Avtor: Robert Petrič 

Povzetek

V presoji je Hacquetova knjiga Slavus-Venedus-Illyricus, v kateri avtor neobremenjeno raziskuje izvore in običaje t. im. južnih Slovanov. Ugotovitve, ki jih avtor iz svojega raziskovanja tega »naroda« zapiše, so na moč podobni in skladni z marsikatero avtohtonistično predstavo o Slovanih.

Ključne besede: zgodovina, etnologija, religioznost.

Belsazar ali Balthasar Hacquet (venomer se je popisoval kot B. Hacquet) se je rodil leta 1739 ali 1740 v Bretaniji, umrl pa leta 1815 na Dunaju. Vmes bi lahko rekli, da je bilo njegovo življenje posvečeno predvsem preučevanju »razširjen/e/ slovansk/e/ nacij/e/«, saj v nagovoru monarhu, zapisanem na začetku njegove knjige Slavus-Venedus-Illyricus[1] beremo:
»/.../ Ker tako razširjena slovanska nacija sestavlja dve tretjini prebivalstva vseh cesarskih držav, sem menil, da bi bilo zelo smotrno ta ljudstva kolikor je le mogoče preučevati, za kar sem dobil še posebno priložnost ob dvaintrideset letnem vojaškem in civilnem službovanju v vladarski hiši
»/.../ Da die so ausgebreitete Nation der Slaven zwey Drittheile der Bevölkerung aller KaiserStaaten ausmachen, so dachte ich es sey sehr zweckmäſsig, diese Völker so viel möglich zu studieren, wozu ich um so mehr Gelegenheit bekam, durch meine dreyundvierzigjährige Militair - und Civildienste bey dem Erzhause.«


Hacquet je zgodovino zaznamoval kot etnolog, zdravnik, naravoslovec in gornik. Živel je predvsem v Idriji, bil je pa tudi profesor anatomije v Ljubljani, profesor naravoslovja v Lvovu in profesor kemije in botanike v Krakovu. Leta 1782 je bil udeležen pri prvi osvojitvi Triglava in kot tak velja za enega prvih alpinistov. Gre za očitno veliko dejanje, saj je Julius Kugy menil da, »kar je bil Saussure za Montblanc, je Hacquet pomenil za Triglav«.[2]

mt_ignore
Slika 1: Balthasar Hacquet

O zgodovini Slovanov
Najbolj zanimivo pa je seveda njegovo raziskovalno delo o Slovanih. Prej omenjena knjiga o Slovanih, ki jo je pod naslovom Veneti - Iliri - Slovani, v slovenščino (žal precej nedosledno*) prevedel Rasto Švajgar, se namreč, kljub nekaterim očitanim površnostim in osebni noti, dotika zgodovine v osnovnem smislu.

* Bralcu z znanjem nemščine predlagam, da raje bere izvirnik, ki se nahaja pod prevodom.

  V uvodu Hacquet takoj preide k stvari:
»Kar 40 polnih let sem preživel med Veneti, Vindi, Sklaveni ali današnjimi Slovani, med velikim, močnim in še bolj razprostranjenim narodom, kot so bili nekoč Arabci. To ljudstvo, ki je svojčas bilo začeto na mejah Italije, Venecije in Tirolske - to področje se je svojčas imenovalo Karnija - Carnia - se je razširilo tja v Rezijo /op.: na tem mestu je v izvirniku zapisano ime Retija - torej predel proti Švici/, Švico - Suevia /op.: v izvirniku Suevia ni povezana s Švico!/ - in brez dvoma tudi do Frankov, glej Oryctographia carniolica, predgovor. Ta narod je bil s svojimi zmagami in napredovanji označen s strani nekaj avtorjev pod imenom Veneti ali Vindi - Wenden oder Winden, bili so pa tako prevzetni kot današnji Novo Franki, ki so si nadeli ime Slavenci ali Slavni - Slavenzi oder Slawni - zaradi svojih slavnih dejanj.

