This is a collection of writings, as a response to the article of mr. Lucijan Vuga, published in supplement Znanost (Science) of the newspaper Delo, 12. 1. 2006. 
  • Sanjarjenje o avtohtonosti Slovencev; TOMAŽIČ Ivan, P. p. 29, sob 25.02.2006
  • »Uradni znanosti« z Veneti na rob; VUGA Lucijan, P. p. 29, sob 18.02.2006
  • Veneti nasproti površnosti in predsodkom; Robert Petrič, 16. 2. 2006 (Delo, P. p. 29, sob 25.02.2006)
  • »Uradni znanosti« z Veneti na rob Nepoznavanje sodobnih raziskovanj Bolj logični odgovori; ŠIVIC DULAR Alenka, P. p. 29, sob 11.02.2006
  • Staroveška zgodovina in šolstvo; Robert Petrič, 5. 2. 2006
  • Ugled prinesejo rezultati; Pavel Jamnik, Blejska Dobrava, čet 02.02.2006
  • Neresničen namig; Ljudmila Bezlaj Krevel, Ljubljana, Znanost, čet 02.02.2006
  • Namen je bil dosežen; dr Ladislav Placer, Znanost, čet 02.02.2006
  • Staroselci in prišleki; Borut Korun, Znanost, čet 02.02.2006
  • Bolj logični odgovori; Lucijan Vuga, Znanost, čet. 26.01.2006
  • Nepoznavanje sodobnih raziskovanj; mag Vinko Vodopivec, Znanost, čet 26.01.2006
  • »Uradni znanosti« z Veneti ob rob; Robert Petrič, Znanost, čet 26.01.2006
  • Kaj je to »svetolucijska kultura«?; Drago Svoljšak, Znanost, čet 19.01.2006
  • Sanjarjenje o avtohtonosti Slovencev; Ladislav Placer, Znanost, čet 19.01.2006
  • Novi dokazi o svetolucijski kulturi?; Lucijan Vuga, Znanost, čet 12.01.2006
 

Sanjarjenje o avtohtonosti Slovencev
TOMAŽIČ Ivan, Sob 25.02.2006
Delo, 19. januarja
V Delu dr. Ladislav Placer odgovarja prof. Lucijanu Vugi z omalovaževanjem \'ljubiteljskih društev\'. Naslanja se na Franceta Bezlaja kot prvoborca proti venetski teoriji. Z vsem spoštovanjem do velikega jezikoslovca, kateremu dolgujemo v znatni meri dragocen slovar slovenskega jezika, moram reči, da se je Bezlaj prenaglil s svojimi izjavami v Delu, 30. oktobra 1980, kjer pravi, da bi bil pripravljen polemizirati, če bi kaka resna strokovna revija objavila kak članek zagovornikov venetske teorije. Ali mu ne bi zadostovala znana rimska revija Rivista Italiana di Onomastika, in še Atti e Memorie della Accademia di Verona, kjer sta bila objavljena moja članka o povezavi venetskega jezika s slovenskim jezikom?
O Bezlajevi trditvi, da najstarejši sledovi slovenske jezikovne individualnosti segajo v čas pred približno dva tisoč let, bi ga vprašal, kaj bi rekel o spoznanju svetovno znanega jezikoslovca Marija Alineija, ki v knjigi Origini delle lingue d\'Europa (str. 748-752) dokazuje obstoj slovenskega jezika že v neolitiku, saj je v bakreni dobi že vplival pri nastanku ladinskega jezika.
Iz tega lahko sklepamo, da dr. Placer »sanjarjenje o avtohtonosti Slovencev« lahko spremeni v lastno sanjarjenje o poznem prihodu Slovencev.
Od Bezlaja pa imamo še druge zanimive izjave. Citiram iz njegovih Esejev o slovenskem jeziku (Ljubljana, 1967, Razprava Blešč in beda slovenskega jezika), kjer beremo med drugim: »V skromnih jezikovnih ostankih italijanskih Venetov, ki so izumrli v starem veku, je nekaj besed in imen s slovanskim sorodstvom, a tega je premalo za zanesljivo sklepanje.« Iz teh besed spoznamo, da Bezlaj vendar dopušča neko sorodstvo venetščine s slovenščino (kakšno slovanščino, če ne slovenščino? ...). Moti pa se pri vsaki podrobnosti. Veneti niso italijanski, temveč evropski! Če se hoče kdo o tem posebej prepričati, naj pogleda spletno stran prof. Roberta Petriča (http://www.veneti.info/), pa bo našel številna imena Venetov skoraj po vsej Evropi.
Ni res, da so Veneti izumrli v starem veku. Cesar Julijan jih omenja v Furlaniji še v 4. stoletju, in tudi njihov jezik! Dva poznejša furlanska zgodovinarja (Marcantonio Nicoletti in Giovanni Francesco de gli Olivi) pa ugotavljata, da je bil starejši jezik v Furlaniji prav slovenski.
Tudi ni res, da so ostanki Venetov skromni. Poleg zelo velikega števila arheoloških predmetov, je znanih približno 400 venetskih napisov, ne samo v Italiji temveč tudi v Sloveniji in na Koroškem. Ali je to skromno število?
Bezlaj se moti tudi, ko pravi, da je le nekaj besed in imen v sorodstvu s slovenskim jezikom. Če bi se posvetil nepristranskemu raziskovanju venetskih napisov, bi gotovo doživel marsikatero presenečenje.
Kot zaključek moram reči, da je spis dr. Ladislava Placerja obžalovanja vreden. Z zmerjanjem drugače mislečih ne bomo prišli do spoznanja resnice.
Ivan Tomažič, Dunaj

»Uradni znanosti« z Veneti na rob
VUGA Lucijan, Sob 18.02.2006
 
Delo, 26. januarja
Spoštovana red. prof. dr. Alenka Šivic-Dular me je zajela v pêle-mêle imen, dogodkov in navedkov v zvezi z razvpito »venetologijo« (Delo – Sobotna priloga, 11/2-06) – saj vsakdo od navedenih odgovarja le za tisto, kar je sam kje kdaj napisal ali izrekel, to velja tudi zame in se pred sodbo ne izmikam. Težko pa je v njenem pismu razločiti, kaj se nanaša samo name oz. kje me še arbitrarno vključuje. Osredotočil se bom zgolj na bistveno vprašanje o iskanju odgovorov na (pra)zgodovinska dogajanja in potrebnost javne razprave o njih.
Sama ugotavlja, da »najrazličnejše hipoteze se pač pojavljajo vsak dan in povsod«, to je po mojem prepričanju gonilo znanstvenega napredka, zlasti na tistih področjih, kjer so stvari še povsem odprte, kot je v primeru geneze Indoevropejcev! Ker spoštovana profesorica pravi: »Prav tako me doslej ni ustrezno prepričala novodobna teorija kontinuitete indoevropskih jezikov (tj. avtohtonistična teorija) od paleolitika naprej Maria Alineija …«, kar je njena pravica, toda to teorijo vendarle podpirajo številni znanstveniki, lingvisti, prazgodovinarji, arheologi, genetiki itd. z uglednih univerz. Ker je očitno dobro proučila Alineijeva številna in mednarodni strokovni javnosti na najuglednejših mestih večkrat predstavljena dela o teoriji kontinuitete, me zanima, na kateri od številnih teorij o izvoru Indoevropejcev ona sama gradi svoja znanstvena dela in zakaj se znanstveno ne odziva neposredno na tvorce teorije kontinuitete. Tako pa se le skupaj z drugimi spravlja tudi nadme, ki s to znanstveno teorijo seznanjam javnost.
Nobenega dvoma ni, da gre pri teoriji kontinuitete za eno od mednarodno odmevnih teorij o še povsem nepojasnjenem izvoru Indoevropejcev. Zato me zelo moti, da po njenem mnenju, že pisanje o njej v Delovi prilogi »Znanost peha v območje rumenega tiska«, s čimer po mojem prepričanju ne dela le velike krivice uredništvu, pač pa tudi ustvarja o tej temi težko ozračje, kakršnemu smo priča že desetletja in v kakršnem je spoštovani in cenjeni akademik France Bezlaj podpisal znano pismo pred – to je zelo pomembno! – več pričami, o čemer mi je osebno pripovedoval pokojni akademik Matej Bor. Dela Franceta Bezlaja govore sama zase in sam sem v svojih prispevkih vselej korektno citiral iz njih.
Značilno je, da spoštovana profesorica jemlje v bran dr. Ladislava Placerja, ki lahko druge obklada s slabšalnimi oznakami, čeprav je sam geolog (po COBISS-u) in ne jezikoslovec ali zgodovinar. Stara praksa je nasprotnikom vzeti verodostojnost, tudi s psihološkimi namigi, čemur se ne more izogniti niti sama, tako da govori o »čustveni odzivi na realna dejstva (Vuga)«, ali pri drugih najdemo celo psihiatrični besednjak, da gre pri »venetologih« za zafrustrirance in zakompleksance slovenske majhnosti …
Nič me ne bi motilo, če se naša »\'uradna znanost\' čuti odvezana kakršnega koli odzivanja na nadaljnje venetološke izpade«, če bi se le soočila o teoriji kontinuitete v mednarodnih revijah in na mednarodnih srečanjih s profesorji: paleolingvist Mario Alinei (Univerza v Utrechtu), prazgodovinar Marcel Otte (Univerza v Liegeu), etnolingvist Glauco Sanga (Univerza v Benetkah), lingvist Xaverio Ballester (Univerza v Valencii), arheolog Alexander Häusler (E. T. B. Tenerife), lingvist Gabriele Costa (Firence), glotologinja Rita Caprini (Univerza v Genovi), filolog Franco Cavazza (Univerza v Bologni) itd., in bi na ta način prispevala k razjasnitvi izvora Indoevropejcev ter s tem tudi Slovanov in Slovencev.

