Triglav, venetski simbol troedinega božanstvaOb spremljanju mnogih razprav o etnogenezi Slovencev se zdi, kot da so nekateri pozabili na te starodavne prebivalce Evrope, ki so kljub svoji geografski razširjenosti ostali le še v podčrtnih opombah mnogih zgodovinskih raziskav. V prispevku je poskus osvežitve nekaterih pomembnejših zgodovinskih podatkov okrepljen še z zbirko pomembnejših krajevnih imen, ki nam pomagajo pri razumevanju geografske razsežnosti staroveških Venetov. Kdo sploh so Veneti? Katera področja so naseljevali? Ali so bili zares, kot nekateri trdijo, predniki Slovencev? Na ta vprašanja bomo skušali odgovoriti v člankih "Veneti, skrivnostna ljudstva?", ki je pred vami in "Veneti, kam so se izgubili", ki mu sledi.

 

Ko sem pred časom od sodelavca dobil v branje knjigo "Veneti - naši davni predniki", sem že kar vnaprej odmahnil z roko rekoč: "Kakšni Veneti neki, mi smo potomci Slovanov!" in bržkone nisem bil edini, ki je tako odreagiral. Dokaz prenagljenosti takšne izjave pa se skriva v dejstvu, da mi do takrat o tem narodu v resnici ni bilo skoraj nič znanega; še celo vsebina knjige je bila precej drugačna, kot sem si jo predstavljal. Iz ponosa sem se vrgel v knjige, hoteč utrditi svoje lastno prepričanje, pa sem kmalu naletel na nepremostljivo oviro - logično razmišljanje. Postalo mi je jasno, da bom moral odstraniti marsikateri globoko vkoreninjen predsodek, če bom želel razširiti svoje obzorje.

 

 

 

ZAKAJ VENETI

 

V šolah nam morda le mimogrede omenijo, da so na našem področju nekoč prebivala ljudstva Ilirov, Keltov in Venetov. Ne povedo pa nam, da so bili slednji, tj. Veneti med drugim naseljeni tudi na območju francoske Bretanije, na obširnem prostoru severne Evrope v Paflagoniji ob Črnem morju (Mala Azija, današnja Turčija) in Iliriku (Balkan). Vendar pa uradni zgodovinarji Venetov ne povežejo v enotno ljudstvo, tako da bi oblike imen, pod katerimi jih zgodovinski viri navajajo po raznih predelih, izvajali iz njihovega skupnega imena. Na ta način tudi ne pride do izraza prvotno naselitveno območje tega ljudstva. Še več, ko prebiramo strokovno literaturo o predzgodovini Evrope, ne moremo mimo vtisa, da je etnonim Veneti zapostavljen. Omenjeni so Grki, Kelti, Etruščani, Rimljani, Iliri, celo Germani, Venete pa se kar spregleda. Nekateri znanstveniki pa gredo še dalje in trdijo, da so Veneti zgolj mitološka ljudstva, kar pomeni izmišljeni. Res? Odkod potem številna imena, izvedena iz njihovega imena, kot Vendi, Vindi, Eneti, Heneti itd., ki kažejo na njihovo naselitev po obširnih predelih Evrope? Kaj je torej vzrok, da jih uradna znanost ne omenja, in da kljub številnim dokazom o njihovem obstoju, še vedno ostajajo "skrivnostno" ljudstvo? Zapustili so nam celo pisavo in številne napise. Poglejmo najprej, kakšna je "skrivnost" njihove pismenosti.

 
 
