartagino ter na njihovega kralja Gensericha, kralja Vandalov.[28]
Janez Vajkard Valvasor (1689), zemljepisec in zgodovinar piše: »Vendi in Sklaveni so eno ljudstvo, Vandali in Vendi en in isti narod«. V originalu beremo: »Wenden und Sclaven seynd ein Volk, Wandalen und Wenden einerley Nation.«[29]
V. N. Tatiščev, etnograf (17.-18. st.), Henete uvršča med Slovane, Vandalsko oziroma Vendensko državo pa omenja kot kot prvo znano slovansko državo.[30]
A. L. Schlözer, zgodovinar (18. st.) je postavil tezo o izvoru Slovanov iz Ilircev in Venetov.[31]
Vasilij Trediakovski (18. st.) med Vandale uvršča Dalmatince, Srbe, Bolgare itn.[32]
Davorin Trstenjak (19. st.) je pisal o starodavnih jadranskih Venetih, ki da so vindiško-slovanske družine. Poudaril je tudi njihovo sorodnost z armoriškimi ter baltskimi Veneti.[33]
Obsežni zgodovinski učbenik Helmolts Weltgeschichte (konec 19. st.) namiguje, da so Veneti, Wendi in Windi pravzaprav predniki Slovencev ter, da so le-ti »živeli v starih rimskih provincah Pannoniji, Noriku, Raetiji in Vindeliciji.«[34]

 


[1] Ilijada, 851.

 

[2] Herodotus, History vol. 7 / G B Pellegrini, A L Prosdocimi, La lingua venetica, Padova 1967, V, 9.

[3] Polibios, Obča zgodovina, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1964, str. 88; str. 92.

[4] On the Martialling of the Trojan Forces.

[5] Strabon, Geografija.

[6] De Bello Gallico.

[7] Titus Livius, History of Rome, Loeb Classic Library, William Heinemann, London, Harvard University Press, Cambridge, Mass., 1933 / Titi Livi, Ab Vrbe condita, liber I, http://www.thelatinlibrary.com/liv.html.

[8] Historia naturalis, Liber IV: 96-97.

[9] Cornelius Tacitus, De origine et situ Germaorum liber (Germania), 64.

[10] Ptolemej, De Geographia, III 5. 21.

[11] The Works of Emperor Julian, Engl. transl. Wilmer Cave Wright, I. vol., Loeb Classical Library, William Heinemann , Cambridge, Mass., Harvard University Press, 1954, The Heroic Deeds of Constantius, str. 190- 193.

[12] Iordanes, De origine actibusce Getarum (Getica), Roma 1986, str 43 (XXIII poglavje); S. Rutar, Kako važnost ima "Jordanis" za slovensko zgodovinopisje, Letopis Matice slovenske, Ljubljana 1880, str. 86.

[13] J. Bobbiensis, Vitae s. Columbani.

[14] Fredegar Scholasticus, Historia Francorum, I, 48.

[15] Adamus Bremensis, Gesta Hammaburgensis ecclesiae pontificum (et Scholast), 11. stoletje, II, 18.

[16] Helmoldi presbyteri Bozoviensis, Chronica Sclavorum et Venedorum, 1171, str. 2, 14.

[17] W. Kadłubek, Mistrza Wincentego Kronika Polska, Warszawa 1974.

[18] Heimskringla or The Chronicle of the Kings of Norway, The Ynglinga Saga, or The Story of the Yngling Family from Odin to Halfdan the Black, Snorri Sturluson c. 1179 - 1241, Online Medieval and Classical Library Release #15b, http://sunsite.berkeley.edu/OMACL/Heimskringla/.

[19] Miersuae Chronicon, Monumenta Poloniae Historica II, 1872.

[20] Albertus Crantzius, Vandalia, lat. Hamburg 1519.

[21] M. Bielski, Kronika Polska.

[22] Thomas Kantzow, Chronik von Pommern in Niederdeutscher Mundart (orig. 1535), Dr. Martin Sändig oHG., 1973; ISBN 3-500-28260-1.

[23] Entzelt von Salfeld, Chronicon der Alten Mark, Magdeburg 1579.

[24] S. Münster, Cosmographiae Universalis, Basileae 1572

[25] A. Vramec, Kronika, Ljubljana 1578.

[26] A. Bohorič, Zimske urice / Arcticae horulae, Vitenberg, 1584.

[27] M. Orbini, Il Regno degli Slavi /Kraljestvo Slovanov, naslov "Historiografska knjiga o izvoru imena Slave in o razširitvi slovanskega naroda in njegovih carjev ter vladarjev z mnogimi imeni in z mnogimi carstvi, kraljestvi in provincami", 1722.

[28] Angelus, Chronik der Mark Brandenburg, 1598.

[29] J. V. Valvasor, Slava Vojvodine Kranjske / Die Ehre des Herzogthums Crain, Nürnberg 1689.

[30] V. N. Tatiščev, Slovani in Rusija, str. 21 / Собрание сочинений. Т.1. История Российская. М. 1994, частъ 1. См. также фрагментъі в сборнике "Славяне и Русъ"с. 16-23

[31] Х. А. Шлецер, О происхождении словен вообще и в особенности словен российских, М. 1810.

[32] B. Тредиаковский, РИ, I-XVI - Римская история ... сочиненная г. Ролленем ... а с Французского переведенная тщанием и трудами В. Тредиаковского ... Т. I - XVI. СПб., 1761-1767.

[33] D. Trstenjak, Raziskavanja na polji staroslovanske zgodovine, Letopis matice slovenske, Ljubljana.

[34] H. F. Helmolt, Weltgeschichte, fünfter Band, Bibliographisches Institut, Leipzig und Wien 1900 (1899-1907), str. 269, 270 (english: London 1902, ruskij: Petrograd); www.hervardi.com/helmolt.php.