Lucijan Vuga
, Nova Gorica
Veneti nasproti površnosti in predsodkom
Robert Petrič (Delo, Sob 25.02.2006)
16. 2. 2006
Buren odziv prof. dr. Alenke Šivic-Dular v Sobotni prilogi (z dne 11. 2. 2006) mi je obudil nekaj vprašanj, na katere bi želel dobiti pojasnila. Najprej bi se avtorici »zahvalil« za posredni popravek naslova mojega prispevka (»Uradni znanosti« z Veneti na rob). Vendar pa je moj namen vseeno bil poudariti umestitev Venetov ob rob in ne tako bojevito, kakor bi jih želel postaviti znanosti na rob. V svojem prispevku namreč nikakor ne blatim znanosti nasploh, kot je to dr. Dularjeva želela prikazati. Vse kaže, da gre za nov primer s predsodki podžganega, neargumentiranega podtikanja.
Bom kar pričel z razčlembo in komentarjem prispevka dr. Dularjeve:
1.) Navajam trditev dr. Dularjeve: "Naj kar povem, da se v nadrobnejše razpravljanje o njihovi venetološki hipotezi ne mislim več spuščati."
Ali Dr. Dularjeva sploh pozna mojo osnovno venetološko hipotezo? Menim, da ne! Kdaj se je potem sploh že utegnila spustiti v razpravljanje o moji hipotezi?
2.) Dr. Dularjeva pravi, da je teorija kontinuitete ni prepričala. Ali jo je potem prepričala jezikoslovna razlaga v raziskavah, ki sta jih opravila Pellegrini in Prosdocimi? Ali se ji zdi smiselno brati napise t. im. Alfabetskih tablic (npr. Es 24) v edinstveni smeri (po alpinistično: prvenstveni) od spodaj navzgor? Ali se ji na teh napisih zdi pravilno brati položeni romboidni znak kot črko O?
3.) Ali dr. Dularjevi še ni znano, da je prav alohtonična (priselitvena) teorija ušla znanstvenemu kritičnemu presojanju, s tem, ko se je ustalila v obdobju velikih nemško-nacionalnih teženj?
4.) Navajam: "V vseh treh prispevkih (resda v različni meri in razmerjih) so zapisane trditve, ki jih v prilogi za znanost človek ne bi pričakoval." (Dular)
Ali mi gospa lahko navede en stavek iz mojega prispevka, ki ne spada v prilogo znanost? Ali pa s tem želi povedati, da je edino pravilno le dogmatično ponavljati (prepisovati) preživeta spoznanja?
5.) Navajam: "Tudi slabšalna raba dvoumnega pojma \'uradna znanost\' je neprimerna." (Dular) Ali se je dr. Dularjeva pri tej trditvi slučajno dotaknila mojega pisanja? 
Ker sem hotel pojem URADNA ZNANOST uvesti pravilno, sem ga posebej zato dal v navednice, ali pa mu dodal pridevnik t. im., saj je pojem lahko zares zelo širok in njegov pomen dokaj raztegljiv. Kljub vsemu je moja omemba povsem korektna in ni žaljiva. Nikjer v prispevku ne diskvalificiram pojma uradna znanost, pač pa jasno navajam, da gre "velikokrat ... zgolj (za) slabo dokazana in arogantno izražena mnenja posameznih strokovnjakov."
6.) Navajam: "... tendenciozne ideološke diskvalifikacije (npr. enačenje kontroverze med »rimskokatolišk/o/ inkvizicij/o/« in Galilejem s kontroverzo med »uradnimi znanostmi« in venetologijo – Petrič)" (Dular) 
Če se dr. Dularjevi moja primerjava zdi diskvalifikativna, potem je to na nek način pravilno razumela. Ali je s tem kaj narobe? Ali niso tudi najboljši znanstveniki kdaj v zmoti? Menim, da je moja primerjava zelo umestna, morda celo preveč nazorna, a tako pač je! Zato popolnoma razumem razburjenje, ki ga je sprožila.
7.) Navajam: "... nesmiselne trditve (npr. fundamentalistično odkrivanje heliocentrične ideje v Svetem pismu – Petrič)" (Dular)
Ali si lahko prosim dr. Dularjeva moj prispevek ponovno natančno prebere? Ali je v mojem pisanju sploh kje omenjen svetopisemski dokaz o heliocentrični ideji? Menim, da je njena opazka ne le neresnična in nesmiselna, ampak tudi sovražno uperjena. Poleg tega s takšno trditvijo dr. Dularjeva kaže na dogmatično zavračanje znanstvene metode. Na tem mestu želim opravičilo, saj s takšno trditvijo neargumentirano žali moje poznavanje Biblijske zgodovine.
8.) Navajam: "nedopustno posploševanje etimologije nekaj substratnih imen, npr. Bate, Baske, Banjščice in etnika Anti za dokaz izvorne venetskosti slovenščine – Vuga)" (Dular)
Ali gospa Lucijanu Vugi odreka navajanje Bezlajevega dela? Njegov sklep, ki ga citiranju doda, je namreč zelo logičen. Ali bi nasprotju z Vugovim korektnim citiranjem lahko isto dejali za dr. Placerjevo navajanje strokovno neargumentirane in afektivne Bezlajeve izjave?
9.) Navajam: "Razglašanje Karla Oštirja in Franceta Bezlaja, že pokojnih univerzitetnih profesorjev primerjalnega indoevropskega jezikoslovja in primerjalnega slovanskega jezikoslovja, za prikrita venetologa je absurdno ..." (Dular)
Ali je namigovanje iz strani dr. Dularjeve in iz strani dr. Placerja, namreč da sta se omenjena znanstvenika v svojih strokovnih interpretacijah motila, kaj bolj razumno?
10.) Navajam: "... namigovanje glede iskrenosti Bezlajeve izjave (Petrič)" (Dular)
Ali si je dr. Dularjeva sploh pozorno prebrala moje navajanje? Menim, da moj stavek: "Prosim, naj ne bo nesporazuma; nikakor ne želim dokazati, da je bila Bezlajeva izjava neiskrena!" pove vse ...
Cenjeno gospo Šivic-Dular torej pozivam k javnemu pojasnilu ter opravičilu za nestrokovno komentiranje mojega prispevka.
Za zaključek pa še misel nekega strokovnjaka: "Moji kolegi (znanstveniki) niso prav nič drugačni od ostalih ljudi - nekateri so predani, drugi brezvestni; eni soostroumni, drugi spet dolgočasni!" Jaz pa dodajam še tole: edino čas bo dokončno pokazal med kakšne jih lahko uvrstimo ...
Robert Petrič, Ljubljana

»Uradni znanosti« z Veneti na rob Nepoznavanje sodobnih raziskovanj Bolj logični odgovori

