V spomin na izumrtje zahodnoslovanskega, obodritsko-vendskega jezika v "hanoverskem Vendlandu" pred 250-imi leti, leta 1756.

Werner Meschkank-Měškank, Cottbus/Chóśebuz, Niederlausitz/Dolna Łužyca, Deutschland (2/11/06)

"... zadnja med tistimi, ki so znali odlično vendsko govoriti in prepevati"

Miroljubni, gostoljubni - a vendarle osovraženi Vendi

Pod močnim vtisom gostoljubnosti obodritskega, vendskega princa Pribislava iz Starigarda (Oldenburg) je nemški pater in kronist, Helmold iz Bosau-a (ok. 1120 - 1177), ob spremljanju škofa Gerolda iz Oldenburga (ok. 1100 - 1163) pri njegovem obisku obodritskih Vendov, zapisal:
"Sprejel nas je zelo prijateljsko in nas čezmerno pogostil. Dvajset jedi je šibilo za nas pripravljeno mizo. Takrat sem iz lastne izkušnje spoznal, kar sem prej vedel samo iz pripovedovanj, namreč, da kar zadeva gostoljubje, nobeno ljudstvo ni častivrednejše kot Slovani. Kajti pri pogostitvi so vsi iste zavesti, in enako vneti, tako, da za gostoljuben sprejem ni nikomur treba prositi. Kar namreč pridobijo s poljedeljstvom, ribolovom in lovom, to tudi s polnimi rokami ponudijo ... Če pa se izve, da nekdo, kar je sicer redkost, tujca ne želi sprejeti, se lahko njegovo hišo požge. Vsi se strinjano v tem pogledu, da je ta, ki se ne sramuje tujcu braniti kruha, na slabem glasu, nizkoten in si zasluži biti od vseh zaničevan."(1)

1 Otto Vitense „Geschichte von Mecklenburg", Gotha, 1920; Reprint v Weltbild Verlag, Augsburg, 1994, str. 21.

33 Nekaj stoletij kasneje, ko je bilo nekdaj zelo obsežno vendsko območje med Baltskim morjem (Ostsee) in Sredogorjem (Mittelgebirge), z izjemo Lužiškega območja, že davno ponemčeno, je evangeličanski teolog, filozof in pesnik Johann Gottfried Herder (1744 - 1803) v Weimarju, leta 1784, o Vendih povzel tole:
"V Nemčiji so se ukvarjali z rudarstvom, poznali so taljenje in vlivanje kovin, pridelovali so sol, izdelovali platno, kuhali medico, sadili so sadno drevje in na svoj način so imeli veselo, glasbeno življenje. Bili so dobrodelni, do razsipnosti gostoljubni, ljubitelji kmečke svobode, vendar podložni in poslušni, bili so sovražniki ropanja in plenjenja. Vse to pa jim ni pomagalo proti zatiranju; še celo pripomoglo je k slednjemu. Prav to, da si niso nikoli prizadevali za nadvlado svetu, da niso imeli z vojno obsedenih knezov in so bili raje zvesti plačevalci davkov, ko so svojo deželo le mirno poseljevali, so se namreč nad njimi razni narodi, še najbolj pa tisti iz nemških plemen, hudo pregrešili. Zatiraske vojne so se začele pod Karlom Velikim očitno iz trgovskih interesov, čeprav so za pretvezo uporabili krščansko vero; kajti imeti za hlapce poljedeljsko in trgovsko priden narod, je bilo junaškim Frankom precej udobneje, kot pa če bi se morali sami teh umetnosti učiti in jih uporabljati. S čimer so začeli Franki, to so dokončali Saksonci; Slovani so bili iztrebljeni iz vseh provinc ali pa so postali tlačani, katerih posestva so bila razdeljena med škofe in plemiče ... njihovi ostanki v Nemčiji spominjajo na to, kar so Španci naredili s Peruanci." (2)

2 Johann Gottfried Herder „Ihr so tief versunkene, einst fleißige und glückliche Völker", Weimar 1784, v: Hartmut Zwahr „Meine Landsleute. Die Sorben und die Lausitz im Zeugnis deutscher Zeitgenossen. Von Spener bis Pieck." Domowina Verlag, Bautzen, 1984, str. 70.

Nemška fevdalna država je med 8. in 12. stoletjem, pod pretvezo misijonarskega pokristjanjevanja slovanskih, poganskih sosedov, z okrutnimi vendskimi križarskimi pohodi, pokorila vsa polabskoslovanska plemena, ki so, v nasprotju z drugimi slovanskimi ljudstvi, pokristjanjevanje doživeli predvsem kot nasilno dejanje. Vojskovanje je bilo vse kaj drugega, kot pa "krščansko". O tem priča mnogo poročil večinoma neslovanskih, tj. nemških in danskih kronistov. O enem izmed "vendskih pohodov" proti obodritskemu slovanskemu knezu Stojgnewu, pod vodstvom Otta I. (912 - 973) in Gera (ok. 900 - 965) v letu 955 na vzhodnem Meklenburškem, poroča menih Widukind iz Corveya (ok. 925 - 973) tole:
"Tako je, vse uničevaje in požigaje, peljal vojsko skozi tista področja.Še isti dan, ko je bil zavzet sovražnikov tabor, je bilo mnogo pobitih ali pa ujetih in morjenje se je nadaljevalo pozno v noč. Naslednjega jutra so na prosto polje postavili glavo slovanskega kneza Stojgnewa; kroginkrog so obglavili 700 ujetnikov. Stojgnewemu svetovalcu so iztaknili oči, mu odrezali jezik in ga nemočnega pustili ležati med trupli." (3)

3 Peter Kunze "Durch die Jahrhunderte", Domowina Verlag, Bautzen, 1979, str. 24-26.

V magdeburško kroniko je bilo okoli leta 1147 vnešeno, da naj bi se Vende: "... podvrglo krščanstvu ali pa [naj bi se jih] z božjo pomočjo popolnoma uničilo. (4)