Venetski popotnik
(Pa 1 LLV, Museo Civico di Padova)Image
 
 
VENETSKI NAPISI
Ali ste vedeli, da so bili Veneti pismeni ter da so pisali pretežno iz desne proti levi, torej obrnjeno, kot to počnemo danes? Ali ste že kdaj videli njihovo pisavo? Na prvi pogled se nam sicer zdijo takšna vprašanja nepomembna, a vendar, kdo zares lahko nanje odgovori pritrdilno? Zakaj nas o tem ne poučijo že kar v osnovnih šolah? Morda pa tega niso storili zato, ker so želeli, da vas s tem seznani prav naša spletna stran ... Znano je da so zapustili kar nekaj napisov, pomenljivo pa je, da se celo ugledni zgodovinarji do sedaj odkritih ne potrudijo niti dosledno prešteti. Tako lahko v enem samem viru kot je npr. Encyclopaedia Britannica zasledite nasprotujoče si podatke. Ampak pozor! Preden se odločite ali je najdenih napisov okrog 200 ali pa čez 400, si raje poglejmo po kakšnem ključu jim je bila njihova "venetskost" sploh prisojena. No, če povemo po pravici, mnogokrat sploh ni jasno, kakšen argument se pri tovrstnem določanju napisov uporablja. Razlog pa je v preprostem dejstvu, namreč v tem, da so predrimska ljudstva na velikem območju Evrope večinoma uporabljala zelo podoben črkopis. Pa smo tam, ko lahko začnemo govoriti o venetskih namesto o t.i. germanskih runskih napisih itd. Torej koliko venetskih napisov je do danes zares odkritih? Od 400 pa vse do več tisoč, odvisno od interpretacije ...
 
 
 
 
 
 
Image

Venetski črkopis iz območja jadranskih Venetov

 

 

VENETSKA KULTURNA ZAPUŠČINA
Kje so najdišča venetske kulturne dediščine? Npr. vsakdo pozna arheološke staroveške najdbe na področjih Alp, ki jih arheologi, dostikrat s pomočjo zgodovinarjev, pretežno označijo za keltske. Kje so pa venetske?

Image

 


Zanimivo bi bilo pojasniti, da vse le ne morejo biti keltske, saj je večini že bolj ali manj znano, da so bili Kelti predvsem na področju Srednje Evrope velikokrat le prehodni prebivalci (nomadi). Kaj je torej vzrok tako mnogoštevilnim keltskim najdbam? Morebiti pa vse sploh niso keltske pač pa tudi venetske. Še več, možno je, da so se Kelti ob prihodu na sredjeevropsko področje v veliki meri vsaj jezikovno asimilirali. Nenazadnje pa lahko vzrok tem najdbam tiči v že takrat zelo živahni trgovini?! Vzemimo enostaven primer iz sodobne industrije in trgovine - avtomobil. Arheološke najdbe v letu 4000 n. št. bi lahko kaj hitro pokazale, da je na našem ozemlju v letu 2000 prebivalstvo sestavljalo največ Francozov (23 % - Renault, Citroen, Peugeot), ki so bili celo avtohtoni (tovarna v Novem mestu), 20 % Nemcev (Volkswagen, Opel ...), 16 % Dalnjih Vzhodnjakov (Toyota, Honda, Mazda, Daewoo ...), 12 % Srbov (Zastava), 8 % Italijanov (Fiat, Alfa ...), ki so tvorili tudi najvišji in najmočnejši razred (lamborghini, ferrari) ter celo kar nekaj Čehov (6 % - Škoda), ki so se asimilirali ter govorili pretežno slengov in srbizmov polno slovenščino ter angleščino (vsakdanji posnetki »navadnih« ljudi z ulice). Seveda ne smemo pozabiti tudi Slovencev (tovarna prikolic Adria), ki so živeli primitivno (brez uporabe pogonskega motorja) in so jih večinoma drugi narodi vlekli za seboj (plemena Renaultov, VW-jev, Fordov, itn.). Kakšen nesmisel!!!!

 


Podobe iz življenja Venetov upodobljene
na situlah (Situla Benvenutti - Museo Nazionale Atestino
ter Vaška Situla - Narodni Muzej Slovenije)

Image

Prav na tak način deluje uradni argument kasnejše priselitve Slovencev, ki pravi, da so ruševine cerkva, datiranih pred šestim stoletjem n. š.*, "neizpodbiten" dokaz kasnejše (zakarpatske) priselitve le-teh (ob upoštevanju pokristjanjenja Slovencev šele v osmem stoletju)! Ali ni to nesmiselno? Torej lahko upravičeno izrazimo dvome v nekatera že uveljavljena znanstvena spoznanja.