ŠIVIC DULAR Alenka, Sob 11.02.2006
Delo, 26. januarja
V Delovi prilogi Znanost so bili 26.1.2006 na str. 18 objavljeni prispevki prof. Roberta Petriča, mag. Vinka Vodopivca in Lucijana Vuge. Naj kar povem, da se v nadrobnejše razpravljanje o njihovi venetološki hipotezi ne mislim več spuščati. Spadam med ljudi, ki jih v dveh desetletjih napaberkovane utemeljitve za nauk, da se je slovenščina razvila iz antične venetščine (začenši z obliko jezika v branju Mateja Bora, 1985), sploh niso prepričale. Prav tako me doslej ni ustrezno prepričala novodobna teorija kontinuitete indoevropskih jezikov (tj. avtohtonistična teorija) od paleolitika naprej Maria Alinea, čeprav to nikakor ne pomeni, da zanikam (zelo realno) možnost delne kontinuitete v smislu biološkega (genetskega) gradiva, kulturoloških vsebin in celo substratnih drobcev tudi v moderni slovenščini. Navsezadnje tudi alohtonistična (tj. priselitvena) teorija upošteva neko jezikovno-kulturološko realnost, le da je območja, na katerih je dokazala obstoj substratnih plasti, izključila kot verjetni prostor nastanka indoevropskega ljudstva (in jezika).
Najrazličnejše hipoteze se pač pojavljajo vsak dan in povsod, imajo svoje privržence in nasprotnike; če gre za znanstvene domneve in trditve, so normalno podvržene kritičnemu preverjanju in presoji, in če ju uspešno prestanejo, pač (do nadaljnjega) veljajo kot znanstvena resnica ali dogma (v smislu gr. dógma \'mnenje, načelo\' in \'splošno načelo, nauk ali trditev\'), lahko tudi »uradna znanost«, če gre za sistem znanstvenih resnic.
K pisanju tega prispevka me je pripravilo začudenje nad dejstvom, da je ugledna priloga Dela objavila tako strastne reakcije na dr. Placerjev navedek izjave F. Bezlaja iz l. 1985, podkrepljen s citati iz Bezlajevih člankov (Zbrani jezikoslovni spisi I-II, 2003). Bezlaj se je v navedeni izjavi ostro distanciral od tedanjih venetoloških izvajanj Mateja Bora in Jožka Šavlija (»čeprav /ga/ večkrat citirata in se celo sklicujeta /nanj/«). V vseh treh prispevkih (resda v različni meri in razmerjih) so zapisane trditve, ki jih v prilogi za znanost človek ne bi pričakoval. Sem nedvomno spada udrihanje po danes mednarodno uveljavljenem in merljivem znanstvenem standardu, tj. po objavah v t.i. revijah z recenzijskim postopkom (s področja humanistike) oz. indeksiranih revijah (s področja naravoslovja), ki jih Bezlaj imenuje »resn/e/ domač/e/ ali tuj/e/ revij/e/«; o natisu člankov v njih odloča obvezni postopek internega ocenjevanja v skladu s sprejetimi merili. Mag. Vodopivec pa jim pravi »etabliran/e/ revij/e/« in jih predstavi celo kot zaviralke znanstvenega napredka, češ da prava znanost ne more temeljiti »na mnenjih \'etabliranih\' znanstvenikov in objavah njihovih mnenj v priznanih \'etabliranih\' revijah«.
Tudi slabšalna raba dvoumnega pojma \'uradna znanost\' je neprimerna. Kaj naj rečemo o njenih dosežkih in mejah, ko pa navsezadnje tudi o venetščini, slovanščini, o obstoju jezikovnih družin in še marsičem danes lahko govorimo predvsem zato, ker jih je dokazalo in tako formuliralo polpreteklo »uradno« primerjalno jezikoslovje?
Prav tako v stvarni razpravi nimajo kaj iskati čustveni odzivi na realna dejstva (Vuga), tendenciozne ideološke diskvalifikacije (npr. enačenje kontroverze med »rimskokatolišk/o/ inkvizicij/o/« in Galilejem s kontroverzo med »uradnimi znanostmi« in venetologijo – Petrič), nesmiselne trditve (npr. fundamentalistično odkrivanje heliocentrične ideje v Svetem pismu – Petrič), prenarejanje in reinterpretacija prej/drugod zapisanih znanstvenih in drugih trditev ali stališč (npr. Vodopivčevo sklicevanje na Borovo branje venetskih napisov na slovanskih osnovah, ki so ga jezikoslovci v celoti zavrnili, ali na Grafenauerja, čeprav je ta nedvomno izhajal iz dokazljivega dejstva o preseljevanju narodov v času 4.-7. stoletja); nedopustno posploševanje etimologije nekaj substratnih imen, npr. Bate, Baske, Banjščice in etnika Anti za dokaz izvorne venetskosti slovenščine – Vuga). Razglašanje Karla Oštirja in Franceta Bezlaja, že pokojnih univerzitetnih profesorjev primerjalnega indoevropskega jezikoslovja in primerjalnega slovanskega jezikoslovja, za prikrita venetologa je absurdno, namigovanje glede iskrenosti Bezlajeve izjave (Petrič) ter glede okoliščin in stanja ob podpisovanju omenjene izjave (Vuga) pa tako nespodobno, da Delovo prilogo Znanost peha v območje rumenega tiska in »uradno znanost« odvezuje kakršnega koli odzivanja na nadaljnje venetološke izpade.
red. prof. dr. Alenka Šivic-Dular, Ljubljana

Staroveška zgodovina in šolstvo
Robert Petrič,
5. 2. 2006
Ko spremljamo odzive na temo o izvoru Slovencev, ne moremo mimo ugotovitve, da nam šolstvo ne nudi objektivnih informacij o antičnih prebivalcih Srednje Evrope. Avtorji raznih člankov na podlagi svoje »visoke« izobrazbe dostikrat nedosledno mešajo pojme, izključujoče posplošujejo, neargumentirano, celo žaljivo komentirajo ter se slepo zanašajo na ugotovitve svojih predhodnikov (prepisujejo). Koliko časa se bo v slovenski javnosti še ohranilo takšno neznanstveno stanje? Obstaja utemeljen sum, da bo tako še tudi po izidu t. im. naročene »nove« zgodovine, pripravljane s strani strokovnjakov.
 
Nepoznavanje staroselcev, živečih na ozemlju Slovenije je postalo že kar moteče. Marsikateri visoko šolan človek sploh ne pozna označbe Veneti, kaj šele, da bi bil seznanjen s tem, katera področja so le-ti poseljevali, kakšna je bila njihova pisava in ostala kulturna zapuščina. Torej nam je kaj kmalu lahko jasno, da prav zaradi nepoznavanja starih kultur, prisotnih na našem področju, avtorji »svobodno družbo naših slovenskih prednikov« označujejo za nekaj novega. Obred ustoličevanja na Koroškem ni bil le plod dolgotrajnega iskanja pravične vlade, ampak tudi povsem primeren rezultat miroljubnejše tradicije okolja v kateri je dozorel.
 
Pomudimo se še nekoliko pri izjavi gospoda Koruna (v pretekli izdaji priloge Znanost), da » ... smo bili Slovenci vse do konca osmega stoletja pogani ... prej pa je bilo Rimsko cesarstvo povsem krščansko.« Takšna ugotovitev ni utemeljena najmanj zaradi treh dejstev! Najprej trditev, da je bilo Rimsko cesarstvo povsem krščansko, enostavno ne drži. Verjetno so bila pretežno pokristjanjena le upravna središča ter obmorska in lažje dostopna področja, pa še ta bržkone le z delnim uspehom. O tem namreč pričajo mnogi poganski nauki (Sveta trojica, neumrljiva duša, kult čaščenja Marije, križ ...), ki so bili vsled popuščanja domačinom naknadno sprejeti v rimokatoliško dogmo tako, da je včasih že kar težko prepoznati razliko med t. im. krščanskim in poganskim verovanjem.* Še težje je tako govoriti o povsem krščanskem celotnem Rimskem cesarstvu, kar velja še posebej za mnoga težje dostopna področja (npr. Alpe). Na področju Slovenije pa tudi ne moremo govoriti o nekih, po zatonu rimskega imperija zapuščenih hribovskih verskih središčih, saj kot kaže študija Franza Glaserja(Frühes Christentum im Alpenraum) ni šlo za zatočišča kristjanov, pač pa le za nekaj rimskih vojaških postojank s pridruženo kolonijo. Drugič je trditev zgrešena v tem smislu, da skuša kazati na popolno poganstvo Slovencev. Ali je logično pričakovati, da je bil celoten narod hkrati pokristjanjen? Tako v izročilu, kot tudi opisu kronistov (npr. Antol Vramec) zasledimo pričanja o prisotnosti slovenskih kristjanov že precej pred 8. stoletjem. Seveda je tukaj velikokrat šlo za geografsko omejena področja, kjer pa so se bržkone pojavljala tudi trenja med ljudmi, ki so novo vero sprejeli in med tistimi, ki so vztrajali na tradicionalnem poganskem (lat. hribovskem) verovanju. Kaj takega pa se dogaja tudi danes, in to pred našimi očmi (samo primerjajte odstotek sodobnih »ateistov« v mestih z odstotkom tradicionalnih vernikov na vaseh!). Tretjič pa se s tem, da se Slovence označi zgolj za pogane, skuša prikazati njihovo pozno priselitev, ki pa še zmeraj ostaja nedokazana. Ali si lahko predstavljate, da bi lahko prihod tako številnega naroda ostal kakorkoli neopažen v očeh zgodovinarjev, kronistov ter, da se celo v skrbnem popisovanju nemških avtorjev ne bi našla niti besedica o večji priselitvi Slovanov? Ali je možno, da je kolektivni spomin slovanskih narodov povsem pozabil svoj zakarpatski izvor? Saj niti v eni slovenski ljudski pripovedi ne zasledimo česa podobnega. V ruskih pripovednih pesmih in letopisih nasprotno beremo o območju Donave kot o bivši ruski domovini, kar kaže na drugačen selitveni tok.
 
Navzlic povedanemu vseeno pozivam strokovnjake zgodovinskih znanosti, naj končno pričnejo s pripravami študij, ki bi zanikale obstoj Venetov na področjih sedanje naselitve Slovanov in tudi širše, in ne, da se le ponavlja zastarelo in neustrezno domnevo, da so na sedanjem slovenskem ozemlju pred priselitvijo Slovanov živeli na jugu pretežno Iliri, na severu pa Kelti (Veneti pa morebiti le na zahodu). Izhajati namreč moramo iz osnovnega znanstvenega izhodišča, in sicer, da nekaj, o čemer najstarejši viri pričajo, drži, dokler se tega argumentirano ne ovrže. Še več; potrebno je tudi dokazati, da Iliri niso bili sorodni z Veneti in ne to le trditi. Staroveški črkopisi, toponimi in še marsikaj drugega namreč kažejo na večjo ozemeljsko celovitost. Želel bi znanstvene dokaze o pozni naselitvi Slovanov kot etniji in ne le domneve, sklenjene na podlagi poljubno interpretiranih zgodovinskih dejstev. Pa še izziv za jezikoslovce: naj vendar nekdo dokaže, da je branje t. im. Alfabetskih tablic (venetski napisi iz kraja Este) od spodaj navzgor absurdno, popolnoma nelogično in neutemeljeno! Kje so ti znanstveni dokazi? Naj se prosim najprej tega resno lotijo malo bolj vestni in pošteni strokovnjaki, šele nato bi morda veljalo pristopiti k pisanju »nove« zgodovine.