4 Joachim Herrmann, Autorenkollektiv "Die Slawen in Deutschland", Akademie-Verlag, Berlin 1985, str. 388.

V svoji, okoli leta 1170 nastali, "slovanski kroniki" (Slawenchronik) nemški pater Helmold iz Bosau-a (ok. 1120 - 1177) kritično ugotavlja o vendsko-križarskih pohodih vojvoda Heinricha Levjega (Heinrich des Löwen, 1129 - 1195), da na nobenem vojnem pohodu proti poganskim Vendom "ni bilo govora o krščanstvu, pač pa le o denarju" .(5)

5 Joachim Herrmann, Autorenkollektiv "Die Slawen in Deutschland", Akademie-Verlag, Berlin 1985, str. 388.

Pokristjanjevanje vendskih dežel vzhodno od rek Labe in Saale je nemški historik in tajnik arhiva, Wilhelm Gottlieb Beyer, leta 1848, takole označil: "Od Karla Velikega naprej so bili v očeh Slovanov apostoli religije in ljubezni zgolj prednja straža sovražnih vojska; zanje je krščanstvo pomenilo toliko kot suženjstvo." (6)

6 Joachim Herrmann, Autorenkollektiv "Die Slawen in Deutschland", Akademie-Verlag, Berlin 1985, str. 323.

S podložitvijo in pokristjanjevanjem, pa se zatiranje Slovanov ni končalo. Že prej omenjeni vendski knez Pribislaw iz Starigarda (Oldenburg), ki se je s svojomi rojaki dal krstiti, se je leta 1156, ob že znanem obisku nemškega škofa Gerolda iz Oldenburga (ok. 1100 - 1163), v zvezi s tem odmevno pritoževal. Pater in kronist Helmold iz Bosau-a (ok. 1120 - 1177), ki je od leta 1156 dušnopastirsko skrbel za krščansko občestvo v vzhodnoholštajnski vasi Bosau ob Plönerskem jezeru, je pisno ohranil sledeči prizor iz obodritsko-vendskega Lübecka:
"Naslednjo nedeljo se na Lübeškem trgu zbere celotno deželno občestvo; pojavi se škof s svarilnim govorom, naj namesto malikov častijo enega, nebeškega boga, naj sprejmejo krst in se odpovedo hudim dejanjem - ropanju in morjenju kristjanov. Ko pa konča z govorom, spregovori Pribislaw, nagovorjen od preostalih: ´Častitljivi škof, tvoje besede so božje besede in so nam v blagor. Pa vendar kako naj, v tako slabih razmerah, stopimo na to pot? Potrpežljivo prisluhni mojim besedam, da boš lažje razumel naš žalosten položaj; ljudstvo, ki ga vidiš pred seboj je tvoje ljudstvo in po pravici polagamo predte svojo potrebo. Sočutje do nas bo tako odvisno od tebe. Naši (nemški) vladarji so do nas tako strogi, da se nam, ob davkih in najtršem hlapčestvu, smrt zdi primernejša od življenja. Glej, že samo letos smo, prebivalci tega majhnega kotička, vojvodu plačali polnih 1000 mark, nadalje smo grofu plačali sto istega novca in še zmeraj se tega ne moremo rešiti, pač pa ostajamo dnevno tlačeni in do skrajnosti zatirani. Kako naj se odpremo temu novemu verovanju, da gradimo cerkve in sprejmemo krst, če nam vendar dnevno grozi izgon? Da bi vsaj imeli kakšen kraj, kamor bi lahko ubežali. Če prečkamo (reko) Travo, tam vlada ista beda, in če prečkamo (reko) Peeno, je tam isto stanje. Kaj nam torej preostane drugega, kot, da zapustimo deželo, se podamo na morje in živimo med valovi? Česa smo krivi, če napravljamo, izgnani iz dežele, morje negotovo, in od Dancev in trgovcev, ki po morju potujejo, pobiramo preživnino? Ali niso za to krivi prav knezi, ki nas v to ženejo? ... Če se zdi gospodu vojvodu in tebi prav, da smo skupaj z grofom ene vere, naj se nam podeli iste pravice do blaga in dohodkov, kakor Saksoncem; tedaj bomo radevolje kristjani, gradili bomo cerkve in plačevali svojo desetino." (7)

7 Joachim Herrmann; Autorenkoll. „Welt der Slawen. Geschichte, Gesellschaft, Kultur", Urania-Verlag, Leipzig, Jena, Berlin, 1986, str. 286.