 

 

Image

 

 

*Kot kaže študija Franza Glaserja (Frühes Christentum im Alpenraum), pri teh osmih ruševinah cerkva, najdenih v Sloveniji, ni šlo za zatočišča kristjanov, pač pa verjetno le za nekaj rimskih vojaških postojank s pridruženo kolonijo.

"Venetic horseman" on the back side
of the Slovene Identity card

Venetski konjenik

 

 

Naj se sliši še tako nenavadno, je področje starih kultur v Evropi še vedno dokaj neraziskano. Gotovo so Veneti kot obširen narod gojili različne kulturne smeri. Sicer se jih povezuje tudi s kuluro žarnih grobišč, trakaste in vrvičaste keramike (v Švici t.i. vineltski stil) ter hallstatta, a žal prevečkrat le posredno. Tako se še vedno večino predrimskih najdb povezuje s Kelti, kar pa ni logično, saj le-ti povsod niti niso bili prisotni. To vse pa lahko kaže na dvoje; na že takrat živahno trgovino, ali pa na napačno interpretacijo arheologije. Vsekakor pa so gojili kulturo žarnih pokopov, situlsko umetnost, radi so se ukvarjali s konji, le-te so tudi velikokrat upodabljali (Še danes imamo na hrbtni strani osebne izkaznice upodobljenega "venetskega" konjenika).
Mnogi znanstveniki med kulture starih ljudstev uvrščajo predvsem filozofijo, znanost, arhitekturo, mitologijo, itn. Koliko pa jih tudi zares preučuje starodavno kulturo kmetovanja in z njim povezane običaje? Prav tovrstna zaposlitev je bila v miroljubnih časih najbolj prisotna, še posebej v Alpah, kjer je bilo treba za pridelek trdo delati (filozofija je hribovskemu prebivalstvu še danes tuja ...).

Albrecht Dürer: Una Villana vindisch
(British Museum, London)
Vilanna vindisch

 
 
 
 

Ne smemo pa pozabiti tudi na edinstveno venetsko značilnost spoštovanja žena. Ženske so imele neprimerno več pravic kot v ostalih evropskih kulturah, da o bližnjevzhodnih sploh ne govorimo. V Sachsenspieglu tako beremo: "Pravijo, da so vse Vendinje svobodne.« Najbrž mi ni porebno posebej poudariti, da je bilo to za tiste čase malce čudno! Verjetno je to posredno vplivalo tudi na nižjo rodnost ter s tem na izgubo naselitvenega prostora. V mnogih kronikah o Venetih beremo, da so bili znani po gostoljubnosti, preprostosti ter po spoštovanju človekovih pravic (seveda so bile tudi med njimi dobesedne vandalske izjeme). Na nek način so, podobno kot Grki, (le, da z manj hrupa in z večjim učinkom) že pred tisočletji udejanjali demokracijo. To pa je lahko prav tako slabo vplivalo na ohranjanje njihove kulture.
 
 
 
 
 