Za tačas pa bi bilo v šolah nujno uvesti vsaj osnovno informiranje o Venetih, kot z Iliri (geografsko gledano) najmanj enakovrednimi prebivalci na področju današnje Slovenije. Zakaj nam pri tem v pomoč nebi služili stari zemljevidi (nemški, francoski, angleški ...), ki umeščajo Venete najmanj do območja današnje Ljubljane? Pravtako bi bilo nujno čimprej ukiniti poučevanje o pozni selitvi celotnih narodov, saj so, upoštevajoč študije številnih sodobnih jezikoslovcev, dokazano neutemeljene, s strani zgodovinarjev pa neargumentirane! Bil bi že čas, da tudi pri nas prevlada zdrav razum in resno znanstveno raziskovanje s popolnim upoštevanjem znanstvene metode in znanstvene etike nad bliščem znanstvenih titul in nedokazanimi doktrinami tujih, osvajalskih šol.
__________
* The New Encyclopædia Britannica (Micropædia, 1976, Zv. X, str. 126); New Catholic Encyclopedia (1967, Zv. XIV, str. 299); Encyclopedia Americana (1956, Zv. XXVII, str. 294L)
New Catholic Encyclopedia (1967, Zv. XIII, str. 452, 454); Presbyterian life, 1. maj 1970, str. 35)
Andrew Greeley, The making of the Popes 1978, ZDA 1979; str.227, E. O. James, The Cult of the Mother-Goddes, New York 1959, str. 207
G. S. Tyack, The Cross in Ritual, Architecture, and Art, London 1904, str. 226; The Companion Bible, Dodatek št. 162; The Non-Christian Cross, str. 133-141.


Robert Petrič, Ljubljana

Ugled prinesejo rezultati
Pavel Jamnik,
Čet 02.02.2006
Občutek imam, da se v življenju in s tem tudi v znanosti (kaj pa je znanost drugega kot proučevanje življenja) vse stvari, ki se leta in leta kažejo kot težko razumljive, prepletene in glede na stopnjo razvoja znanstvene metode trenutno še nerešljive, na koncu izkažejo za zelo enostavne ali celo banalne. Preden pa rešitev »pade z neba«, je videti, kot da se v naravi znanosti in življenja nasploh poskuša z vso silo upirati novim možnostim spoznavanja.
Ob rob dopisovanju med Lucijanom Vugo in ljudmi, ki so se odzvali na njegovo notico o arheološkem izkopavanju v Grgarju pri Novi Gorici (Znanost, 12., 19. in 26. januarja 2006), bi rad opozoril le na dva, po mojem prepričanju bistvena »dežnika« pred »padci z neba«.
Prvi je v tem, da ob katerikoli temi, če se je udeleži nekdo, ki ni posvečen v konkretno strokovno področje (s predpisano obliko in videzom papirnate potrditve pripadnosti stroki), tega sogovornika v stroko posvečeni želijo predvsem predstaviti kot nekoga, ki nima pojma, o čem govori. To se največkrat doseže z oporekanjem, da »outsider« ne pozna dovolj metodologije dela konkretnega področja, niti terminologije, kaj šele bistvo predmeta proučevanja. Torej vseh bistvenih postulatov posameznega znanstvenega področja. Seveda pa so bila ta razumevanja po prepričanju »insiderjev« njim položena v zibel s pridobitvijo papirja – diplome njihove stroke (diplome drugih področij seveda ne veljajo). Nadvse odlično analizo tega fenomena je opravil dr. Lev Kreft v zadnji revijiBorec (št. 626-629 LVII/2005) s primerom »motečega« ultramaratonca Strela in športa kot strokovnega področja. Mislim, da se bodo bralci strinjali, da sta odgovora gospodov dr. Ladislava Placerja in Draga Svoljška v precejšnjem delu te vrste »dežnik«.
Drugi vidik, na katerega želim opozoriti, je povsem metodološki. V zadnjih letih so metode identifikacije in primerjave z analizo DNK postale tako razvite in izpopolnjene, da so jih znanstvena področja, ki se v nekaterih pogledih lahko spogledujejo z arheološkimi metodami, že vključila v svoj metodološki in terminološki okvir (na primer forenzika, sodna medicina). Seveda analize DNK uspešno in z velikim navdušenjem opravlja tudi arheologija (ali fizična antropologija, ki se ukvarja z arheološkimi problemi). Samo internetno pregledovanje pokaže na množico tovrstnih podatkov, izdanih je bilo že kar nekaj knjig s tematiko genetskih primerjav. Vendar se to ne zgodi pri nas v Sloveniji. Pri nas še vedno varno pod »dežnikom« »bijemo boj brez upa zmage« s primerjavo kulturnih elementov med staroselci in priseljenci (to velja za vse prehode med spremembami kultur od mezolitika do pojava elementov slovanske kulture), pri vprašanju pojava slovanskih elementov kulture pa še z analizami teh ali onih besednih zvez. Kolikor mi je znano, analiza DNK in/ali primerjava ni bila v Sloveniji opravljena še niti na enem arheološkem skeletnem ostanku! Če je morda bila, in ni bila objavljena, je enako, kot da je ni (nekaj analiz, ki so bile namenjene ugotavljanju genetskega sorodstva, je bilo opravljenih na aktualni populaciji – na primer objava v Annals of Human Genetics 67, 2003,Mitochondrial DNA variability in Bosnians and Slovenians avtorice dr. Katje Drobnič, ki jo brez zadržkov lahko štejemo za našo največjo strokovnjakinjo za področje analiz DNK).
Cena analiz nikakor ne more biti razlog za tako stanje. Analiza DNK treh vzorcev kosti stane od 300 do 1200 evrov. Torej?
Če se zdaj vrnem na svoje izhodišče o preprostih resnicah in končam le z vprašanjem. Ali ni morda prav slutnja »insiderskih« strokovnjakov, da bi se z analizo DNK stvari, ki se leta in leta prikazujejo kot težko razumljive, prepletene in glede na stopnjo razvoja znanstvene metode trenutno še nerešljive, na koncu izkazale za zelo enostavne ali celo banalne?
Pa si ne morem kaj, da ne bi napisal še svojega odgovora na vprašanje: analize DNK so brez dvoma ena od poti k reševanju vprašanj, o katerih jezikoslovne odgovore išče Lucijan Vuga in jih arheološko ne prizna Drago Svoljšak. Samo nikar vsi tisti, ki ste znotraj stroke, ne izgubljajte preveč časa s skrbjo za ugled, kot to počne dr. Ladislav Placer, ampak opravite že nekaj analiz in se potem pogovarjajte o njih. Pa še nekaj. Da mi ne bi morda kdo oporekal, da sem le nekje slišal za analize DNK, zdaj pa fantaziram, kako bi lahko rešile vse probleme ugotavljanja avtohtonosti ali priseljenosti posamezne skupnosti, poudarjam, da se popolnoma zavedam, da je genetska-fizična kontinuiteta ljudi lahko v neskladju s kulturno, obe skupaj ali vsaka posebej pa še/tudi z jezikovno. Nič torej ne poenostavljam. Gre za preprosto dejstvo, da več ko imamo podatkov, težje ribarimo v kalnem. In manj skrbimo le za ugled. Tega prinesejo rezultati.

Pavel Jamnik, Blejska Dobrava
Neresničen namig
Čet 02.02.2006

V prilogi Znanost ste 26. januarja 2006 objavili v prispevku Lucijana Vuge z naslovom Bolj logični odgovori, tudi obrekljiv namig, da je znano, v kakšnih okoliščinah in kakšnem stanju je France Bezlaj podpisal izjavo, s katero se je leta 1985 ogradil od v znanosti nesprejemljivih metod ter diletantskih izvajanj Mateja Bora in Joška Šavlija o Venetih in venetščini. Oba sta se namreč pri tem sklicevala nanj in ga tudi citirala (Namesto epiloga, Delo, KL, 30. 10. 1985; ponatis v Arheo, 10/1990, str. 110).
Ob nastanku in podpisu te Bezlajeve izjave smo bili prisotni dva od njegovih otrok (podpisana in Jiri Bezlaj), eden od njegovih učencev in naslednikov (Alenka Šivic Dular) ter še ena predstavnica stroke (Mirjam Mencej), ki želimo na tem mestu enkrat za vselej povedati, da je France Bezlaj podal in podpisal to svojo izjavo po lastni volji, v skladu s svojim prepričanjem in pri polni zavesti ter zdravem razumu.