Že v 10. stoletju so sorbsko-vendska plemena podlegla nasilju nemških osvajalcev. Medtem pa so se obodritski in ljutiški Vendi, s pomočjo velike slovanske vstaje leta 983, rešili tujega jarma za prihajajoči dve stoletji, dokler niso v 12. stoletju dokončno izgubili neodvisnosti. To je bila najmogočnejša vstaja podrejenih Slovanov, s katero je mnogim plemenom začasno uspelo povrniti neodvisnost. Osnovana sta bila kraljestvo Obodritov in zveza Ljutičev. Po usmrtitvi obodritsko-vendskega kneza Niklota iz Schwerina (ok. 1125-1160) leta 1160 in po neuspelem uporu leta 1163/64, so bili še zadnji svobodni (po)labski Slovani podloženi vojvodu Heinrichu Levjemu (1129 -1195) in so tako sprejeli krščanstvo. Padec utrdbe Ljutičev v Arkoni, leta 1168, je zaznamoval konec štiri stoletja trajajočih in krvavih vendsko-križarskih pohodov na območju današnje Nemčije.
Med 8. in 12. stoletjem, po priključitvi (po)labsko-slovanskih območij preko nemške fevdalne države, se je pričel hitro napredujoč proces germanizacije in asimilacije. Obodritska in ljutiška dežela je bila precej opustošena, prebivalstvo pa je bilo zdesetkano, oziroma je pobegnilo pred nasilnostjo in okrutnostjo vpadajočih danskih in nemških vojska. Slednje priča tudi v prid dejstvu, da je celo precej zahodno od pogostega pojavljanja slovanskih krajevnih imen, v t. im. starih nemških deželah, zaslediti pojmovanje Vendov. Naj navedem kot primer za to do današnjega dne poimenovano Vendsko cesto (Wendenstraße) in hišo Vendov (das Haus Wenden) v starem mestnem jedru Hameln-a (Dolnja Saška).
Skoraj praviloma so na slovanske kmete gledali kot na podložne, manjvredne in tako tudi z njimi delali. Velikokrat so služili kot tlačani in so tako še naprej brez pravic tvorili socialno najnižjo plast prebivalstva. Celo srednjeveški zakonik "Sachsenspiegel", ki je še v 13. stoletju načelno določal pravico do marnega jezika kot uradovalnega jezika pred sodiščem, je za Vende to pravico omejil. Vendi, ki so pred sodiščem enkrat spregovorili nemško, maternega jezika niso smeli več uporabljati. Zraven tega so zakonsko določili razlike, med katerimi je tudi določba, ki se glasi: "noben Saksonec naj ne bi utrpel sodbe, določene Vendu". Zakonik v 24. slikah pokazuje tudi razvrstitev takratne družbe; Prične se z bogom, kateremu se ob strani klanjata papež in cesar, ki prejemata vsak svoj meč, konča pa se z nesvobodnim saksonskim kmetom, z Vendom, Vendinjo in zvezanim Judom.
Prav tako so, sredi 14. stoletja izdani, t. im. "vendski paragrafi" marsikje določili pravno neugodni položaj za domače slovansko prebivalstvo naproti priklicanim neslovanskim priseljencem. Le na en način, s prehodom k Nemcem, se pravi s sprejemom nemškega jezika in kulture in opustitvijo slovanskega jezika in navad, je bil možen družbeni vzpon. Stalno prisoten asimilacijski pritisk v 14. in 15. stoletju, je povzročil, da je uporaba slovanskega jezika v skoraj vseh vendskih deželah močno upadla, kar je privedlo v izginotje slovanskega. Celo v tako odmaknjenih področjih kot Rügen, je ljutiško-vendsko očitno izumrlo najkasneje v 15. stoletju. Pomerski historiograf Thomas Kantzow (1505 - 1542) je za leto 1405 poročal o smrti zadnje slovansko govoreče ženske na Rügnu:
"Za tistega časa //1405// naj bi na Rugnu neka stara ženska, po imenu Gulitzin, zadnja v tamkajšnji deželi, ki je znala vendsko, umrla. Čeprav je namreč dežela že davno nemška, so vendarle nekateri Vendi še ostali, saj tako hitro niso mogli izginiti. V tem trenutku pa sta Pomorjanska in Rugen sploh nemška (teutsch) in saksonska, saj v njiju ni več nobenega Venda, razen enega kraja na zapomorjanskem proti Prusiji in Poljski, kjer so še nekateri Vendi in Kašubi; vendar pa skupno zraven znajo tudi nemško." (8)

8 Thomas Kantzow "Pomerania. Eine pommersche Chronik aus dem sechszehnten Jahrhundert." Založnik G. Gaebel, Stettin, 1908, Zv. I, str. 316.

Zadnji obodritski Vendi
Le v hanoverskem Vendlandu je, do srede 18. stol., poleg strnjenega lužiško srbskega govornega področja, obstajal slovansko govoreči, tj. obodritsko-vendski jezikovni otok, ki pa je tudi zapadel v vizir germanizirajoče oblasti. Zanimivo pričanje o vendski jezikovni situaciji, je leta 1669 napisan protokol cerkvene preiskave, v katerem npr. za vendsko središčno vas Satemin piše: "Starejši ljudje, ker so vendski, ne razumejo nemškega jezika, molče o katekizmu." V nekem drugem dokumentu iz istega obdobja, nanašajoč se na vendsko vas Breese, piše: "Pastor poroča, da so bili ljudje tam okoli Vendi in, da ti nemškega jezika niso prav razumeli, tako, da bi jim lažje pokazal, če bi imel vendski katekizem."(9)

9 Reinhold Olesch: „Zum Dravänopolabischen im Hannoverschen Wendland", v „Wendland und Altmark in historischer und sprachwissenschaftlicher Sicht", izdal Roderich Schmidt, Verlag Nordostdeutsches Kulturwerk, Lüneburg, 1992, str. 98.

V zadnjih desetletjih 17. stoletja se je pričel, iz vendskega stališča, tragičen interes cerkvenih in državnih organov, po popisu dobrin v Vendlandu. Po naročilu vojvoda Georga Wilhelma iz Celle-a (1624 - 1705), je nadsuperintendent Joachim Hildebrand, leta 1671, na uradih v Dannenbergu, Lüchowu, Hitzackru, Wustrowu und ScharnebeckInu, pričel s cerkvenimi preiskavami. Pismo vojvode, očitno diskriminatorno do vendskega prebivalstva, pravi takole: "Od Vendov iz Wustrowa, Lüchowa in drugih krajev, nespodobih navad in brezbožnega življenja, še posebej v pogledu nekega požrešnega popivanja, smo na našo vlado večkrat dobili pritožbe ... Tako naročite Pastorjem, naj podložnike pridno pozivajo k opustitvi takšnih brezbožnih zlorab." (10)

10 Reinhold Olesch: „Zum Dravänopolabischen im Hannoverschen Wendland", v „Wendland und Altmark in historischer und sprachwissenschaftlicher Sicht", izdal Roderich Schmidt, Verlag Nordostdeutsches Kulturwerk, Lüneburg, 1992, str. 98.

Nadsuperintendent Joachim Hildebrand v "Od vendskega življenja v splošno" posplošeno obrekljivo piše: "Kako nemarno živijo tjavdan. Žretje in popivanje sta njihovi največji posvetni želji. Ob žretju in pitju se rodijo, v žretju in pitju se jih vzgaja, žretje in popivanje sta zanje vse, dokler se jih med požretijami in popivanjem ne zagrne črna prst. Končno sta žretje in popivanje njihova prva, zadnja in najboljša stvar ..."11)

11 Reinhold Olesch: „Zum Dravänopolabischen im Hannoverschen Wendland", v „Wendland und Altmark in historischer und sprachwissenschaftlicher Sicht", izdal Roderich Schmidt, Verlag Nordostdeutsches Kulturwerk, Lüneburg, 1992, str. 98.