Sedaj se to ljudstvo razteza preko že imenovanih dežel na levi strani - vzhodni obali Jadranskega morja, od Albanije do severnega Ledenega morja, še vedno preko Kamčatke do Aleutskih otokov in Severne Amerike, /.../

V teh opisih je razvidno, da so bili razvpiti Rimljani v svojih pohodih bolj omejeni kot sedanji Slovani, kar zadeva širitev vpliva preko ozemlja. Le malo Azije in Afrike so si lahko pridobili, dočim so Slovani privzeli več zemlje kot Kitajci.

In kaj predstavlja avstrijska, turška in delno tudi pruska država na severovzhodu? Ali se ne sestoji skoraj izključno iz Slovanov? Le 2 do 3 milijone Madžarov in prav toliko Nemcev sta edini ljudstvi pod avstrijsko nadvlado pomešanih s Slovani. Cesar Karel IV je stanje v svoji državi dobro poznal, ko je v svoji zlati buli - Bulla Aurea, od svojih knezov zahteval da se naučijo venetskega /op.: v izvirniku beremo »vendskega«/ jezika z namenom, da bi pridobil enotni vladajoči jezik. Pravtako nesmrtni Jožef II, ki je na začetku svojega vladanja postavil ministrom temeljno vprašanje: kateri jezik bo povsod uveden - slovanski ali nemški - in ostalo je pri zadnjem. Če je bila ta odločitev koristna je drugo vprašanje - za negativno oceno je mnogo razlogov.«[3]

»Es sind bereits 40 Jahre, daſs ich mit der groſsen, mächtigen und mehr als jemals die Araber ausgebreiteten Nation der Veneden, Winden, Sklavenen oder heutigen Slaven lebe. Dieses Volk, welches dermalen in Europa seinen Anfang an den Grenzen Italiens oder des venetianischen und tiroler Gebieths in Westen nimmt, (vor Alters begrift man diese Länderstrecke unter den Namen Cárnia) hat sich durch solches noch weiter nach Rhätien, Suevia, und ohne Zweifel bis Franken erstreckt, wie ich ein Beyspiel vom ersten vom ersten Lande gegeben habe a).

a)       Oryctographia carniolica 3ter Theil Vorrede S. X. Leip. 4ter Th. C. f. 1778-89, man siehe auch in dem Bande Mappa Litho Hydrographica nat. Sla. Ad occidentem solem sitae. Ferner physikalisch-politische Reise aus den dinarischen in die norischen Alpen im Jahre 1780-83. 2. Th. Leip. 1785. 8. mit Kupf.

Diese Nation /.../ wurde von den mehresten Schriftstellern mit dem Namen Wenden oder Winden belegt, /... sie haben/ sich den Titel Slavenci /... gegeben/. Jetzo erstreckt sich dieses Volk von den oben erwähnten Ländern an dem linken oder östlichen Ufer des adriatischen Meers abwärts neben Albanien und rückwärts nach Norden an das Eismeer fort, von da mehr oder weniger ausgebreitet, aber doch herrschend über Kamtschatka oder Steinwarth zu dem aleutischen Inseln, und nach Nord-Amerika. Aus diesen ist zu ersehen, wie die so sehr ausgeschrieenen Römer gegen die heutigen Slaven im Betriff des Erdraums eingeengt waren. Nur sehr wenig von Asien und Afrika war ihrer /Römisher/ Herrschaft unterworfen, da hingegen die Slaven des russischen Reichs mehr Oberfläche, als China einnahmen. Und wo bleibt nun erst der österreichische, turkische, und zum Theil der preusische Staat in Nord-Osten? Besteht ersterer nicht beynahe blos aus Slaven? Nur 2 bis 3 Millionen Ungarn d) und eben so viele Teutsche, sind die einzigen Völker, welche unter der österreichischen Bothmäſsigkeit stehenden Slaven, gemischt sind. Kaiser Karl IV hat den Stand seines Reichs sehr wohl gekannt, da er in aurea Bulla cap. 3 verlangte, daſs jeder Kurfürst die wendische Sprache fertig reden solle, in der Absicht, selbige zu einer herrschenden Sprache zu machen. Auch der unsterbliche Joseph II. soll bey Anfang seiner Regierung die Frage an seine Minister gemacht haben; was für eine Sprache in seinem Reiche allgemein eingeführt werden solle, slavisch oder teutsch? Allein es blieb bei der letztern. Ob dies zum Vortheil des Staats gereiche, ist eine andere Frage: für das Negative sind viele Grunde vorhanden.