Ljudmila Bezlaj Krevel, Ljubljana

Namen je bil dosežen
Čet 02.02.2006

Glede na diskusijo o Venetih in podobnem mislim, da je priloga Znanost namenjena obveščanju o potrjenih dosežkih znanosti, ne pa polemikam. Še zlasti ne diletantskim. S tem je bil moj namen dosežen.
Dr. Ladislav Placer, Ljubljana
Staroselci in prišleki

Čet 02.02.2006

Prerekanje o tem, ali smo Slovenci potomci Venetov ali slovanskih plemen izza Karpatov, vse bolj spominja na pravdo o oslovi senci. Prav imata obe strani. Vsaka ima svoj, sicer – neenaki – del resnice, saj smo Slovenci zagotovo potomci tako staroselcev kakor prišlekov iz vzhodne Evrope.
Najprej smo Slovenci kratko malo Slovani, ker govorimo slovanski jezik. Beseda Slovenec ne pomeni nič drugega kakor Slovan. Jezikoslovci lahko s proučevanjem narečnih posebnosti sledijo celo posameznim naselitvenim valovom. Tako da soglasniška skupina dl, recimo v narečni obliki modliti, priča o valu slovanske naselitve iz severozahodne strani. Trditi, da naselitve ni bilo, da smo Slovenci kratko malo tukaj od nekdaj, je zato skregano z zdravo pametjo.
Teorija o avtohtonosti Slovencev je le pobožna želja, ki se je rodila iz prizadevanja poudariti slovensko različnost od drugih (južno)slovanskih narodov. Slovenci smo očitno hoteli biti »pravi Evropejci«, ne pa Balkanci ali prišleki z vzhoda. Ta politično in civilizacijsko pogojena želja po drugačnosti sama po sebi ne bi bila nič slabega (čeprav ne razumem, zakaj ne bi mogli biti civilizacijsko Srednjeevropejci in hkrati Slovani), če ne bi v silni vnemi dokazati našo drugačnost, njeni zagovorniki šli čez vse razumne meje.
Nekoliko bi bilo pač treba upoštevati dejstva, ki jih je veliko. Poleg že omenjenega, da smo Slovenci Slovani, ker govorimo slovanski jezik, še vsaj dva dokaza, da so bili naši predniki barbari, ki so se priselili v prostor propadlega Rimskega cesarstva. Obstajajo arheološki in zgodovinski dokazi, da smo bili Slovenci vse do konca osmega stoletja pogani in da so nas morali na silo pokristjaniti. Že stoletja prej pa je bilo Rimsko cesarstvo povsem krščansko. Drugi dokaz je obred ustoličevanja, ki mu med nekdanjimi podložniki Rimskega imperija pač ni mesta in ki priča o svobodni družbi naših slovenskih prednikov. Ti so bili takrat na stopnji plemenske demokracije, izrazitejše socialne razlike so se verjetno začele kazati šele po prihodu v novo domovino.
Po drugi strani je tudi jasno, da ozemlje, ki je zdaj naseljeno s Slovenci, v času naselitve ni bilo prazno, čeprav je bilo zaradi selitev narodov precej »izpraznjeno«. Pred prihodom naših prednikov so čez naše ozemlje divjali Huni, Zahodni in Vzhodni Goti, Obri, Gepidi in Langobardi. Prebivalstvo je bilo zelo razredčeno, zlasti so opustela mesta. Ljudje so se obdržali le v nekaterih višinskih naseljih, eno najbolj znanih je Ajdna na Gorenjskem. Staroselci so se pred navalom teh ljudstev in seveda pred našimi predniki zatekali v hribovita in slabo dostopna ozemlja, kakor so Pohorje, obrobje gora na Gorenjskem, Kozjansko in Posočje. V šoli so nas učili, da so bili na severu slovenskega ozemlja ti ljudje potomci Keltov na jugu pa Iliri. Lahko da so bili na zahodu to tudi Veneti. Ne vemo, ali so sodili Veneti med Italike ali Ilire, ka to sploh ni pomembno, saj je bilo prebivalstvo Slovenije pred prihodom Slovencev že precej romanizirano. Vsekakor pa so se staroselci v desetletjih in stoletjih po naselitvi stopili s predniki Slovencev, ki so se naselili po večjih kotlinah in dolinah. Prevzeli so slovenski jezik in s tem postali Slovenci. Nesmiselno je zato govoriti o Venetih. Tudi če so kdaj živeli na ozemlju Slovenije, jih zdaj kratko malo ni več, čeprav so genetsko še vedno v nas. Biti pripadnik nekega naroda namreč ni biološko, ampak jezikovno in civilizacijsko dejstvo. Med nami je tudi genetski material Obrov, raznih germanskih plemen in narodov (beseda hlev je baje gotskega izvora, beseda svoboda in njene izpeljanke pa da prihajajo od Kimerijcev, ki so do osmega stoletja pred našim štetjem živeli v Ukrajini). Pozneje so v genetsko mešanico na Slovenskem prispevali še mnogi, vse do Turkov in okupatorskih vojakov med drugo svetovno vojno. A smo kljub temu še vedno Slovenci. Upati je samo, da bomo to še dolgo ostali.

Borut Korun, Velenje

Bolj logični odgovori
Čet. 26.01.2006

Na moj prispevek Najnovejša presenetljiva arheološka odkritja v Grgarju nad Novo Gorico (Znanost, 12. januarja 2006), ki ga je uredništvo nekoliko spremenilo s poudarkom na: Novi dokazi o svetolucijski kulturi? – sta se oglasila Drago Svoljšak in dr. Ladislav Placer (Znanost, 19. januarja 2006).
Odmev Draga Svoljška, je koristen in poučen za širši krog bralcev tudi v uvodnem delu, ko pohiti po ustaljeni in zavrženi maniri, da je treba nasprotnika hitro osmešiti in razvrednotiti, z zmuzljivim nakazovanjem, da nisem jezikoslovec. O jezikoslovju malo več v odgovoru dr. Placerju. V osredju njegovega prispevka je pojasnilo, kaj je to »svetolucijska kultura« – seveda, kot jo pojmuje on, »skromni arheolog« (kot se označi); te pravice mu ne more in ne sme nihče vzeti. Toda Svoljšak očitno ne pozna najsodobnejših prazgodovinskih, arheoloških, paleolingvističnih idr. teorij, ki tradicionalne opise preteklosti osvetljujejo v povsem novi luči oziroma poskušajo odgovoriti tudi na vprašanja, ki so jih v preteklosti kar preskočili, kot to dela Svoljšak, ko piše: »Sicer pa je bila posoška železnodobna skupnost, ki je še danes brezimna (o njej in o njenih nosilcih ni antičnih pisanih virov, tako imenovani venetski napisi iz Idrije pri Bači pa so iz časov, ko je izvirna svetolucijska skupnost že zatonila in doživela mnogotero preobrazbo, nikakor pa ne izkazujejo njene opismenosti ali kar neposredno celo njene venetskosti) …« Toliko protislovnosti v stavku kaže na popolno zagato! Že v enem temeljnih del o venetščini Pellegrini-Prosdocimi (La lingua venetica, Universita di Padova, 1967), enako kakor Untermann, Pisani, Vetter, Duhn in mnogi drugi, navajata, do po mnenju znanstvenikov prazgodovinske arheološke najdbe dokazujejo venetski ethnos svetolucijske nekropole in njene širše okolice; tako jo tudi obravnavata in napise smatrata za venetske. Zato je le Svoljškovo mnenje, da je »… posoška železnodobna skupnost … še danes brezimna …«, pri čemer ne pozabimo, da zajema železna doba več kot tisoč let halštata in latena. Ker se nadaljevanje mojega odgovora navezuje na oba kritika, moram tukaj vključiti še dr. Placerja, ki celo poziva k prijemu totalitarnih utišanj, da: »Če si hoče Delo ohraniti ugled, naj objavlja le prispevke, ki jih je že ovrednotila uradna znanost z objavami v uglednih revijah.« Dobro je znano, da so v preteklosti tudi v imenu uradne znanosti in ob tesnem sodelovanju med politiki in znanstveniki utišali (tudi za vedno!) nosilce novih idej. S tako izjavo je dr. Placer podpisal, da ne pozna sodobnega razvoja paleolingvistike in prazgodovine, saj teorijo kontinuitete – ki jo tudi zagovarjam – razvijajo ugledni profesorji na tujih univerzah, o njej so objavljene obsežne znanstvene študije v najuglednejših revijah, izdane knjige in pripravljena znanstvena srečanja. Eno takšnih je bil 14. mednarodni kongres UISPP v Liegu septembra 2001, eden glavnih organizatorjev je bil prazgodovinar Marcel Otte, pristaš teorije kontinuitete. Eno zasedanje – Intrusive farmers or Indigenous Foragers: The new debate about the Ethnolinguistic Origins of Europe – je koordiniral Mario Alinei, oče teorije kontinuitete, in prispeval razpravo: Continuity from Paleolithic of Indo-European and Uralic Populations in Europe: Linguistic, Archaeological and Genetic Evidence. Bistvo teorije kontinuitete je, da so danes v Evropi živeči narodi bili bolj ali manj na sedanjih ozemljih že v neolitiku, če ne celo že koncem paleolitika. Mario Alinei izrecno pravi, da so Slovenci (ne Slovani, čeprav pri tem ne smemo stvari banalizirati z etnonimom) že takrat živeli tudi po vseh vzhodnih Alpah. Če bi dr. Placer spremljal znanstveno literaturo, torej ne bi napisal, da gre zgolj za moj »ljubiteljski ekskurz«.
Dobro bi bilo, da bi slovenska znanost posvetila Karlu Oštirju v prihodnosti veliko več pozornosti. Ker sem proučeval njegovo življenjsko usodo in spise, se ne morem znebiti občutka, da je (bil) – na žalost – doživel takšno ravnanje, kakršnega priporoča dr. Placer (»... če si hoče Delo ohraniti ugled«).
Svoljšak in dr. Placer se spotikata tudi ob moje citiranje spoštovanega in zaslužnega Franceta Bezlaja (op.: trideset let je bilo treba, da je pred kratkim izšla zadnja, četrta, knjiga Etimološkega slovarja slovenskega jezika!), pri čemer dr. Placer kot kronski argument celo navaja Bezlajevo odmevno izjavo o Venetih in venetščini – toda znano je, v kakšnih okoliščinah in kakšnem stanju je Bezlaj ta podpis dal. Nesporno njegove so besede, ki sem jih povzel, da so imena Banjšice, Bate in Baske venetskega izvora in Oštirjeve o etimologiji Antov. Naj »svetolucijsko kulturo« opredelimo tako ali drugače, ima kontinuiteto, ne moremo je izolirati od preteklosti in širšega okolja, tudi od Banjšic in Grgarja ne. Če so pred nekaj meseci v Tolminskem muzeju ob odprtju razstave mezolitskih najdb z okoliških planin hkrati nakazali utemeljeno domnevo, da je morala že takrat biti spodaj v Soški dolini večja naselbina (naselbine), se v takih primerih mednarodni znanstveniki povsem upravičeno lotevajo iskanja novih odgovorov, kdo so bili tisti ljudje in kakšen jezik so govorili ter kakšen je bil njihov nadaljnji razvoj. Arheologi in prazgodovinarji so vse preradi ustvarjali razvojne cezure, medtem ko teorija kontinuitete daje drugačne in bolj logične odgovore od tradicionalistov!