 
Štiriglavi Svantevid
Image
 

RELIGIJA IN MITOLOGIJA

Kaj pa mitologija? Lahko rečemo, da so Veneti poznali veliko božanstev, ki so nastopala v večih krajevnih imenskih različicah. Mnogi enciklopedični viri nakazujejo, da so prav njihova poganska (lat. hribovska) verovanja vplivala na sprejetje naukov o Sveti trojici, neumrljivi duši, kult čaščenja Marije, simbol križa,* itn. v rimskokatoliško dogmo. Znanstveniki se trudijo dokazovati le, kako so se ti nauki širili iz Babilona in Egipta v Rim, ne povedo nam pa preko koga so se širili. Tako lahko na področju Evrope najdemo številne ostanke triglavih božanstev. Verjetno tudi naš Triglav ne označuje treh vrhov, ampak je le simbolna označba za staro pogansko svetišče, ki naj bi se nahajalo pod njegovim vznožjem. In takšnih ali drugačnih "triglavov" po Evropi kar mrgoli! Friedrich II. pruski (18. st.) namreč ugotavlja, da so Vandali (Wendi na brandenburškem) častili boga, imenovanega Triglaw. Njegovo upodobitev naj bi bilo moč videti na Harlungsbergu pri Brandenburgu. Imel naj bi tri glave [podobno kot upodobitve svete Trojice po raznih cerkvah v Evropi#], ki ponazarjajo njegovo gospostvo čez nebo, zemljo ter podzemlje (Denkwürdigkeiten zur Geschichte des Hauses Brandenburg/Die Religion zur Zeit des Heidentums). Podobno čaščenje Trojice (v Mezopotamiji) opisuje tudi Larousse Encyclopedia of Mythology: "Vesolje je bilo razdeljeno na tri dele in vsakemu je gospodoval po en bog. Nebo je pripadlo Anuju. Zemlja je bila dana Enlilu. Ea je postal gospodar vodá. Skupaj so sestavljali triado vélikih bogov." Tudi med napisi, najdenimi na področju Alp se med drugim pojavljajo imena Trumuskat, Tribuzijat in Trumuzijat. Ob tem več napisov kaže tudi na čaščenje boginje Rejtije. Znano pa je tudi, da so na našem področju častili boga z imenom Belin, predvsem na severu pa štiriglavega boga imenovanega Svantevid ali Svetovid. Ni izključeno, da so celo najstarejše cerkve, posvečene svetemu Vidu zgrajene prav na predhodnih poganskih templjih tega božanstva. Neizpodbitno dejstvo je, da je znamenita Gotska katedrala v Pragi, posvečena svetemu Vidu ("Svaty Vit", glej sliko), zgrajena prav z namenom nadomestiti čaščenja Svetovida.

Image
Belin na kovancu
svetovid

Gotska katedrala "Svaty Vit"
(Sveti Vid) v Pragi


*The New Encyclopædia Britannica (Micropædia, 1976, Zv. X, str. 126); New Catholic Encyclopedia (1967, Zv. XIV, str. 299); Encyclopedia Americana (1956, Zv. XXVII, str. 294L)
New Catholic Encyclopedia (1967, Zv. XIII, str. 452, 454); Presbyterian life, 1. maj 1970, str. 35)
Andrew Greeley, The making of the Popes 1978, ZDA 1979; str.227, E. O. James, The Cult of the Mother-Goddes, New York 1959, str. 207

G. S. Tyack, The Cross in Ritual, Architecture, and Art, London 1904, str. 226; The Companion Bible, Dodatek št. 162; The Non-Christian Cross, str. 133-141.

#Collegiate of Montréal, France; Museo Bardini, Florence, Italy; Musée des Beaux-Arts de Troyes, France; Church of Tagnon, France ...


Image
Upodobitev troedinega
božanstva, 5. stoletje
pr. n. št., Orvieto Italija
Image

Triglavi izlivnik,
Koroška

Image

Podoba Trojice, 15. st.
Museo Bardini, Firence

Image

Trojica, 13. st.
Norveška

Image

Trojica, 14. st.
Cerkev v Tagnonu, Francija

trojica - triglav

Trojica z Marijo,
Collegiate of Montréal, Francija

Arheologi so nedavno tega našli večje število veličastnih templjev na področju današnje Nemčije, Češke, Slovaške ter Avstrije. Predvidevajo, da so najdbe starejše od Stonehengea in egipčanskih Piramid ter tako predstavljajo najstarejšo evropsko civilizacijo. Ali je bila povezana s kasnejšimi kulturami, najdenimi na tem področju? Ali jo morda lahko povežemo celo z Veneti?

 

Zlatorog, mitski simbol, poznan
na širšem območju Venetskih Alp

zlatorog

 

PRIČEVANJA STARIH KRAJEVNIH IMEN (TOPONIMOV)

Večina nas je že občudovala lepote naših Julijcev, ki so jih nekoč imenovali Venetske Alpe.
(Ammian Marcelino: "alpium juliarum, quas venetas appellabant antiquitas".)

Špik, Venetske Alpe
Špik

 

Sosednje Dolomite so rimski vojaki poimenovali Venetske gore,
prav tako kot so v antiki tudi Karpate nazivali.