d) Schloetzer allgemeine nordische Geschichte. Seite 249. 4to. Halle 1771.«

mt_ignore
Slika 2: notranja platnica knjige

Hacquet že na začetku navede različna imena za Slovane, in sicer Venedi, Vendi, Vindi, Sklaveni in Slaveni (originalno besedilo - prevod je nekoliko prirejen) in jim pripiše obsežno območje poselitve. Kar pa je najbolj zanimivo, je to, da začetek tega naroda išče prav v osrčju Alp, v stari Karniji, narodnostno območje pa naj bi segalo vse do Švice (Retija)! Njihovo obsežno poselitev opisuje tudi v svojem, 18. stoletju, ko piše, da avstrijsko državo (približno območje kasnejše Avstro-Ogrske) in delno nemško ozemlje poseljujejo skoraj izključno Slovani. To podkrepi tudi z manj znanima podatkoma o skorajšnji uvedbi uradnega vendskega ali slovanskega jezika za časa vladanja Karla IV. In Jožefa II.

Avtor se je precej posvečal tudi posameznim regijam in njihovim običajem. Iz tega dela so zanimivi predvsem naslednji citati:
Stran 19[4]:
»Krajnci
Ti Krajnci, pred časom sicer imenovani Gorantanci, Gebirgländer /Goro-deželani/, Gorenci ali Oberländer /Gornje-deželani/ /.../
»Krainer oder Krainze
Diese Krainer, sonst vor Zeiten Gorantaner, Gebirgländer, Gorenzi oder Oberländer genannt /.../.«

Gorantanci, ki jih tukaj omenja, so po imenu na moč podobni koroškim Korotancem, katerih poimenovanje mnogi venetologi izvajajo iz korenov kar, čer in stan, iz katerega izhaja beseda gora. Četudi etimologija ni povsem jasna, pa je takšna razlaga vendarle bolj logična od izvajanj iz keltske besede kara (skalnat), saj je keltščina v sodobnejših oblikah težko oblikovala kompaktno in obširno območje alpskih gorskih imen (Karnijske Alpe, Karavanke, Krn ...). Morda so si v preteklosti Korošci in Gorenjci bili vendarle bolj sorodni kot danes!?

Stran 41:
»Istriani ali Istri (Istriane)
/.../ V obalnih mestih živijo Benečani ali Italijani, pretežni podeželski prebivalci pa so zgolj Slovani /.../«
»Istrianer oder Istrier (Istriane)
/.../ Die mehresten Landleute sind blo
ſse Slaven, aber in den Stadten der Seeküste Venetianer oder Italiener /.../«

Precejšen dokaz za Hacquetovo nepristranost je prav to, da je poznal podeželsko prebivalstvo. Le-to pa je v njegovih očeh v tistem času tudi v Istri bilo pretežno slovansko. To je le eden od mnogih tihih namigov o slovanskem poreklu srednjeveškega in morda celo staroveškega prebivalstva tega območja!

Stran 99:
»Liburni ali Liburnci
Liburni so na pol Iliri, saj so še zmeraj precej pomešani z Wendi, katerih jezik delno govorijo.«
»Liburner oder Liburnci
Liburner sind halb Illyrer, da sie noch sehr mit Wenden vermischt und zum Theil von den letztern die Sprache haben.
«

Ste se morda spraševali od kod ijekavski dialekt v imenu Reka (Rijeka), kljub dejstvu, da je včasih bila imenovana brez samoglasniške skupine ij? Delni odgovor nam nudi prav zgornji odlomek o Liburnih, ki naj bi bili precej pomešani z Vendi (torej s Slovenci). Današnje ime je zagotovo novejši asimilacijski vpliv.