Lucijan Vuga, Nova Gorica
Nepoznavanje sodobnih raziskovanj
Čet 26.01.2006

Na objavo Lucijana Vuge v prilogi Znanost (Novi dokazi o svetolucijski kulturi; 12. januarja 2006) sta bila v naslednji Znanosti (19. januarja 2006) objavljena različna odgovora, ki po svoje osvetljujeta našo davno preteklost.
Drago Svoljšak pojasnjuje svetolucijsko kulturo iz arheoloških najdb in podaja njene bistvene značilnosti, pri tem pa ostaja praviloma na svojem delovnem področju. Ko pa se dotika napisov v Bači in Idriji očitno ne pozna navedb priznanih venetologov, ki te napise prištevajo k venetskim napisom. Prav tako je treba opozoriti, da je svetolucijska kultura obsegala obdobje starejše železne dobe in je bila najbolj cvetoča od 700 do 300 pr. Kr., to pa ustreza tudi starosti večine starejših venetskih napisov. Svetolucijska kultura je del naše kulturne dediščine, saj je bila na sedanjem slovenskem ozemlju, po najnovejših in z dokazi najbolj podprtih teorijah kontinuitete pa zajema del naše genetske in jezikovne preteklosti. Na koncu se strinja s tem, da je treba poskrbeti za objavo vseh še neobjavljenih odkritij, saj so nekatera stara že več kot sto let in so tudi širši strokovni znanosti nedostopna.
Dr. Ladislav Placer v prispevku posmehljivo govori o Vugovih navedbah, pri tem pa za trditve ne navede nobenega dokaza in se sklicuje le na izjavo priznanega slavista Franceta Bezlaja, v kateri tudi ni nobenih stvarnih podatkov, ki bi bili vredni za objavo v tej prilogi, saj gre le za mnenje, ki ni niti pojasnjeno niti strokovno utemeljeno z ustreznimi dokazi. Zanimiva je druga navedba, ki očitno dopušča možnost delne samostojnosti slovenske etnogeneze: »Že nekaj stoletij pred znanimi slovanskimi selitvami se je moralo po Evropi potikati neznano slovansko pleme, ki je pustilo sledi v slovenski leksik.« Za Bezlaja je torej vprašanje o jezikovnih koreninah slovenskega naroda dokaj odprto. Pisec opozarja na ugled priloge Znanost, zato moram bralce opozoriti na njegovo zavračanje temeljev vsake prave znanosti, ki se zaveda, da nobena stvar ni dokončno rešena in ugotovljena, predvsem pa mora temeljiti na podatkih in njihovih razlagah, nikakor ne na mnenjih »etabliranih« znanstvenikov in objavah njihovih mnenj v priznanih »etabliranih« revijah. Očitno nekateri ne vedo, da so prav vsi znani venetski napisi prebrani in razumljeni na slovanskih osnovah, medtem ko priznani venetologi priznavajo popolno nerazumevanje teh napisov in vidijo v njih imena, ki pa lahko pokrijejo prav vsako, že na prvi pogled povsem napačno teorijo. Rezultati branj venetskih napisov ne dajo niti enega osebnega imena, razen imena treh božanstev, in sicer Belin, Reita in Tromozg. Res je je, da naši znanstveniki niso nikoli z dejstvi zavrnili branja venetskih napisov na slovanskih osnovah, niti niso ponudili boljše razlage na osnovi drugih indoevropskih jezikov. So pa opozorili na nekatere pomanjkljivosti pri prvih branjih in njihovih razlagah, ki so se s sistematičnim delom izkazale za upravičene.
Opozoriti moram tudi na nepoznavanje sodobnih raziskovanj, ki s pomočjo združevanja znanj različnih področij oblikujejo prazgodovino bistveno drugače, kot pa še vedno trdijo nekateri, tudi naši znanstveniki. Sodobne metode datiranja in genetske raziskave sedanjega prebivalstva in primerjave z okostji iz tistih časov potrjujejo veliko stalnost poselitve, druge raziskave pa veliko stalnost jezikov in v celoti zavračajo množična preseljevanja narodov. To potrjujejo sodobne teorije kontinuitete, ki so izdatno podprte s stvarnimi dokazi, medtem ko za množično preseljevanje narodov ni ustreznih dokazov. Prav tako ni nobenega dokaza za naselitev Slovencev v 6. stoletju, to priznava tudi naš najvidnejši področni znanstvenik Bogo Grafenauer.

Mag. Vinko Vodopivec, Ljubljana
»Uradni znanosti« z Veneti ob rob
Čet 26.01.2006
V prilogi Znanost je 19. januarja 2006 izšla replika dr. Ladislava Placerja na članek Lucijana Vuge (Novi dokazi o svetolucijski kulturi?). Avtor s pomočjo izjave Franceta Bezlaja poskuša razvrednotiti raziskave avtohtonističnih študij, ki kažejo na možnost starodavne navzočnosti slovansko ali slovensko govorečih jezikovnih skupin na območju vzhodnih Alp.
Znova smo priče favorizaciji tako imenovane uradne znanosti, ki jo žal velikokrat sestavljajo zgolj slabo dokazana in arogantno izražena mnenja posameznih strokovnjakov. Navajanje Bezlajevega komentarja o venetskih raziskavah je neprimerno, saj ne vsebuje potrebnih argumentacij in se neposredno ne nanaša na njegove jezikoslovne raziskave. Sam tudi raziskovalcem Venetov ni odrekel citiranja svojih del, še manj pa da bi svoja citirana spoznanja zanikal. V tem pogledu so na drugi strani navajanja Bezlajevih ugotovitev v članku Lucijana Vuge popolnoma strokovno upravičena. Če kdo meni, da to ni res, naj prosim javnost seznani z nasprotnimi argumenti (tako kot se za znanost spodobi) in ne le z neupravičenimi diskvalifikacijami drugače mislečih.
Vse skupaj spominja na že znane srednjeveške scenarije rimskokatoliške inkvizicije oziroma takratne »uradne znanosti«. Naj osvežim spomin: na začetku 17. st. je Galileo Galilei objavil delo Zvezdno sporočilo (Siderius Nuncius), v katerem je predstavil dokaz (Kopernikovo teorijo), da se Zemlja vrti okoli Sonca in ne nasprotno (da je Zemlja središče vesolja), kot so do takrat menili. (Pozneje je opravil tudi primerjalno študijo iste tematike v knjigi Dialogo sopra i due massimi sistemi del mondo, ki je tudi izzvala dokončno inkvizicijsko obsodbo.) Nazadnje je bil prisiljen izjave preklicati, saj so ga njegovi tožilci spoznali za krivega »zaradi stališča in vere v napačni nauk, ki je v nasprotju s Svetim in Božjim pismom, namreč, da Sonce (...) ne potuje od vzhoda do zahoda ter da se Zemlja giblje in ni središče vesolja«. Da ne bi postal mučenec, je Galileo na kolenih, v spokorniških oblačilih resno izjavil: »Preklicujem, preklinjam in sovražim prej omenjene zmote in herezije in na splošno vse in vsako drugo zmoto, herezijo oziroma sekto, ki nasprotuje Sveti cerkvi.«
Za nameček prav cerkveni argument, da je bila Kopernikova teorija »v nasprotju s Svetim pismom« sploh ne drži. V Svetem pismu se nasprotno pogosto pojavljajo stavki, ki znanost podpirajo. V Jobovi knjigi, 26. poglavje, sedma vrsta, beremo: »On (...) Zemljo obeša na ničemer.« V Izaijevi knjigi, 40. poglavje, 22. vrsta, piše: »On je, ki stoluje nad Zemlje okrožjem ...« Tukaj prevedena beseda z »okrožje« je izvorno hebrejska beseda chug, ki dejansko označuje kroglo oziroma oblo nebesno telo (B. Davidson: A Concordance of the Hebrew and Chaldee Scriptures). To sta bili za tisti čas dokaj drzni trditvi, saj so bili v davnini ljudje prepričani, da Zemljo nosijo štirje sloni, ki stojijo na velikanski morski želvi! (Ameriška enciklopedija o obliki Zemlje piše takole: »Najstarejša znana predstava o obliki Zemlje je, da je Zemlja ravna in toga ploskev v središču vesolja (...) Predstavo o okrogli Zemlji so bolj na splošno sprejeli šele vrenesansi.«) Od kod torej ideja o Zemlji, ki da je središče vesolja? Vse kaže, da je to bil starodaven nauk, privzet od grškega filozofa Aristotela.
Pa se znova vrnimo k sodobni znanosti. Prosim, naj ne bo nesporazuma; nikakor ne želim dokazati, da je bila Bezlajeva izjava neiskrena! Kot kaže, se samo na videz ne sklada z vsemi njegovimi jezikovnimi spoznanji. Podobnost je kljub temu več kot očitna, in to ne le v tem primeru. Tudi marsikateri drugi strokovnjaki delujejo v interesu »uradne znanosti«, medtem ko arogantno, brez primernih dokazov diskvalificirajo mnoge nove raziskave. Tako je pač bilo in vedno tudi bo.
Veneti tako postajajo zmeraj bolj žive priče zmotljivosti znanstvenih raziskav. Medtem ko čakamo na strokovno podporo takšnih raziskav, ostajata torej odprti bistveni vprašanji: kam so Veneti (kljub pričevanju o njihovi razširjenosti po velikem delu Evrope) izginili ter kako in kdaj so Slovani preplavili več kot polovico Evrope. Očitno bo »Zemlja središče vesolja«, vsaj dokler se ne bo revidiralo marsikatero stališče in redefiniralo nekatere termine, kot sta na primer narod in jezikovna skupina.
Za sklep naj omenim, da različni strokovnjaki sicer imajo pravico do svobodnega izražanja, vendar vsa njihova mnenja tudi ne sodijo v prilogo Znanost. Če parafraziram dr. Ladislava Placerja: če si hoče Delo ohraniti ugled, naj objavlja le prispevke, ki vsebujejo primerno argumentacijo.