Nalomljeni Dolomiti,
Venetske gore

Dol-lomiti

Gornje poti na Karpatih,
Venetskem gorovju

Gor-poti

Hribovje v današnji vzhodni Nemčiji se je včasih imenovalo Venetsko pogorje. Visoke Ture (Hohe Tauern), gorovje severno od Lienza v Avstriji se je imenovalo Venetsko gorovje (Montes Veneti, Windische Berge), njihov zahodni del še danes nosi ime Venediger Gruppe, najvišji vrh pa Grossvenediger.

Venediger Gruppe,
Grossvenediger
Grossvenediger - veliki venetski vrhGrossvenediger - veliki venetski vrh

Marsikdo si je že ogledal znamenite Benetke, le malokdo pa ve, da so ime dobile posredno po Venetih (Venezia - po jezikovnem pojavu, imenovanem betatizem se v spremeni v b). Po Venetih se tako imenuje tudi celotna pokrajina Veneto

Benetke - Venezia
Venezia - Benetke, venetska pokrajina

Vindobona se je v rimskih časih imenoval Dunaj, zdaj Wien.

 

Rimsko oporišče Vindobona
Veneti na Dunaju

V Švici se poleg imen Wen(e)denstock, Wendenwasser, Wendenalm, Wendengletscher idr. po Vendih ali Venetih imenuje tudi pokrajina Windisch, ki je v rimskem času služila kot vojaško oporišče, takrat znano pod imenom Vindonissa.

Vindonissa - Windisch
Image

Gornji del Bodenskega jezera na tromeji Avstrije, Nemčije in Švice je bil nekoč znan pod imenom Venetsko jezero (Lacus Venetus). Omenja ga Pomponij Mela.
(Pomponius Mela, De Corographia III, 24-okoli leta 44 pr. n. št.)

Bodensko jezero – Venetsko jezero
Lacus Venetus - Bodensee

Nemške zvezne dežele Saška, Bavarska, Brandenburg ter Mecklenburg (Pomeranija) so omenjene kot Ven(e)dske dežele (W(i)endland, lat. Vindelicija). Stara hanseatska mesta (Lübeck, Hamburg ...) so v latinskih virih zapisana kot o "urbs sclavica«, na hanseatskih zemljevidih pa "urbs vandalica« (vendska).

Brandenburg in Mecklenburg; obe bivši Vendski deželi
ter Bavarska: latinsko Vindelicia
ImageImageImage

Zemljevidi do 15. stoletja označujejo ozemlje med rekama Labo (Elbe) in Vislo (Weichsel), ki ga kronisti omenjajo kot Sclavania, z imenoma Vandalia ali Wendland (Zemljevid Claudius Clavus, Firenze 1467 ).

 

Saška, Vendska dežela
Image

Poljska je bila predvsem na svojem severnem delu označevana kot Vandalija. S tem imenom so še do nedavnega imenovali obmorko Pomeranijo. Sosednjo deželo baltskih Slovanov so pa Skandinavci včasih imenovali Vindland (Saga o Olafu Trygvesonu, prvem norveškem kralju).
Vandalia - *Pomorjanija
Image

Baltsko morje< se je imenovalo Venetsko (Venedos kolpos, Wendile mare), poznamo pa še Venetski zaliv na severnem Jadranu. Finsko Venäjä in EstonskoVenemaa je Rusija, venäläinen pa podobno kot estonsko venelane in staroprusko vena (iz wenidiz ali wenediz) označuje Ruse oz. njihov jezik.

 

The Baltic sea - The Venetic sea
Image

Venetsko ozemlje se je imenoval del francoske Bretanije ob tedanjem Venetskem zalivu ob otoku Vindilis. Za Venete, ki so tam bivali je izpričana dobra trgovska povezava z britansko Venedotio (zdaj Gwynedd).

 

 

V Bretaniji so na morju gospodovali Veneti
Image

Današnja Andaluzija, pokrajina v Španiji je svoje ime dobila verjetno po Vandalih oz. Venetih. Na zemljevidu Anvillea iz leta 1761, se jasno vidi staro poimenovanje Vandalitia. Njen gornati del, ki se imenuje tako kot mesto, ki leži v objemu gora, Granada, pa je označen kot Agarnata.

