mt_ignoreJanez J. Švajncer je ponovno prijetno presenetil zgodovinske kroge in druge vojaške zbiralce, saj je decembra 2008, izdal že drugo knjigo v tem letu, ki se tiče naše zgodovine in opisuje celotni razvoj vojaških čelad na področju Slovenije.  Poleg kvalitetnih barvnih fotografij iz njegove kolekcije v vojnem muzeju Logatec je ponudil s svojim strokovnim opisom in razmišljanjem tudi velik izziv zgodovinski stroki v Sloveniji.

Avtor: Dimitrij Kebe

Iz knjige Čelade bom povzel po Švajncerju zame najbolj pomembna sporočila v zvezi z zgodovino čelad iz starejše železne dobe.
 
1) Negovske čelade
Citiram - Z iskanjem odgovorov, ki ne bodo obremenjeni z dogmami ali posledicami političnih nacionalnih interesov, bomo tudi pri Negovskih čeladah dosegli zgodovinsko resnico. Nesporno dejstvo je, da so čelade negovskega tipa značilnost sedanjega slovenskega ozemlja in severne Italije vse do Tirolske. 
Če potegnemo vzporednico, ki se ponuja sama od sebe, je vzhod severne Italije ozemlje Venetov, še v 8. stoletju našega štetja pa se je tudi slovensko ozemlje razprostiralo vse do Tirolske, saj je tam mejilo z Bavarsko. Z vidika čelad negovskega tipa sta bila ozemlji današnje vzhodne severne Italije in Slovenije celota. Zato čelade negovskega tipa omogočajo utemeljeno sklepanje, da je nekdanje slovensko (ali Venetsko, če je tako razumljiveje) ozemlje segalo daleč v današnjo severno Italijo.(str. 20, 23)
 
2) Negovska čelada iz Novega mesta
Zelo zanimivo pa je podana razlaga o tej čeladi, ki jo hrani dolenjski muzej v Novem mestu. Tu avtor ponudi veliko različnih možnostih o nastanku - datiranju te čelade. V kolikor bi se ugotovila njena prava starost, avtor zaključuje sledeče. 
Citiram - In če bi s tovrstnim sklepanjem še nadaljevali, bi dobili možnost, ki bi v temeljih zamajale marsikatero od nedotakljivih dogem arheologije in zgodovine. Posledica je lahko predvidljiva: silovit odziv vseh, ki svojo avtoriteto in položaj gradijo prav na teh dogmah. (str. 24)
 
3) Čelada iz Nevelj za Tita
V tej knjigi se avtor dotakne tudi čelade iz 8.-7. stoletja pred našim štetjem najdene v Nevljah pri Kamniku, ki so jo podarili Josipu Brozu - Titu in komentira: v duhu Cankarjevih besed o hlapcih, za hlapce rojeni.
Glede te čelade Švajncer omenja še, da je zaprosil vlado republike Srbije, da menja redke srbske predmete, ki so v vojnem muzeju Logatec, za to čelado in konča, da ni znano, da bi Slovenija kot nova in samostojna država to čelado zahtevala nazaj od Srbije. (str. 24, 25)
 
4) Slovanske čelade
Omembe vredna je tudi razlaga za slovanske čelade, v katerih Švajncer izpostavi nesmiselne trditve, ki jih je povzel tudi Josip Korošec v knjigi Uvod v materialno kulturo Slovanov zgodnjega srednjega veka. 
Citiram - najbolj nesmiselna trditev, ki jo je povzel J. Korošec je, da so Goti konične čelade, ki so jih posredovali tudi drugim Germanom, prevzeli od Sarmatov. Od Germanov naj bi jih potem sprejeli Slovani. Torej naj bi Goti, ki so živeli na istih ogromnih prostranstvih Ukrajine kot tudi tamkajšni Slovani (pri čemer je gotsko germanstvo še kako vprašljivo) čelade sprejeli naravnost od Sarmatov, Slovani pa ne. (str. 38, 39) 
Poleg drugih starejših čelad avtor podrobno opiše še čelade iz I. in II. svetovne vojne in tudi obdobja v času slovenske osamosvojitvene vojne 1991, vseh vpletenih strani v takratni Jugoslaviji. 
Na koncu izrekam osebno zahvalo avtorju knjige Čelade Janezu J. Švajncerju za neprecenljivi doprinos k slovenski zgodovini.
 
Čelada z Vač iz 5. st. pr. n. št. (Naravoslovni muzej na Dunaju)

DRUGI POGLED NA KNJIGO »ČELADE«

Kam uvrstiti čelado iz Družinske vasi?
V zvezi s to dvogrebensko čelado, ki je omenjena v tej knjigi, osebno mislim, da njena časovna opredelitev datira v starejšo železno dobo in ne v obdobje mlajše železne dobe. Avtor tu ponudi drugačno sklepanje možnosti nastanka čelade, katerega povezuje s simbolom »konja«, ki sta na tej čeladi in ga pripisuje Keltom. 