Robert Petrič, Ljubljana
Kaj je to »svetolucijska kultura«?
Čet 19.01.2006
V Znanosti je bil v četrtek, 12. januarja 2006, objavljen članek Lucijana Vuge o arheoloških odkritjih pod Gračiščem v Grgarju. V njem opozarja na eni strani na vrednost tega odkritja za razpoznavnost poselitve v Istri, Posočju in na Krasu pred okoli 3000 leti, hkrati pa skuša najdišče osmisliti še z antičnimi jezikovnimi prežitki na sosednjih Banjšicah in v okviru teh grgarsko gradišče tudi etnično umestiti, in sicer ga pripiše Venetom ali kot pravi z veliko verjetnostjo Antom. Hkrati pa vse skupaj zaokroži v posoški svetolucijski kulturni krog.
Ker nisem jezikoslovec (tudi Lucijan Vuga ni) pa tudi pesnik ne, da bi me varovala licentia poetica, ampak sem le skromni arheolog, ki pa me pri delu vežejo trdna pravila strokovne in tudi znanstvene metodologije in povrhu še obče kritično primerljivi argumenti, se v »jezikoslovni« del Vugovega zapisa ne morem in nočem spuščati. Zato pa se mi zdi prepotrebno pojasniti bralcem Znanosti, kaj je to »svetolucijska kultura«, v katerem času je živela in v kakšnem okolju se je spočela in tudi zamrla, kdo so njeni spočetniki in kam je poniknila.
Posoška kultura
Svetolucijska kultura je opredmeteni izraz ljudske skupnosti, ki je živela v starejši železni dobi v Posočju, torej na območju, ki mu je reka Soča hrbtenica, njeni pritoki (Koritnica, Bača, Idrijca, Vipava) pa so njeno ožilje. Posegla pa je tudi čez alpski greben v železarsko zanimivi Bohinj in po dolini Nadiže v Furlanijo (poleg nje so na današnjem slovenskem ozemlju ali širše gledano v vzhodnih Alpah prepoznane še druge skupnosti, ki so tudi poimenovane po njihovi geografski umeščenosti: dolenjska, štajerska, koroška, gorenjska in notranjska). Ime je dobila po Sv. Luciji, današnjem Mostu na Soči (morda bi bilo primernejše imenovati jo posoška), kjer je bilo njeno največje naselje in ki je tudi največje in najbolj raziskano najdišče njene zapuščine. Poleg Mosta na Soči sodijo v njen sklop še najdišča v Kobaridu, Bovcu, Koritnici v Baški grapi, Šentviška planota, Idrija pri Bači, Tolmin, Podnanos, Jelenšek nad Godovičem, Kalvarija pri Gorici … in še nekatera furlanska najdišča (na primer Darnazzaco). Njene začetke v 10. stoletju sporočajo grobovi iz Tolmina, hkrati s pričevanji o začetkih železarske metalurgije v Posočju, njena cvetoča stoletja pa so bila stoletja sredi zadnjega predkrščanskega tisočletja, nekako med 700 in 300 pr. Kr.. Njena temeljna značilnost je bilo sežiganje umrlih in tako imenovani žarni pokop, kar jo na eni strani loči od vzhodnih in severnih sosed (razen Notranjske in deloma Gorenjske), kjer so pokopavali v mogočnih zemljenih gomilah (Stična, Vače, Novo mesto …), povezuje pa jo z zahodnimi sosedi v Furlaniji in na Beneškem, kjer so takrat živeli Veneti.
Druga njena samosvojost je stavbarstvo, ki je v osnovnih potezah sicer podobno stavbarstvu železne dobe v Alpah, vsebuje pa tolikanj takšnih stavbnih sestavin, da je moč govoriti o posebni posoški železnodobni arhitekturi oziroma o posoški železnodobni hiši. Prezreti pa seveda ne gre še nekaterih njenih drobnih umetnoobrtnih izdelkov, ki so njeni prepoznavni znaki, kot je na primer tako imenovana svetolucijska fibula (sponka) z različnimi obeski na loku, za katero velja, da je prav izdelek njenih mojstrov. Sicer pa je bila posoška železnodobna skupnost, ki je še dandanes brezimna (o njej in o njenih nosilcih ni antičnih pisanih virov, tako imenovani venetski napisi iz Idrije pri Bači pa so iz časov, ko je izvirna svetolucijska skupnost že zatonila in doživela mnogotero preobrazbo, v nobenem primeru pa ne izkazujejo njene opismenosti ali kar neposredno celo njene venetskosti), odprta skupnost, vpeta v kulturni, produkcijski in trgovski lok takratne Evrope, posebno Sredozemlja. Najboljše pričevanje o tem je prav uvoženo grško posodje iz svetolucijskih grobov in hiš.
Gre torej za kulturo ali skupnost, ki je natančno zamejena v času in prostoru. Razpotegovanje in celo slovenjenje vse tja do mlajše kamene dobe (neolitika) ali celo do pred 30.000 leti izumrlega neandertalca iz Divjih bab in pretirano širjenje čez njene dejanske ozemeljske okvire brez oprijemljivih in dokazljivih veznih členov je, če nič drugega, vsaj (metodološko) dvomljivo početje. Tudi grgarsko gradišče, tako kot njemu najbližje na Sv. Katarini nad Novo Gorico in še druga podobna v Posočju (na primer Gradišče nad Ajdovščino …) vsaj v svojih začetnih obdobjih nimajo s svetolucijsko kulturo (razen dela ozemlja!) nič skupnega, saj so del tako imenovane kaštelirske kulture (kaštelir je gradišče, utrjeno naselje na vzpetini) srednje in pozne bronaste dobe v drugi polovici 2. tisočletja pr. Kr., razprostranjene v širokem prostoru od Istre in Krasa v jadransko zaledje. Svetolucijska kultura je bila le porabnik že urbaniziranega bronastodobnega naselitvenega prostora, ne pa tudi neposredni dedič.
Koristna spodbuda
Pritrditi pa moramo Vugovi spodbudi, namenjeni ministrstvu za znanost in drugim ustanovam, naj podprejo poglobljeno raziskovanje svetolucijske kulture. Bilo bi najprej hvalevredno, če bi končno luč sveta zagledala vsa še neobjavljena odkritja. Nekatera z že zelo dolgo brado, na primer za tisti čas, to je med letoma 1880 in 1902, zelo vzorno izvedena izkopavanja C. Marchesettija, katerih obilno gradivo hranijo v Trstu, mlajšim pa brada tudi zelo hitro raste (na primer naselbinska izkopavanja Goriškega muzeja 1971–1983), da bi s tem bila na stežaj odprta vrata vsem vrstam pogledov v ta pretekli čas Posočja in jadranskega zaledja ali Caput Adriae.
Drago Svoljšak, Nova Gorica