Vandalitia, zdaj Andaluzija
ImageImage

Slovensko pokrajino med rekama Muro in Rabo so imenovali Vendska krajina (Vendség), tamkašnji slovensko govoreči prebivalci pa so bili označeni z etnonimom Vendi (v nekaterih virih tudi z imenom Vandali).

 

 

Vendska krajina na Madžarskem
mt_ignore

Nenazadnje je leta 631 v vzhodnih Alpah, kar sovpada tudi z današnjim slovenskim ozemljem, omenjena Zemlja Vinedov ali Venetov (Marca Vinedorum). Še za časa Franza Jožefa I. se je del naše dežele imenoval Windische Mark.

Slovenija, zemlja Vinedov ali Venetov
Image

Obstaja pa še tisoče drugih krajevnih imen (Veneto, Wenden, Winden ...), ki se pojavljajo po zelo obširnem delu Evrope in nakazujejo na povezanost prej omenjenih območnih poimenovanj v smiselno celoto.

 

ZGODOVINSKE OMEMBE VENETOV
Homer (9. st. pr. n. št.) v Iliadi [1] imenuje Venete v Paflagoniji Enetoj (grščina ni poznala črke v).
Herodot, zgodovinar (5. st. pr. n. št.), piše o ilirskih Venetih, o Venetih v spodnjem toku Donave ter na območju severnega Jadrana.[2]
Polibij (2. st. pr. n. št.) je med opisom dogodkov od leta 219 do 146 pr. n. št., med drugim omenil naslednje: »Deželo do Jadranskega morja pa je obvladovalo drugo, zelo staro ljudstvo z imenom Veneti /.../ Govorijo drugačen jezik kakor Kelti, a se od njih le malo razlikujejo po navadah in noši /.../« Poroča pa tudi o zanimivem dogajanju: »Venete in Gonomane pa so rimski poslanci pregovorili, da so se pridružili Rimljanom.«[3]
Dimitrij Skepsijski, slovničar, arheolog (2. st. pr. n. št.), omenja prestolnico Venetov (Eneje) v Trojadi (Mala Azija).[4]
Strabon, geograf, zgodovinar (1. st. pr. n. št.), opisuje (V)Enete v Paflagoniji kot najpomembnejše pleme, ki so se po padcu Troje (Mala Azija) odpravili v Trakijo (območje današnje Bulgarije) ter, da so bili Veneti in Histri naseljeni od Pada do Pulja (Pule).[5]
Julij Cezar, vojskovodja, zgodovinar (1. st. pr. n. št.), poroča o Venetih v današnji Bretaniji (Armorika). Le-te omenjajo kasneje tudi Plinij, Strabon, Ptolomej, Kasij Dio in drugi.[6]
Tit Livij, zgodovinar (1. st. pr. n. št.), opisuje kako so Veneti, utrujeni od boja pri Troji, prispeli do obal Jadrana.[7]
Plinij starejši, učenjak (1. st. pr. n. št.), govori o obširni deželi po imenu Eningija, kjer prebivajo Sarmati, Venedi, Skiri ... Omenja pa tudi Venetulane v osrednji Italiji.[8]
Tacit, zgodovinar (1. st. n. št.), umešča Venete na mejo Svevije skupaj s Pevkini, Feni in Sarmati.[9]
Ptolomej, geograf (2. st.), omenja zelo velike narode - (o)Venede (Uenedai) na vsej obali Venetskega zaliva (Baltsko morje).[10]
Cesar Julijan (4. st.) priča o Venetih, ki so takrat (l. 358/359) živeli v okolici Ogleja (danes Aquilea, Italija).[11]
Jordanes, zgodovinar (l. 552), v Getiki piše, da severno od Dakije (območje današnje Romunije) do izliva reke Visle (Baltiško morje) živi mnogoštevilni narod Venetov. V prevodu po Rutarju nadaljuje: »Ti pa (tj. Veneti), ki izvirajo vsi iz jednega rodu, kakor smo opomnili v začetki svojega dela ali v pregledi ljudstev, imajo sedaj tri imena: Veneti, Antes in Sclaveni« (»Nam hi, ut in initio expositionis uel catalogo gentium dicere coepimus, ab una stirpe exorti, tria nunc nomina ediderunt, id est Venethi, Antes, Sclaueni«). Jordanes na 60. strani Getike še piše, da je bil Oglej glavno mesto Venetov.[12]