Namerno omejevanje vendskega jezika v Vendlandu, oz. v dravensko imenovani slovanskogovoreči regiji sredi Nemčije, je skupaj z njegovo prepovedjo preko Danenberškega poglavarja Georga Wilhelma Schenka iz Winterstedta (1635 - 1695), pri Vendlandcih, v drugi polovici 17. stoletja, povzročilo skrajno izgubo identitete. Biti Vendi, je bilo zanje sramotno še dolgo zatem. Znotraj ene generacije, po blatenju in prepovedi jezika (odredba Danenberškega poglavarja se žal, kljub vnetemu iskanju, do zdaj še ni našla), je bila vendska substanca tako dolgotrajno oškodovana, da je Wustrowski uradnik Georg Friedrich Mithoff (1638 - 1691), s čigar imenom je sicer bil povezan tudi vendski odlok proti temu nedolžnemu jeziku, imel težave najti nekoga, ki bi, jezikovno-znanstveno zainteresiranemu nemškemu učenjaku Gottfriedu Wilhelmu Leibnizu (1646 - 1716), pomagal zapisati vendski očenaš. Mithoff je med drugim sporočil: "... tako, kolikor vem, ni nikakršnih knjig v vendskem jeziku, tudi ni nikakršnih starejših zapisanih sporočil, kakor ta jezik začenja zelo upadati, tako torej, kako zelo sem si prizadeval, čeprav na začetku nisem nikogar srečal, ki bi vedel odgovoriti na sedmo vprašanje, namreč, kako se glasi njihov očenaš in kako se ga v vendskem jeziku izgovarja. Končno mi je pa komunikacija stekla."(12)

12 „Schreiben des Lüchower Amtmanns Georg Friedrich Mithoff an den Hofrat Chilian Schrader in Celle vom 17. (27.) Mai 1691", v Reinhold Olesch: „Fontes linguae dravaeno-polabicae minores et Chronica Venedica J. P. Schultzii", Böhlau-Verlag Köln Graz, 1967, str. 52.

Proti jeziku sovražno naperjen smrtni udarec je bil zelo učinkovit zato, ker je mlada generacija imela predsodke do lastne slovanske identitete, in ker je bila nenaklonjena do vendskega jezika svojih prednikov. Wustrowski župnik Christian Hennig iz Jessna (1649 - 1719), je za leto 1711 zabeležil:
"V tem času le še redki tod okoli govorijo o starem vendskem in tega skorajda ne smejo početi pred svojimi otroci in ostalimi mladimi, ker jih drugače zasmehujejo. Takšna je pojava mladih, ki čutijo do svojega maternega jezika takšen gnus, da ga ne želijo niti slišati, kaj šele, da bi se ga učili. Tako lahko zanesljivo domnevamo, da bo znotraj 20-ih, največ 30-ih let, ko bodo starejši preminili, preminil tudi njihov jezik in ne bo možno, četudi bi za to hoteli plačati veliko denarja, nobenega Venda več slišati govoriti v njegovem jeziku." (13)

13 Christian Hennig von Jessen: „Vocabularium Venedicum", ponatis, zbral R. Olesch, Böhlau-Verlag Köln Graz, 1959, str. 33.

Pastor Hennig je lahko bil vesel, da je s kmetom Johannom Janieschgejem (umrl 1710) iz Klennowa, našel voljnega, v materinščini vzgojenega, Venda, s katerega polnim znanjem dravenskega jezika je lahko napisal svoj Vocabularium Venedicum. Medtem je bila knjiga o Vendih leta 1691 ob požaru uničena. Zatem je pričel s pisanjem nove, ki je bila dokončana v letu 1711. Do takrat se je stanje jezika, skupaj z razpoloženjem, nadalje občutno poslabšalo, saj Henning takole poroča o vendskih občutjih:
" Ti, ki so se nato posvetili študiju in so bili bodisi po očetovi ali materini, bodisi po obeh straneh vendskega porekla, so se ga (porekla) vneto vzdrževali, da nebi izdali svoje vendske krvi, kar so imeli za sramotno in so pred tujci to, če je le bilo možno, zadrževali." (14)

14 Christian Hennig von Jessen: „Vocabularium Venedicum", ponatis, zbral R. Olesch, Böhlau-Verlag Köln Graz, 1959, str. 33.

K težavam ob zapisovanju vendlandske vendščine, Henning dodaja: "Težko se je začelo in izgledalo je, kot, da sem si zastavil brezplodno delo. Na začetku namreč noben Vend, iz skrbi, da je namen mojega povpraševanja služil posmehu, ni želel odkrito povedati, da kaj ve o tem." (15)

15 Christian Hennig von Jessen: „Vocabularium Venedicum", ponatis, zbral R. Olesch, Böhlau-Verlag Köln Graz, 1959, str. 34.

In še: "... če so Nemci slišali koga govoriti vendsko, so nanj pokazali s prstom in se mu posmehovali. Zakaj je med njimi prišlo do takšnega sovraštva, ki se še vedno ni prav poleglo: čeprav v teh krajih ne bo več nič čudnega, saj se oba naroda, Nemci in Vendi med sabo poročajo."(16)

16 Dietrich Gerhardt: „Johann Parum Schultze, der Chronist des Wendlandes", v „Johann Parum Schultze 167 - 1740 ein wendländischer Bauer und Chronist", Selbstverlag des Heimatkundlichen Arbeitskreises, Lüchow 1989, str. 21.

Leta 1724 je dravenski gostinec in vaški župan iz Süthena, Johann Parum Schultze (1677 - 1740), v svoji „Wendlandchronik" (Vendlandski kroniki), zapisal:
"Sem 47-letni mož. Ko bo v naši vasi konec z mano in še s tremi drugimi osebami, potlej nihče več ne bo zagotovo vedel niti kako se po vendsko imenuje psa."(17)

17 „Die Wendlandchronik des Dorfschulzen Johann Parum Schultze", ljudsko skrajšana izdaja po ediciji Reinholda Olescha na podlagi Ossolineumskega-rokopisa, izdal Karl Kowalewski, Alte-Jetzel-Buchhandlung und Verlag GmbH 1991, str. 99.

