slo_maticaPrisotni smo bili na posvetu z naslovom Revizija zgodovine, ki je v organizaciji Slovenske matice potekal 23. septembra 2009 v dvorani Slovenske matice na Kongresnem trgu v Ljubljani. Med napovedani govorniki so bili filozof Tine Hribar, zgodovinarja Bojan Godeša, Peter Štih idr. Obetavna tematika in zanimivi predavatelji! Žal pa zaradi obveznosti nismo sledili celotnemu sporedu, le prvemu delu. Sledi poročilo s tega, medijsko pokritega in zagotovo odmevnega posveta.

Avtor: Robert Petrič

Predsedujoči posvetu, književnik Drago Jančar, je v uvodu poudaril, da revizija zgodovine ni nič novega in s tem že nakazal težišče posveta - pretežno v smeri revizij 2. svetovne vojne. Da je tema o partizanih in domobrancih zelo aktualna ni dvoma, a vendarle za resnega zgodovinarja pred umiritvijo strasti ni najprimernejša in je tako za večino preveč zagonetna za objektivno obravnavo.

In prav tega se je lotil filozof Tine Hribar, ko je sicer omenil, da ni vizije brez revizije, a govoril o revizionizmu pri nas kot o pretiranem z obeh strani. Poudaril je, da so izvori revizionističnih posegov v opravičevanju zločinov.

Bojan Godeša je postavil pomenljivo vprašanje za revizioniste: koliko takšnih pogledov je sploh nujnih?

Peter Štih
Največ pa smo seveda pričakovali od zgodovinarja Petra Štiha, ki pa nas je že na začetku referata postavil na realna tla. Zastavil si je vprašanje ali je zgodovinopisje lahko objektivno ali pa je nekakšna subjektivno-literarna panoga. Ob tem je odgovoril, da je subjektivnost zgodovinarja neizbežna zaradi okolja v katerega je vpet! Zgodovinopisje po njegovem pogojuje vedno spreminjajoča se sedanjost.
Omenil je tudi predstave o zgodovini Slovencev iz 19. stoletja, ki da naj bi bile očiten odraz tistega časa. Novačili naj bi namreč narode, ki jih tedaj še ni bilo. Tako naj bi bila nevzdržna trditev, da je bila Karantanija slovenska država, oz., da naj bi slovensko ozemlje nekdaj segalo vse do Donave. Napačni naj bi pri tem razumevanju bili metodološki načini - npr. enačenje jezikovne in etnične skupnosti, čeprav gre za različna pojma (pretekla polemika na to temo). Zgodovinski koncept iz 19. stoletja Štih zavrača z razlogom, da z njim ni moč opisati družbenih razmerij, kot to od nas zahteva sodobna znanost.

Komentar
Zaman smo čakali kritičen pogled na staroveško zgodovino. To je bilo tudi za pričakovati in se je odrazilo v misli P. Štiha. "Zgodovinar je neizbežno subjektiven zaradi okolja v katerega je vpet" je trdil. Ujetega ptiča sodba? Klic v sili? Mislim, da žal nič od tega, ampak zgolj priznanje, da zgodovinar služi trenutno prevladujoči ideologiji. Pa je to res nujno? Seveda ni, a ukvarjanje s polpreteklo zgodovino, ki bi naj bila prej domena kronistov kot zgodovinarjev, pri tem ravno ne pomaga. Zakaj se zgodovinarji potem raje ne ukvarjajo npr. s staroveško zgodovino? Tam naj ne bi bilo toliko narodnostnega naboja in družbenih pritiskov! To morda drži, a kako bi potemtakem lahko strokovnjaki opravičevali svojo subjektivnost? Morda predvsem in prav zaradi tega nismo bili priče sicer nujno potrebnim spodbudam o reviziji starejših obdobij, npr. obdobja tkim. množične selitve ljudstev, kaj šele, da bi se poudarilo potrebo po večji interdisciplinarnosti med strokovnjaki, saj so zgodovinske veje med sabo še zelo neusklajene! In še več: trenutna družbena razmerja zgodovinarja malodane vabijo, da si svoj položaj zgradi s pomočjo ideološko političnih prepletanj.

Seveda se lahko poljubno motim, saj tudi glede teh tem ne vlada kakšen ugoden duh med raziskovalci. A ne smemo odnehati. Družbene razmere se spreminjajo, četudi iz slabega v slabše, pa vendarle se. Vprašanje je le, kje bodo tedaj zares neodvisni raziskovalci? Upajmo, da jim ne poidejo moči in da se objektivno raziskovanje v prihodnosti uveljavi kot kolektivna panoga in ne le kot poskusi posameznikov, ki služijo predvsem njim samim v osebno rast.

Sklep
Posvet je torej dal pričakovan tisoč in en odgovor na sto in en izgovor strokovnjakov, ko se z njimi polemizira. Na "sončni" strani Alp še zaenkrat ni prav nič novega.