Hipokavst EmonaPrispevek z naslovom Senzacija - megalitsko svetišče v antični Ljubljani je bil precej odmeven. Avtor Dimitrij Kebe je našel nekaj zanimivega, o čemer se bo morda še govorilo, ali pa bo, kot doslej že velikokrat, najdba preprosto tonila v pozabo. Na tem mestu smo zbrali odmeva, ki sta bila objavljena v Vojnozgodovinskem zborniku št. 36/2009. Prijetno branje vam želi uredništvo.

Še o naših megalitih
Objava fotografije megalitov iz Ljubljane, ki jo je v drobni knjigi iz leta 1961nasel in v Vojnozgodovinskem zborniku st. 35 objavil Dimitrij Kebe, je sprožila nepričakovano veliko odmevov. Največ je bilo navdušenja, da je bilo nekaj takega tudi pri nas, nato zgražanja, kako so lahko slovenski arheologi dopustili njihovo odstranitev in zamolčanje, nekaj pa tudi zanikanja. To naj ne bi bili megaliti, pač pa temelji rimske stavbe s centralno kurjavo. Risba poskusa rekonstrukcije taksne stavbe je bila v knjigi Antična Emona v srcu moderne Ljubljane tudi natisnjena.

Res je bila v knjigi taksna risba, toda če se bo šel kateri slovenskih arheologov javno izpostavljat in izjavljat, da je na fotografiji, ki jo je objavil tudi Vojnozgodovinski zbornik, rimska centralna kurjava, naj knjižico še enkrat pogleda, preden se bo javno osmešil. Arheologi, ki so odkopavali po Ljubljani in napisali knjigo Antična Emona v srcu Ljubljane, so še kako dobro vedeli, da so našli predrimske megalite in ne samo ostankov rimske Emone. Zato so tudi jasno zapisali o najdbah iz pradavnine in antične Ljubljane. Oznaki prazgodovina in pradavnina sta se nanašali na obdobje pred prihodom Rimljanov v nage kraje. Eno so bile torej najdbe iz predrimskega obdobja, drugo pa najdbe iz časov, ko je nage ozemlje prišlo pod rimsko oblast. Besedilo za knjigo Antična Emona v srcu moderne Ljubljane sta napisali Ljudmila Plesničar-Gec in Tatjana Bregant. Urednik zbirke Spomeniški vodniki je bil Sandi Sitar.
Mogoče so kje ohranjeni zapiski, ali še živi kdo, ki bi se spomnil, kaj se je dogajalo tedaj, ko so v Ljubljani pri izkopavanjih našli megalitsko svetišče iz predrimske dobe. Če se je oblast odločila, da bo postavila Maksimarket in Ljubljansko banko, je pri tem gotovo ni moglo nič ustaviti, še najmanj kakšni arheologi. Sploh pa so bili to časi, ki pri nas »poganski« predrimski religiji še zdaleč niso bili naklonjeni. Eno je bila rimsko katoliška cerkev, ki jo je bilo treba upoštevati pri delitvi oblasti, nekaj čisto drugega pa nekakšni pogani. O predrimskih verovanjih smo tedaj vedeli tudi veliko manj, kot vemo danes. Zato ni bilo nič čudnega, da so arheološki strokovnjaki pomen nenavadnih, obdelanih stoječih kamnov prepoznali, zaradi razlogov, ki jih še ne poznamo, pa jih niso zmogli predstaviti, kot bi bilo prav, in jih tudi ne obvarovati.
Posebne pozornosti je vredna še fotografija, ki so jo dali na prvo stran knjige.
mt_ignore
Prelomljen steber na naslovni strani knjige Antična Emona v srcu Ljubljane
Kot je videti, je to zelo velik steber nenavadne oblike. Zgoraj in spodaj je širši, kot je na sredini. Poleg tega je bil prelomljen in so zgornji, odlomljeni del na njegovo mesto vrnili potem, ko so ga izkopali. Kjer je bil steber prelomljen, je na fotografiji zelo opazna črta.
Stebri rimskih stavb so bili oblikovani popolnoma drugače. Ni druge razlage, kot da so se tudi arheologi zavedali pomembnosti tega stebra in so ga zato dali celo na naslovno stran knjižice, čeprav ni bil rimski. Strokovnjaki za to področje bodo gotovo brez težav prepoznali pomen oblike stebra, ali gre za menhir, obelisk ali nekaj podobnega, v vsakem primeru pa za zelo pomembno najdbo iz predrimskega časa. Zato je tudi prišla na naslovno stran knjige. Navaden, in še celo prelomljen rimski steber si tolikšne pozornosti gotovo ne bi zaslužil.
Kot nam pove megalitsko svetišče, je bil kraj, kjer stoji danes Ljubljana, pomembno središče že veliko pred prihodom Rimljanov. Naselbina je imela svoje ime, lahko je bila Emona, ali pa tudi ne, če so ji to ime res dali šele Rimljani, kot pomembno središče tukajšnjega prebivalstva pa je zanesljivo živela že pred njihovim prihodom.