S tem besedilom nas je seznanil poljski grof Jan Potocki (1761 - 1815), v svojem, leta 1794 dokončanem prepisu, ki se nahaja v Osolinejskem inštitutu Univerze v Wroclawu. Original Vendlandske kronike je namreč izgubljen že od leta 1856, nazadnje je njegov obstoj izpričan v vendlandskem Süthenu, leta 1855.
V Hannoverschen Gelehrten Anzeigen, leta 1751, nek anonimni popotnik piše tole: "Zdaj se v tej okolici ne najde več nikogar, ki bi znal govoriti vendsko."(18)

18 Reinhold Olesch: „Zum Dravänopolabischen im Hannoverschen Wendland", v „Wendland und Altmark in historischer und sprachwissenschaftlicher Sicht", izdal Roderich Schmidt, Verlag Nordostdeutsches Kulturwerk, Lüneburg, 1992, str. 102.

Takole popisuje učinke dolgoletne intenzivne diskriminacije vendskega: "... zdajšnji prebivalci čutijo velik odpor do Venda. V dannenberškem se govori, da so Vendi živeli v Lüchavskem in se taisti okoliš tudi navaja. Njihov odpor se množi tako, ker se poslužujejo pregovora: Vend ni nobenemu Nemcu zvest. Nobeden prebivalec teh uradov ne želi biti Vend, čeravno prav to so. Zato je v potemtakem gotovo: da, če naj bi nek hudo popačen jezik pri tem razdoru bil odločilen, potem si zaslužijo prebivalci Lüchavskega urada ime Vendov." (18a)

18a Dietrich Gerhardt: „Johann Parum Schultze, der Chronist des Wendlandes", v „Johann Parum Schultze 1677 - 1740 ein wendländischer Bauer und Chronist.", Lüchow, Selbstverlag des Heimatkundlichen Arbeitskreises, 1989.

Uradni akt v Wustrowu leta 1756 opisuje smrt 88-letnice, rojene dolgowčanke, Emerentze Schultze, rojene Drausmann (1668 - 1756). Z njeno smrtjo je ugasnil obodritsko-vendski jezik na dravenskem: "Ta stara vdova je bila zadnja med tistimi, ki so znali odlično vendsko govoriti in prepevati, saj se je morala pojaviti celo pred kraljevskim Veličanstvom, našim nadvse milostljivim vladarjem, da je iz njenih ust slišal ta jezik." (19)

19 "De Kennung" Zeitschrift für plattdeutsche Gemeindearbeit, Andresen a.d., esprint Druckerei und Verlags GmbH & Co.KG Bücher und Zeitschriftendruck, Heidelberg, 1988, str. 104.

Pozno zanimanje po izumrtju jezika
Lüchowski podeželjski zdravnik Johann Heinrich Jugler (1758 - 1812), ki se je (žal prepozno) zelo zanimal za dravenski jezik, je našel le še nekaj pisnega gradiva, iz katerega je kasneje sestavil lüneburško-vendski slovar. Poroča, da je leta 1798 umrl neki Wend iz Kremlina, Warracz po imenu, ki je še znal vendski očenaš. Vprašanje pa ostaja, če ga je tudi razumel. Vsekakor se ga je lahko naučil še od zadnje generacije vendsko govorečega prebivalstva. (Na lužiškem obstaja nekaj podobnih primerov, ko je generacija starih staršev generacijo vnukov naučila vendščine.)
Ker je slovansko na dravenskem znanost odkrila šele v 17. stoletju, ko je že izumiralo, se je lahko, od tega občutljivega razkrajajočega jezika in njegovih običajev, ohranilo samo nekaj skromnih ostankov. Z gotovostjo se trdi, da je dravenski jezik izumrl v drugi polovici 18. stoletja, zatem pa je vendsko "izvenevalo" še preko večih generacij.
Julija, leta 1865, je po hanoverskem vendlandu popotoval zadnji hanoverski kralj, Georg V. (1819 - 1878). Med njegovim 9-dnevnim obiskom je bil slavnostno sprejet ob skupno 45-ih slavolokih in spominskih obokih. Poročila o tem se ima že kar za zanesenjaška. Že prvi dan je bil kralj (ki je bil od nesreče v svojem 13-tem letu slep) ob slavoloku pozdravljen z naslednjim rekom: "Prisrčno dobrodošli v Vendišenlandu, ki je znan po zvestobi in ljubezni do vladarja."(20)

20 Erich Kulke „Damals im Hannoverschen Wendland. Der Königsbesuch 1865. Das Fotoalbum der Wendlandbauern 1866", Köhring Verlag, Lüchow 1990, str. 23.

Na vendsko se je ob večih priložnostih izrecno opozarjalo: V nekaterih krajih je kralja podeželjsko prebivalstvo, tudi na meji Lüchowskega urada, pozdravilo v vendlandskih slavnostnih nošah, medtem, ko je na slavoloku pisalo "Dobrodošel v Vendlandu". Pred neko knjigarno v Lüchowu so postavili girlando (iz rož, zelenja spleten venec, obešen v loku), na kateri je bil verz: "Pozdravljen Kralj! Tako kliče vendski rod in radostno še danes s tem glasno soglašamo: Gospodar nebes naj ti da namesto daru blagoslov, ki je samo njegov; tako boš lahko še v prihajajočih letih to deželo z močjo obiskoval." V Lüchowu ga je med drugim pozdravil tudi "sprevod kmečkih deklin, oblečenih v vendske narodne noše, pod vodstvom duhovnika". (21)

21 Erich Kulke „Damals im Hannoverschen Wendland. Der Königsbesuch 1865. Das Fotoalbum der Wendlandbauern 1866", Köhring Verlag, Lüchow 1990, str. 36, 55.