Stran 199:
»Slavonci (Slavonier oder Slavinier (Slovenecz))
Današnja Slavonija, Slavenskazeme, al Szlovensko Kralyesztvo /.../.
«
»Slavonier oder Slavinier (Slovenecz)
Das heutige Slavonien, Slavenskazeme, al Szlovensko Kralyesztvo /.../.
«

Z etnološkega in zgodovinskega vidika gre za zelo pomembno pričanje o izpeljankah in verjetni izgovorjavi imena te pokrajine. Vse to kaže, da je Vramčevo poimenovanje »Szlovenczev«[5] (iz 16. st.) bilo avtentično in se je zagotovo nanašalo najmanj na širše območje današnje Slavonije.

Pogled na religioznost Slovanov

mt_ignore
Slika 3: Carica vazduha vodi i zemli 

Hacquet je do religioznosti Slovanov bil precej kritičen. V poglavju o religiji jim očita vraževerje, nerazsvetljenost, pretirano poveličevanje svetnikov, ki je po njegovem mnenju plod popuščanja Cerkve. O tem se je podrobneje razpisal tudi Jurij Fikfak,[6] z Inštituta za slovensko narodopisje. V oči pa še najbolj bode omemba Marije, ki je predstavljena kot kraljica elementov, in naj bi kot takšna predstavljala nekakšen prehod iz starodavnega čaščenja boga Triglava. Prav tako kot pri čaščenju slednjega ji je namreč pripisal gospostvo nad tremi elementi, čeprav je ob tem uporabil vinjeto (slika 3), ki je sicer bila v uporabi pretežno med SV Slovani, in zraven zapisal:

»Glejte tudi vinjeto ob začetku tega Uvoda, kjer je Marija predstavljena kot gospodarica vseh prvin, tako kot staroslovansko triglavo božanstvo Triglav, kateremu se pripisuje gospostvo čez zrak, zemljo in vodo« (Hacquet 1801-1808, 1: 12).«
»Man sehe die Vignette zu Anfang dieser Einleitung, wo Maria als die Beherrscherin aller Elemente vorgestellt ist, so wie die dreyköpfige Gottheit Triglav der alten Slaven, der man die Herrschaft über Luft, Erde und Wasser zuschrieb« (Hacquet 1801-1808, 1: 12).«

Zaključek
Hacquetovo pisanje zelo verjetno odraža avtentično, neskvarjeno sliko tedanjega časa. Kot takšno nam nudi čudovit vpogled na umeščenost Slovanov v alpski in balkanski prostor. To pa niti malo ne namiguje na kakršnokoli množično preseljevanje v zgodnjem Srednjem veku - očitno gre za nasprotno; Slovani so prav tu - v osrčju Alp - imeli svoj začetek. O tem po Hacquetu ni niti trohice dvoma.



[1] Abbildung und Beschreibung der Südwest und östlichen Wenden, Illyrer und Slaven (Leipzig: Im Industrie-Comptoir. 1801 (NUK-U 466608; NUK 464777).

[2] Die Erschliessung der Ostalpen,  III. Band: Die Centralalpen östlich vom Brenner und die südlichen Kalkalpen,
unter Redaction von Prof. Dr. E. Richter, herausgegeben vom Deutschen und Österreichischen Alpenverein, Berlin, 1894.

[3] B. Hacquet, Veneti - Iliri - Slovani (slovenil R. Švajgar), Branko d. o. o., Nova Gorica 1996, str. 60.

[4] Abbildung und Beschreibung der Südwest und östlichen Wenden, Illyrer und Slaven (Leipzig: Im Industrie-Comptoir. 1801 (NUK-U 466608; NUK 464777), prevod R. Petrič.

[5] A. Vramec, Kronika, Ljubljana 1578.

[6] J. Fikfak, O Hacquetovih upodobitvah in opisih drugega, Hacquetia 2/2, 2003, str. 37-48, glej tudi http://www.zrc-sazu.si/isn/Publikacije/FikfakHacquet.pdf.