Prepričan sem, da sporni prihod Keltov v naše kraje in njihova asimilacija s straroselci v mlajši železni dobi ni mogla vplivati na prevladujoči simbol konja, saj se ta simbol pri nas pogosto pojavlja že vse od starejše železne dobe dalje. 
Kot prvo bom omenil vaško situlo, na kateri je cela zgornja vrsta okrašena s konji (6. st. p.n. št.). Motiv bojevnikov na konjih je prikazan tudi na znani pasni sponi iz Vač (7.-6. st. p.n.št., hrani muzej na Dunaju). Prav tako je na pasni sponi iz Magdalenske gore pri Šmarju upodobljen konj (5. st. p.n. št., hrani muzej na Dunaju). Konji so tudi na situli iz Dolenjske, ki jo hrani muzej v Novem mestu (6.-5. st. p.n.št.) in na čeladi iz Vač, na kateri je stilirizirana konjska glava (7.st. p.n.št., hrani muzej na Dunaju). 
Omembe vreden je podatek, da je znani sirakuški tiran Dionizij že v 5.-4. st. pred našim štetjem omenjal »slavne konje iz Istre«. 
Iz tega opisa je razvidno, da so naši predniki, staroselci (Sloveneti) nadaljevali s to tradicijo simbola konja brez kakršnega koli vpliva Keltov, od starejše železne dobe do mlajše železne dobe in še naprej. 
Kar pa se tiče Noriških novcev iz 2. in 1. st. p.n.št., na katerih so upodobljeni konji in jih današnji zgodovinarji pripisujejo Keltom, pa tole: 
V knjigi »Keltski novci«, ki jo je izdal Peter Kos leta 1977, avtor v opisu teh novcev govori o velikih noriških srebrnikih in o malih noriških srebrnikih. Takrat v 2. in 1. st. p.n.št. je področje, kjer so kovali te srebrnike, »spadalo pod Norik«.
Danes je znano, da je večina starejših zgodovinarjev Norik in Noričane prištevalo k veji Ilirom, Slovanom ali drugim narodom, »nikakor pa ne k Keltom«. To pomeni, da Noričani niso bili Kelti in zato tudi konji na noriških kovancih niso simbol Keltov, vsaj na našem noriškem področju ne.
Za okrepitev mojih gornjih trditev bom omenil še »legendarne noriške kneze«, katerih napisi imen so na velikih noriških srebrnikih. Ti so bili najdeni na področju današnje Slovenije in na ozemlju takratnega Norika. Še danes je mogoče razumeti njihova imena v našem slovenskem jeziku.

Imena legendarnih noriških knezov:
ADNAMATI - pomeni ENA MATA (v današnjem dolenjskem narečju - akanju pomeni beseda ADNA = ENA )
ATTA - pomeni OČE, ATA

SVICCA, SVIČA ali SVIKA - pomeni v staro slovenščini dostojanstvenika oziroma pomeni kraj, kjer so bila v starih časih zbirališča, na katerih so odločali o obrambi domovine. Še ne dolgo nazaj se je pri nas imenoval tak zbor »veča«. (Davorin Trstenjak L.M.S., Ljubljana 1869 str. 33, 34)
 
Še nekaj najstarejših imen na noriških srebrnikih
TINCO - pomeni TINKO, TINE, Ž. TINKARA
VOKK - pomeni VOLK, tudi priimek VOVK
BOIO - pomeni BOJ, BOJEVNIK
 
Od znanih zgodovinarjev, ki Noričanov niso prištevali k Keltom, temveč k drugim narodom, Ilirom, Slovanom, bom kot prvega omenil Nobelovega nagrajenca Theodora Mommsena. To visoko nagrado si je prislužil leta 1902. Dobil jo je za njegovo največje delo »Zgodovina Rimljanov«, v kateri je tudi ta opis za Noričane. To trditev Mommsena sta zagovarjala tudi zgodovinarja Kiepert in Tomaschek. (L.M.S., Lj. 1889 str. 52, 53)
Pionir venetologije Davorin Trstenjak v Letopisu matice slovenske piše: Trojanec Antenor in venetski vodja Venet sta torej po padcu Troje Paflagonskih Venetov vojno trumo, v Venetio in mesto Patavo pripeljala. Takrat so ti Veneti že našli sorodne brate v Karniji in Noriku. (L.M.S. 1875, str. 128) 
Procopius - še leta 552 našega štetja spominja Prokopij stare Karne in Noričane po sedanjem Koroškem. Po Nestorju pa so tudi Noričani Slovani. (L.M.S. 1885, str. 304, De bello Gothico L. 15.)
Karl Sicha - Rimljani so severni Ilirik delili na Panonijo, Norik, Retijo in Vindelicijo. Prebivalce teh dežel so vodili pod enim skupnim imenom in sicer kot Ilire. Noriki torej niso bili ne Grki, ne Rimljani, ne Germani, ne Kelti: bili so prav tako Iliri. Vendar pa je neobičajna izjava Plinija: »Taurisci nunc Norici« in vendarle Iliri. 
Ime Taurisci podobno kot Norici nakazuje na strukturo tal (višina, gorska vzpetina). Ime Noricum (Iz noriti) je bil na začetku omenjeno zgolj na najjužnejši del teh zgoraj omenjenih pokrajin. S širitvijo uradnega imena Noricum na celotno provinco, vse tja do Donave (Vindobona - današnji Dunaj), je hkrati izginilo tudi ime Taurisci, četudi je prebivalstvo ostalo: »Taurisci nunc Norici«. (K. Sicha, Namen und schwinden der Slaven, Laibach 1886, str. 12, v prevodu »Imena in izginjanje Slovanov«) 
 
Za konec: KOLIKOR MOČNEJŠA JE SILA, KI ZAVIRA RESNICO, TOLIKO BOLJ UNIČUJOČE BO TA UDARILA NA DAN, KO SE BODO UTRGALE VERIGE, KI JO UKLEPAJO
(Davorin Martin Žunkovič)