V vasi Güstritz je na nekem kmečkem dnevu lokalni sodnik iz Dossaka, v svojem govoru, kjer je med drugim izpostavil "laneno in platneno proizvodnjo kot eno najpomembnejših industrijskih panog Vendlanda", očitajoč rekel:
"Vaše Veličanstvo bo upam s tem ... prišlo do prepričanja, da Vendi niso vsem le zvesti podložniki in hrabri vojščaki, ampak tudi sposobni in delavni kmetovalci, ter da s tem Vendland v tem pogledu v kroni Vašega Veličanstva ne tvori niti najmanjšega dragulja." (22)

22 Erich Kulke „Damals im Hannoverschen Wendland. Der Königsbesuch 1865. Das Fotoalbum der Wendlandbauern 1866", Köhring Verlag, Lüchow 1990, str. 45.

Kraljevem obisku zahvaljujoč imamo tudi izjemno zbirko fotografij. Med skupno 75-imi fotografijami je nekaj posnetkov najstarejše izvedbe dragocenih noš vendskih kmetic.
Leta 1866 je, ob praznovanju božiča, odposlanstvo desetih vendlandskih kmetov izročilo svojemu, takrat že v izgnanstvu živečemu kralju Georgu, fotoalbum, ki mu je bil poslan na Dunaj. Vsebuje 42 posnetkov, med temi 34 iz središne in okoliških dravenskih vasi s pisnim posvetilom, da gre za "znak ljubezni iz dežele Vendov"! Tako je nastal prvorazredni časovni dokument vendlandskega kmečkega gradbenega izročila, nepogrešljivi dokument za raziskovanje središčnih vasi, za kar gre zahvala prav tako kraljevem obisku leta 1865.
Zraven tega je bil omenjen kralj Georg V., edini sin vojvode Ernsta Augusta iz Cumberlanda (1771 - 1851) in njegove soproge vojvodinje Friederike Mecklenburške, princese iz Mecklenburg-Strelitza (1778 - 1841). Njegova mati je izvirala iz XX. generacije III. dinastije meklenburške rodbine, kar pomeni, da je bil vendski knez Niklot (padel 1160) neposredni prednik, kar pa nikomur od vendskih kmetov ni smelo biti razkrito.
Leta 1905 so bili priče zadnji dravensko-obodritsko-vendski kmečki poroki, ki pa seveda ni bila prava, pač pa le odigrana. Presenetljivo je pri popisu prebivalstva med svetovnima vojnama, v okrožju Lüchow-Dannenberg, na vprašanje o narodni pripadnosti z "vendska" odgovorilo še vedno 500 kakih oseb.
Še dandanes so nekateri, ki se imajo za naslednike Obodritov (predvsem pripadniki plemiških rodbin Mecklenburg-Strelitz in Mecklenburg-Schwerin). Pred kakimi desetimi leti, kmalu za političnim preobratom, je bilo opozorjeno na poročilo o nekem plemiču iz rodbine Mecklenburg-Strelitz, ki je s svojim sinom, vojvodo Borwinom (* 1956), v svojem meklenburškem rojstnem kraju Mirowu, znova pridobil stanovanjsko pravico. Na povpraševanje po tem, kaj ga je navedlo na imenovanje sina z vendskim imenom, mi je NV (njegovo veličanstvo) vojvoda Georg Alexander k Mecklenburg-Strelitzu (1921 - 1996) odgovoril:
"Borwin, ime mojega sina je zelo staro ime meklenburške rodbine. Že vnuk našega prednika Niklota se je imenoval Heinrich Borwin. Rodbina Mecklenburg, tako Schwerinska kot tudi Streliška (Strelitz) linija so Obodriti. Mi smo torej edina vendska rodbina v Nemčiji. Tako kot se druge rodbine imenujejo Hohenzollern, Wittelsbacher, Wettiner, Zähringer itn., tako smo mi Obodriti ..." (23)

23 Osebno pismo NV (njegovega veličanstva) vojvoda Georga Alexandra v Mecklenburg-Strelitz iz mesta Mirow v Meklenburgu Wernerju Meschkanku v Cottbus, 10. 01. 1984.

Grb obodritsko-vendske plemiške družine Mecklenburg-Strelitz, ki izhaja od slavnega vendskega kneza Niklota iz Schwerina (slovanski knez Niklot je padel leta 1160 v času vendsko-križarskih pohodov v boju proti vojščaku nemškega kralja Heinricha Levjega); nemški historik Otto Vitense o Niklotu v knjigi „Geschichte von Mecklenburg" (1920) piše: "Na ohranitev moči vendskega, je gledal kot na svoj poklic. ... On je in ostaja narodni junak vendskega ljudstva ..."

Wopon obodritskeje zemjańskeje familije Mecklenburg-Strelitz, kótaraž póchada wót sławnego obdritskego wjercha Niklota Zwěrinskego (słowjański wjerch Niklot jo padnuł w lěśe 1160 w kśicnych wójnach pśeśiwo wójakam nimskego krala Hendricha lawa); wó Niklośe pišo stawiznaŕ Otto Vitense w knigłach „Geschichte von Mecklenburg" (1920): „Die Kraft des Wendentums zu erhalten, betrachtete er als seinen Beruf. ... Er ist und bleibt der Nationalheld des wendischen Volkes ..."

Natančnejša raziskava bi verjetno pokazala na več ducatov ljudi, ki od tega slovanskega kneza izvirajo in se tega tudi dobro zavedajo! NV (njegovo veličanstvo) vojvoda Georg Alexander k Mecklenburg-Strelitzu, v nekem kasnejšem pismu, iz Mirowa piše: "Pravi Meklenburžani poznajo svoj vendski izvor, o katerem pričajo mnoga krajevna imena, vendske zavednosti pa nisem nikoli doživel. Imam pa rodovnik, ki ga je Johann Hübner napisal v letu 1725 in v katerem genealogijo našega rodu pričenja z Anthyriusom, kraljem Vendov, leta 320 pred Kristusom. Ker je od takrat komaj kakšen zapis ohranjen, to delo temelji na pripovedovanju, izročilu, itd., torej ni avtentično, je pa zanimivo. Gre vse tja do nastanka Streliške linije (Strelitzer Linie)."(24)

24 Osebno pismo NV (njegovega veličanstva) vojvoda Georga Alexandra v Mecklenburg-Strelitz iz mesta Mirow v Meklenburgu Wernerju Meschkanku v Cottbus, 08. 05. 1984.