Avtor: Janez J. Švajncer


Megaliti v Ljubljani


Sem reden bralec Vojnozgodovinskega zbornika, edine vojno zgodovinske publikacije, ki se je kadarkoli pojavila na Slovenskem in ki nam - za razliko od uradnega zgodovinopisja razkriva (ne v maniri vsemogočnosti uradnega zgodovinopisja) - našo vojaško in sploh zgodovino. Pa tudi nam, plebejcem, Zbornik omogoča, da predstavimo svoje videnje zgodovine in osebne izkušnje. Vi, uradni zgodovinarji in arheologi, ki berete Zbornik, naučite se kaj in vsaj poskusite odgovoriti na nekatera vprašanja, ki vam jih vztrajno zastavlja.




Dvomim, da se bodo spustili iz svojih dobro plačanih akademskih višav.
Oglašam pa se zaradi članka v zadnjem Zborniku, ob katerem sem se zgrozil in si zastavil kar nekaj vprašanj, članka o megalitih v Ljubljani. Kaj se je zgodilo s »kamni«, je znano verjetno
samo tistim, ki so jih odstranili. Kdo si je to dovolil, verjetno ne bomo nikoli izvedeli, Lahko pa postavim kako hipotezo, na primer prvo: Lahko da je bil to lastnik zemljišča oziroma izvajalec del, a dvomim, da bi lahko nekdo kopal sredi Ljubljane, ne da bi za to vedeli arheologi. To, da so bili poleg in niso ohranili megalitov, za katere - po fotografiji sodeč - Lahko trdim, da gre za slovenski Carnac, če ne že Stonehenge, že meji na kriminal.
Verjetno je razlog ta, da bi taka najdba sredi Slovenije postavila vrsto vprašanj, odgovori pa bi marsikoga spravili v zadrego. Odkritje bi zahtevalo določitev. A žal do tedaj noben tujec ni postavil okvirja, v katerega bi se dalo umestiti tako odkritje. Le zakaj bi ga? Prišli bi do vprašanje kulture, ki je spomenik postavila. Kulture, ki je postavila tak spomenik, preprosto ne bi bilo mogoče prezreti. Kulture, ki jo bo potrebno odkriti in nam je ves čas na očeh. Najbolj preprosta rešitev te arheološke uganke je, da odkritje enostavno prezreš. Verjetno akademikom bolj ustreza, da kulturo, ki je živela na območju osrednje Slovenije, pripišejo Vučedolski kulturi. Srečni Hrvati, ki imajo svoj Vučedol, Srbi Vinčo, da o Estah in Rimu ne govorim, mi, Slovenci-koliščarji, pa ostajamo nekakšen večni privesek bratskim sosedom. Pa s tem ne mislim, da bi bili nosilci te kulture Slovenci ali Sloveneti, le neverjetno je, kako vsi okoli nas odkrivajo kulture in jih tudi poimenujejo. Pri nas pa kulturo, ki se je razvila na Ljubljanskem barju, pripisujejo Vučedolski kulturi. Domnevam, da bi odkritje megalitov, ki zagotovo niso bili postavljeni naključno in ki so se v večjem številu pojavljali le v večjih središčih takrat visoko razvitih kultur, privedlo do tega, da bi dobili Ljubljansko kulturo. A to je bil verjetno prevelik zalogaj za slovensko arheologijo.
Tudi druga hipoteza ni prijetna. Če je razlog neznanje oziroma malomarnost, to samo po sebi priča o »stroki«. Ta, druga, se mi zdi bolj verjetna. Le zakaj o tem molčijo. Verjetno jih je uničenja spomenika tako sram, da so vse skupaj »pozabili«. Stroka pa taka. Taka, ki uničuje megalite - nikakršna.
Pa tudi današnja stroka ni nič boljša. Arheologi na Primorskem raje premetavajo črepinje po avtocestah, namesto da bi raziskali in zaščitili gradišča, ki jim jih pred nosom uničujejo. Če ne verjamete, poglejte knjigo z izbranimi arheološkimi najdišči, izdano ob gradnji slovenskih avtocest. V njej boste med drugim zasledili na trasi bodoče avtoceste pri Vipavi izkopan avstrijski bajonet, predstavljen celo z barvno fotografijo, kar verjetno priča o tem, da gre za »pomembno« najdbo, ki je vredna objave in barvnega tiska - verjetno pisec tega ni plačal iz lastnega žepa. Hkrati pa gozdarji pri čiščenju pogorelega gozda na Sv. Martinu med Branikom in Komnom na Krasu, le deset kilometrov stran, z buldožerji uničujejo prazgodovinske gomile, za katere dvomim, da so raziskane. Vredno čestitanja!
Glede Zakona o varstvu kulturne dediščine pa piscem predlagam, naj se z enako vnemo, kot se spravljajo na nas ponižne državljane, spravijo na delo in vsaj poskusijo iz tujine domov (dvomim, da imajo nekateri Slovenijo za svojo domovino) vrniti vsaj del arheoloških izkopanin, ki krasijo muzeje na Dunaju in v New Yorku. Le spomnite se negovskih čelad in Mušje jame, za nekatere očitno malenkost v primerjavi z razpadajočimi avstrijskimi čutaricami.
Lep pozdrav in še veliko Zbornikov!

Avtor: Milan Praček, Nova Gorica