Sanjarjenje o avtohtonosti Slovencev
Čet 19.01.2006
V prilogi Znanost je 12. januarja 2006 izšel članek Lucijana Vuge Novi dokazi o svetolucijski kulturi?, v katerem vprašaj pomeni namigovanje na slovansko poreklo Venetov in celo na ideje o neolitski prisotnosti Slovencev v vzhodnih Alpah.
Gre za še enega od ljubiteljskih ekskurzov v našo preteklost, ki se posredno sklicuje med drugimi tudi na slovenska jezikoslovca Karla Oštirja in Franceta Bezlaja. O venetski teoriji je Bezlaj v Delo (XXVII/253, 30. oktobra 1985) pod naslovom Namesto epiloga napisal naslednjo kratko izjavo: »Podpisani France Bezlaj izjavljam, da se ne morem strinjati z izjavami o Venetih in venetščini Mateja Bora in dr. Jožka Šavlija, čeprav me oba večkrat citirata in se celo sklicujeta name. Ako bi njuno mnenje dozorelo tako daleč, da bi ga sprejela za objavo katera koli resna domača ali tuja strokovna revija, bi bil pripravljen resno polemizirati z obema. Dokler pa se izogibata takšnemu v znanosti edino normalnemu postopku, ne čutim potrebe, da bi svoj čas in svoje moči trošil za primitiven diletantizem«.
Sanjarjenje o avtohtonosti Slovencev ima med ljubitelji že dolge korenine. Morebitnim novim navdušencem bi priporočil, da preden se priključijo tej druščini preberejo Zbrane jezikoslovne spise I in II Franceta Bezlaja, kjer bodo spoznali raziskovalni nemir in obsežno znanje resničnega raziskovalca. V zvezi z našimi predniki pa so vsekakor zanimive njegove misli, da »… Najstarejši sledovi slovenske jezikovne individualnosti segajo v čas pred približno dva tisoč leti …« (Etyma slovenica. Razprave SAZU VII, 1970, 155-181, 181) in »… Slovenščina je mešanica različnih praslovanskih migracijskih tokov in vsaj za enega med njimi se da sklepati, da se je že pred začetkom preseljevanja narodov odtrgal iz praslovanske skupnosti in se šele kasneje spet pomešal z mlajšimi plastmi. Ne vemo, kdaj in kje se je to dogajalo …« (Posebnosti slovenske leksike. Besede z začetnim g-. Jezik in slovstvo XVI, 1970-71, 229-234, 234). S tem v zvezi na nekem drugem mestu zapiše (navedeno po spominu), da se je moralo že nekaj stoletij pred znanimi slovanskimi selitvami po Evropi potikati neko neznano slovansko pleme, ki je pustilo sledi v slovenski leksiki. To in nič drugega.
Različna ljubiteljska društva imajo pravico do svobodnega delovanja, vendar njihovi izdelki ne sodijo v prilogo Znanost. Če si hoče Delo ohraniti ugled, naj objavlja le prispevke, ki jih je že ovrednotila uradna znanost z objavami v uglednih revijah.
Dr. Ladislav Placer, Ljubljana
Novi dokazi o svetolucijski kulturi?
Čet 12.01.2006
Na območju Grgarja-Grašišča nad Novo Gorico te dni arheologi novogoriškega zavoda za varstvo kulturne dediščine pod vodstvom Patricije Bratina še vedno izkopavajo tam, kjer naj bi v kratkem postavili steber za visokonapetostni daljnovod.
Lokacija je arheologom že znana, saj je razglašena za arheološki spomenik, tokratna priložnost pa je omogočila, da so se raziskav lotili nekoliko bolj poglobljeno; na žalost bodo odkrili le neznatno površino. Za kaj več ni sredstev, saj stroške tokratnih del krije Elektro Primorska.
Toda že dosedanje odstranjevanje zemlje je spravilo na dan po zasnovi in obliki presenetljivo dobro ohranjene zidove, ki tečejo po pobočju od vznožja proti vrhu, in jim za zdaj še ne morejo določiti pravega namena, niti postaviti datacije vse do radiokarbonskih preiskav, čeprav domnevajo, da gre za več kot 3000 let stare zgradbe. Po vsem sodeč je to eno od prazgodovinskih gradišč, ki jih je precej po Istri, na Krasu in tudi v Posočju. Sedanja izkopavanja verjetno odkrivajo zgolj periferne obrambne naprave, bati se je, da je bil dobršen del najdišča v dolgih tisočletjih poškodovan med vojnami ali ob različnih gradnjah.
Vsekakor je to izkopavanje še enkrat potrdilo, da je širše območje Banjške planote prvovrstno in še skoraj povsem neraziskano arheološko območje. Nekatere bolj ali manj naključne (tudi depojske) najdbe pričajo o pomembnih prometnih povezavah tod čez med zgornjim Jadranom in Italijo ter osrednjo Evropo.
Drugačni odgovori o preteklosti
Vendar gre tokrat za še nekaj več! Svetolucijska kultura v Posočju je pomembna kulturna razvojna stopnja v tem delu Evrope, obenem pa njeno proučevanje omogoča inventiven pogled na davno dogajanje in ponuja drugačne odgovore o preteklosti od dosedanjih. Mednarodni strokovnjaki opozarjajo, da je širše območje »svetolucijske kulture« še slabo in predvsem necelovito proučeno, zlasti pa (neupravičeno) nezadostno odmevno v svetu tudi zato, ker je bilo v njeno proučevanje vloženih premalo sredstev, kar seveda ne zmanjšuje dragocenega prizadevanja tistih, ki so le vzdrževali in ohranjajo zveznost z začetnimi in dokaj primitivnimi raziskovanji že v 19. stoletju.
Ob tem se je zanimivo tudi vprašati, kdo so bili davni prebivalci Posočja, ali je to sploh mogoče ugotoviti? In kaj še sodi v zemljepisnem smislu v krog »svetolucijske kulture«?
Akademik France Bezlaj v svojem temeljnem delu, Etimološkem slovarju slovenskega jezika (ESSJ), obravnava Banjšice pod geslom toponima Benetke, izvedenke so Benečija, Benečan, pridevnik benečanski; v 16. st. Benetki (Trubar), Benezhani (Bohorič), v 18. st. Benetki (Megiser) itd., zanje pa je po Bezlajevem mnenju izhodišče ime antičnega ljudstva Veneti, pisano tudi Venethi, Venedi, Venadi ipd. In tudi imena Banjšice, Bate, Baske so venetskega izvora. Drugi akademik, Karel Oštir, povezuje grško zapisano Antoi, latinizirano Antae, ime za enega od slovanskih ljudstev Anti, z Vety. Jezikoslovec Tine Logar izhaja za Bate, Baske na Banjšicah iz slovanskega Vętę = Anti ali iz nekega kasnega refleksa za Veneti. Tako se nam razgrinjajo strokovna izhodišča za te toponime, ki jih različni avtorji po eni strani povezujejo z Anti in Slovani, po drugi strani pa z Veneti, med katere bolj ali manj odkrito postavljajo enačaj. Takšna dejstva bi govorila za sklepanje, da je bila latinizacija našega ozemlja v rimski dobi zelo površna in omejena v glavnem na rimske vojaške centre z okolico. France Bezlaj sklene: »Ime vasi Baske na Banjšicah lahko razložimo glasoslovno samo iz vętьskę k etniku Venti, verjetno Veneti ali morda slovansko Anti.« Tudi Pellegrini-Prosdocimi uvrščata svetolucijske napise med venetske.
Ta iztočnica ima zelo globoke korenine ter nadvse pomembne in vznemirjajoče posledice, kar je povezano tudi z imenom Karla Oštirja, vrhunskega jezikoslovca, enega največjih, a nekam zamolčanih slovenskih znanstvenikov v dvajsetem stoletju, ki je raziskoval megalitske jezike (kot jih je sam poimenoval!), kakršne so govorila »predindoevropska« ljudstva v Evropi pred davnimi tisočletji … Njegova dognanja je po mojem mnenju vsekakor mogoče smiselno vzporejati in nadgraditi s sodobno teorijo kontinuitete Maria Alineija (in drugih) o genezi Indoevropejcev ter po njegovih predpostavkah tudi že o neolitski prisotnosti Slovencev v vzhodnih Alpah. Zadnje je mogoče navezati s teorijami Giuseppeja Sergija o praslovanskem izvoru latinščine in Giovannija Semerana o akadsko-mezopotamskih (tako imenovanih mediteranskih) kulturnih vplivih na evropski prostor.
Pomembna vloga Posočja
In na koncu najvažnejše, na kar napeljujejo najnovejša izjemno pomembna arheološka odkritja v Grgarju in že prejšnje (tudi depojske) najdbe: če te povežemo z najstarejšo piščaljo v Divjih babah, nedaleč od tod in hkrati v neposredni bližini Svete Lucije – Mosta na Soči, kjer je zibelka svetolucijske kulture, tik pod planoto Banjšice, za katere po mnenju priznanih znanstvenikov obstajajo jezikoslovni in zgodovinski razlogi, da jih pripišemo Venetom in z veliko verjetnostjo Antom – če ne gre pri teh dveh imenih kar za sinonim. In potem še najdba najstarejšega kolesa na svetu na Ljubljanskem barju, ki v funkcionalnem, geografskem, kulturnem in drugih pogledih tvori del celovitega in kontinuiranega kulturnega območja na slovenskem ozemlju. Marsikaj nam dovoljuje (za nekatere sicer nesprejemljivo) sklepanje, da so bili govorci megalitskih jezikov (Karel Oštir), a tolmačeni v smislu teorije kontinuitete (Mario Alinei, Marcel Otte, Xaverio Ballester, Alexander Häusler, Glauco Sanga, Gabriele Costa itd.), tudi neposredni predniki Slovencev, ki so živeli že najpozneje v mlajši kameni dobi (neolitiku) na sedanjem ozemlju ter po vseh vzhodnih Alpah. Posočje pa je imelo v teh dogajanjih pomembno mesto! Ob zadnjih izkopavanjih v Grgarju moramo biti nadvse zadovoljni. Upajmo, da bo to spodbudilo ustrezno ministrstvo in druge državne ustanove za financiranje sistematičnega in celovitega raziskovanja svetolucijske kulture na širšem prostoru.
Lucijan Vuga, Nova Gorica