K raziskovalcem, ki so se zanimali za dravenske jezikovne ostanke in katerih delovanju se lahko zahvalimo za dragoceno zapisovanje, spada tudi lužiško-srbski gimnazijski učitelj, narodopisec in jezikoslovec prof. dr. Ernst Mucke (1854 - 1932). Slednji je na jezikoslovni podlagi analiziral ohranjene ostanke (po)labsko-slovanskega imenoslovnega gradiva.
Po drugi svetovni vojni se z je vendskim jezikom Dravencev nadrobneje ukvarjalo več slavistov. Nekateri naj bi se jezika celo priučili, a so medtem že preminuli. Za obširnejše raziskave smo lahko hvaležni prof. dr. Reinholdu Oleschu (1910 - 1990), leta 1952 v Greifswaldu in Leipzigu delujočemu slavistu in filologu, ki je deloval na univerzi v Kölnu med leti 1953 in 1975, kjer je znova raziskoval in publiciral o dravenskem jeziku. Med drugim je tudi presenetil udeležence kongresa slavistov, leta 1973 v Varšavi, ko je imel svoje predavanje v dravenskem jeziku. V 80-ih letih izdan "Thesaurus Linguae Draveanopolabicae" v štirih zvezkih je eden izmed izstopajočih rezultatov Oleschevega večletnega delovanja na tem področju.
Med najpomembnejše vire za dravensko-polabski jezik spadata deli "Vocabularium Venedicum" wustrowskega patra Christiana Henniga (1649 - 1719) in 310 strani obsegajoča "Wendlandchronik" (Vendlandska kronika) süthenškega župana Johanna Paruma Schultze (1677 - 1740). Hennigov rokopis se nahaja v dolnjesaški Deželni biblioteki v Hannovru (Niedersächsische Landesbibliothek Hannover). Da bi izvirnik zavaroval pred neugodnimi naključji, je leta 1959 Reinhold Olesch preko Böhlauske založbe izdal njegov ponatis, s tem pa je omogočil nadalnje raziskave.
Izvirnik Vendlandske kronike (Wendlandchronik) je od leta 1856 pogrešan, preko poljskega grofa Jana Potockega pa je ohranjen le njegov prepis. Ni pa za izključiti možnosti, da izvirnik še obstaja in, da se bo znova kje pojavil.
Razen iz izročila ohranjenih nekaterih besedil, fraz, molitev in zbirk besed, dravenskih knjig in spisov ni bilo.
Nekatere dravenske besede zlahka razumemo, če razumemo kak drug slovanski jezik. Še posebej kar se tiče izjave, ki jo je dal Johann Parum Schultze, da po njegovi smrti nihče ne bo več vedel kako se reče psu po vendsko, lahko vsak Dolnji Srb (Niedersorbe) potrdi nasprotno, saj je v njegovem maternem jeziku beseda "pjas" popolnoma identična dravenski!
Še nekaj nadalnjih besednih primerjav:

slovensko - dravensko - dolnjesrbsko - gornjesrbsko - poljsko - nemško
štorklja - bytchian - bośon - baćon - bocian - Storch
vrabec - wórble - wrobel - wróbel - Sperling
lastovica - lostoweica - jaskolica - łastojčka - jaskółka - Schwalbe
zvezda - ghjuzda - gwězda - hwězda - gwiazda - Stern
greh - gréch - grěch - hrěch - grzech - Sünde
človek - šlawak - cłowjek - čłowjek - człowiek - Mensch
glava - glaw - głowa - hłowa - głowa - Kopf
lasje - wlasa - włose - włosy - włosy - Haare
duša - dajse - duša - duša - dusza - Seele
žito (sejati) - seiti - žyto - žito - żyto - Korn (Getreide)
breza - breza - brjaza - brěza - brzoza - Birke
glina - gleino - glina - hlina - glina - Ton (Lehm)
grad - gord/gard - grod - hród - gród - Schloss (Burg)
vejevje - golongsaj - gałuzy - hałuzy - gałązie - Zweige (Äste)
jagode - jujadoj - jagody - jahody - jagody - Beeren

V dravenščini je naglašanje besed spremenljivo, saj je, kot kaže Olesch v delu o dravenskem naglašanju, poudarek odvisen od števila zlogov. (25)

25 Reinhold Olesch "Der dravaenopolabische Wortakzent" Akademie der Wissenschaften und der Literatur, Mainz, Franz-Steiner-Verlag GmbH, Wiesbaden, 1973.

