Ob branju knjige Veneti - naši davni predniki (izvorno iz knjige VENETI First Builders of European Community) avtorjev Šavlija Bora in Tomažiča, str. 188*, spoznamo , da so staroveški Veneti uporabljali črko/črke v obliki znaka >l, zapisanega (običajno), iz desne proti levi (kot pri Hebrejščini), oziroma l<, če je zapisan iz leve proti desni (kot je to običajno za sodobne evropske jezike). Ta osnova bi se lahko brala kot "IC" ali kot "K". Izgleda, da je prav ta zgodnja (Slovansko)-indoevropska negotovost (IC - K) vplivala na razdelitev indoevropskih jezikov na satemsko in kentumsko skupino. Takšna dvojna delitev se še vedno pozna ob primerjavi sodobne slovenskega in češkega besedišča (še posebej se to vidi iz patronimičnih imen, vzdevkov in iz živalskih imen).

Okrog leta 862 sta Ciril in Metod pričela načrtovati misijoniranje Slovanov. Ciril je uvedel Starocerkveno slovanščino in prevedel biblijo ter molitve v "skupni slovanski jezik". Metodovi in Cirilovi učenci so gospodovo molitev (očenaš) "natančneje uglasili" za potrebe lokalnih slovanskih populacij. Morda bo kdo trdil, da so takrat Slovani govorili enoten, četudi močno raznolik jezik. Kdo drug bi lahko trdil, da so slovanski jeziki do danes ostali močno upogljivi, "pluralistični" in "strpni do krajevnih razlik". Tako lahko še do današnjega dne (najvzhodnejši) Rus iz Vladivostoka razume izgovorjavo glavnih števnikov (od ena do deset) najzahodnejšega Slovenca/Slovena ali polabskega Wenda (Slovana).

V nemški knjigi Künstgeschichte najdemo dokaz v podporo domnevi, da je staro ime za boginjo Zemlo (Semla) znano že iz starega veka. To ime je izpričano v etruščanski pisavi na eni izmed upodobitev v knjigi. Pravtako sta naslikana bogova s pomenljivima imenoma in sicer bog Apulu in bog veselja in vina Fufluns (Dioniz). Prvi je bog petja in tudi preročišč, ki so ga kasneje Grki prevzeli in preimenovali v Apolona, ki je sončni bog. V istem delu najdemo zanimiv namig o sorodnosti oz. prijateljstvu med etruščanskimi Volci in Trojanci.

V spomin na izumrtje zahodnoslovanskega, obodritsko-vendskega jezika v "hanoverskem Vendlandu" pred 250-imi leti, leta 1756.

Werner Meschkank-Měškank, Cottbus/Chóśebuz, Niederlausitz/Dolna Łužyca, Deutschland (2/11/06)

"... zadnja med tistimi, ki so znali odlično vendsko govoriti in prepevati"

Knežji kamen - grbV mesecu oktobru 2009 sem v Trubarjevem antikvariatu kupil knjižico-koledar za leto 1952 z naslovom Koledar Slovenske Koroške, ki jo je izdala in založila prosvetna zveza v Celovcu (Avstrija). Poleg koledarja je bilo v njej tudi več zanimivih potopisnih člankov in raznih drugih obvestil. Zelo presenečen pa sem obstal, ko sem prebral strokovni članek Kontinuiteta slovenske karantanske kneževine, ki ga je napisal Dr. Josip Mal. V tem članku avtor piše o knežjem kamnu, na katerem je vklesan grb s tremi panterji znotraj ščita.