Izrazita značilnost dravenščine so tudi nosniki, podobno kot pri poljščini, saj gre za *leški (lechisch) jezik (obodritsko, lutiško, kašubsko, poljsko, torej dravensko = obodritsko). Pri tem izgleda kašubščina od vseh vendskih jezikov še najbližja dravensko-obodritskemu jeziku.
V dravensko-obodritsko-vendsko je v njegovi končni fazi prodrlo veliko (spodnje) nemških izposojenk, kot to lahko vzporedno spremljamo pri mešanih jezikovnih navadah Lužiških Srbov.
Žal je primanjkovalo vsakršnega razumevanja za to, da bi se jezik ohranil, se razvil, se prevsem pismeno utrdil in mu tako omogočil mesto med literarnimi jeziki. To pa bi vsaj v omejenem obsegu po mojem mnenju bilo možno storiti še sedaj.
K otvoritvi Velikonočne razstave v Vendskem muzeju/Serbski muzej v Cottbusu/Chóśebuz, leta 2001, je bil za obiskovalce organiziran program v dravensko-vendskem jeziku. Dolnjesrbsko-vendska folklorna skupina "Łokaśina" iz Lübbenaua/Lubnjow je ob tem zapela edino še ohranjeno narodno pesem "Katy més Ninka bayt?" ("Katera bo nevesta?"), ki jo je v izvirnem jeziku leta 1711 zapisal župnik Hening. Na to se je navezoval tudi kratek prizor iz humoreske Wernerja Meschkanka (* 1956) iz Cottbusa/Chóśebuz, pravtako v dravensko-vendskem jeziku. Ta kratek program se je ponovil še leta 2002 ob zborovanju slavistov, ko je bil v organizaciji dolnjesrbske podružnice Srbskega inštituta/Serbski institut v Cottbusu/Chóśebuz, uprizorjen pred 25-imi slavisti/jezikoslovci iz enajtih dežel. Med njimi jih je bilo nekaj, ki so dravenščino pasivno znali, presenečenih, kako komunikativen in živ je še vedno lahko, že pred 250-imi leti izumrli jezik.
Dravenščina, torej obodritska vendščina bi se zlahka rešila osamitve dozdaj le jezikovno-raziskovalnega interesa, in si prislužila vsaj najmanjše delovanje in spoštovanje zainteresiranih. V zadnjih dveh desetletjih je, na nekdanjih ljutiških in obodritskih območjih, opaziti vsaj blag trend k libelarizaciji, kar se tiče odnosa prebivalstva do vsega vendskega. Npr. v krajih: Groß Raden, Teterow, Museumsdorf Düppel, Ukranenland Torgelow, Arkona/Rügen, Slawendorf Passenthin, Slawendorf Neustrelitz, Museumshof Oldenburg in Holstein.
Prizadevanja, da bi se zahtevalo znanje o slovanski kulturi in o slovanski zgodovini Nemčije, so lahko raznovrstna (predvsem kar se tiče načina življenja in rokodelstva: živinoreja, noša, keramika, gradnja hiš, ladjedelstvo, slovanski poganski templji, itn.), so pa zaenkrat žal še v majhnem obsegu jezika in glasbene kulture.
Nemškemu prebivalstvu se, o slovanskemu v zgodovini Nemčije, v šolah ali preko medijev komajda kaj posreduje, čeprav se delno sorazmerno in delno le geografsko, le-to nanaša na 11 od današnjih 16-ih nemških zveznih dežel. Ljudje tega dela slovansko-nemške zgodovine in zahodnoslovanskih jezikov in kultur, na območju skupne zgodovine ali identitete, niso sposobni razpoznati.

Bronze medalie Wenden
(2) bronzowa medalja z Pyrzyc; wobraz pokazujo słowjańskego wójwodu Wratislawa I. Pómórskego a nimskego biskopa Otto von Bamberg; medalja jo se wudała w lěśe 1824 na 700. jubilej kśesćijanizacije łutykskich Słowjanow w Pómórskej;
Bronasta medalja iz Pyritza; upodobitev prikazuje vendskega vojvoda Wratislawa I. Pomorjanskega in nemškega škofa Otta Bamberškega; medalja je bila idana leta 1824, ob jubileju 700. obletnice pokristjanjenja Ljutiških Slovanov (Vendov) na Pomorjanskem.

Ali za Vende na lužiškem še obstaja upanje?
Od večih ducatov zahodnoslovanskih plemen, ki so se znašla pod oblastjo nemške fevdalne države, so le Lužiški Srbi (Vendi) uspeli etnično preživeti, čeprav so bili že davno pred Obodriti in Ljutiči prisino vključeni v nemško fevdalno državo. Zgodovinski čudež! Ob vsem veselju, namreč, da sta v danes nemško govorečem prostoru od nekdaj ducat vendskih jezikov, dialektov in kultur, pod večinoma slabimi pogoji, preživela vsaj dva, pa ne smemo pozabiti, da je tudi obstoj teh dveh srbskih (vendskih) jezikov ogrožen. Za dolnjesrbščino je bilo po neki znanstveno-jezikoslovni raziskavi med leti 1993-1995 napovedana celo le še nekajletna ohranitev. Današnji ukrepi za ohranitev jezika, delno tudi iz nemške strani kot znak prave zaskrbljenosti, negativnih vplivov in razmer iz preteklosti seveda ne bodo mogle odpraviti. Kdor bi želel doživeti še zadnje dolnjesrbske (vendske) naravne govorce, bi se moral čim prej odpraviti na pot na Lužico (Lausitz). Po iginotju dravensko-vendskega jezika v Hannoverskem Vendlandu (v zvezni deželi Dolnja Saška, Zahodna Nemčija), pred 250-imi leti, je pereče tudi izginjanje dolnjesrbsko-vendskega jezika na dolnjelužiškem (zvezna dežela Brandenburg, Vzhodna Nemčija), srednjeročno pa tudi gornjesrbsko-vendski jezik (und für das Obersorbisch-Wendische (Saška, Vzhodna Nemčija).
Tisti, ki so za obstoj avtohtonih Vendov v Nemčiji zainteresirani, naj nebi le oznanjali svoje fascinacije nad tem, da Lužiški Srbi (Vendi) sploh še obstajajo, pač pa naj bi, če se želijo z ohranitvijo jezika seznaniti, pomagali ustvariti za to konkretne pogoje. Trenutno je moč zadnja preostala avtohtona vendska jezika in njuni kulturi, s pomočjo zastopane podpore še rešiti, vendar le, če bodo z dobro voljo ustvarjeni tudi potrebni pogoji za to. To bi bilo veliko kulturno dejanje za Evropo!
Nekoč so, področja 11-ih od danes 16-ih nemških zveznih dežel, v večji meri ali delno, poseljevali avtohtoni Slovani, ki so jih Nemci imenovali "Vendi". O tem do danes priča na tisoče slovanskih krajevnih in družinskih imen v Nemčiji. Slovansko (vendsko) spada torej neposredno k zgodovini in etnogenezi nemškega ljudstva. Potrebno je, da se tega prebivalstvo zaveda in se s previdnostjo še boljše ukrepa, da nebi prišlo do izginotja zadnjih naslednikov avtohtonih vendskih praprebivalcev iz etničnega zemljevida Evrope.
Marca leta 2006 umrli veliki srbski pisatelj Jurij Brězan (1916 - 2006), je o razmerju velikega nemškega naroda do majhnega srbskega (vendskega) ljudstva, zapisal: „Če bi se nemci, v svoji veličini, naučili z nami, majhnimi, živeti kot isti z istimi; kakšno novo sliko Nemčije bi tedaj svet uzrl!" (26)

26 http://www.eurasischesmagazin.de/artikel/?artikelID=20060408.