V Vitae sanctorum Columbani (l. 615), J. Bobbiensis omenja (alpske) Venete, ki se imenujejo Slovani. V originalu beremo: »termini Venetorum qui et Sclavi dicuntur.«[13]
Kronist Fredegar (7. st.), piše o Slovanih, ki so imenovani Vinedi.[14]
Adam Bremenski, kronist (11. st.), omenja obsežno pokrajino Sklavanijo, poseljeno z Winuli, ki so bili včasih imenovani Vandali. Le-ta naj bi bila desetkrat večja kot Saška, še posebej, če v njo vključimo Boheme (Čehe) in Poljane, saj se med sabo ne razlikujejo ne po zunanjosti in ne po jeziku.[15]
Ob ustoličevanju kraljev na danskem (od najkasneje 12. st. pa do leta 1972) se je podeljevalo naslov Kralj Wendov, latinsko Kralj Vandalov.
Helmold, zgodovinar (12. st.), opisuje zelo obširno sklavansko (slovansko) deželo, kjer včasih imenovane Vandale zdaj imenuje Wende ali Winule. V Nemščini se besedilo glasi takole: »Wo also Polen endet, kommt man zu einem sehr ausgedehnten sklavischen Lande, nämlich zu denen, die vor alters Vandalen, jetzt aber Wenden oder Winuler genannt werden.«[16]
Wincenty Kadłubek / Vincent Kadlubek, zgodovinar (12. st.), pravi, da so Poljake včasih imenovali Vandali.[17]
Heimskringla, Kronika norveških kraljev (12. st.) piše, da Črno morje »razmejuje tri dele zemlje, od katerih se vzhodni del imenuje Azija, zahodni del pa nekateri imenujejo Evropa, nekateri pa Eneja.«[18]
Miersuae Chronicon (13. st.) enači Vandale s Slovani.[19]
Albert Crantz, zgodovinar (15. st.), piše o Wandalih oziroma Wendih, ki so Slovani ter, da živijo kot en narod od Poljske do Dalmacije. Wendom pripisuje tudi mogočna dejanja v Franciji, Španiji ter Afriki.[20]
Marcin Bielski (16. st.) pravi, da so Slovane nekoč imenovali Wandali.[21]
Pomorjanski kronist Thomas Kantzow (1505-1542) piše, da so »Slaui in Wandali eno in isto /.../ prav tako, kot se Nemci različno imenujejo Germani, Teutoni, Alemani«. Izvorno besedilo: "Dan Slaui und Wandali ist ein Dinck ... gleich wie die Teutzschen werden oft on Unterschied geheissen Germani, Teuthones, Alemanni.«[22]
Christophorum Entzelt von Saluelt (16. st.) opisuje davno poseljenost dežel vzhodno od reke Elbe (Labe) z Wendi. Hkrati označuje Venete za Sklavene.[23]
Sebastian Münster, kartograf (16. st.), omenja Vandale ali Wende, ki so bili v antiki mogočen narod ob Vzhodnem morju. Omenja pa tudi, da so bili prebivalci vzhodne Nemčije imenovani Wandali, pa tudi Sclavi oz. Wendi. V izvirniku beremo: »Mecklenburg-Pommern-Preussen: jtem Brandenburg und was dem Polenland zugelegen, alles Wandali geheißen und ihre Einwohner haben auch Sclaven oder Wenden geheißen.«[24]
Antol Vramec, kronist (16. st.) v svoji Kroniki za leto 928 piše: Heneti, ki se Sloveni imenujejo so tedaj pobiti na nemškem.[25]
Adam Bohorič, jezikoslovec (16. st.), povezuje Henete, Vene(d)te, Vinde, Vandale in Slovane v en narod.[26]
Mavro Orbin (16. st.) med Slovane prišteva Venete, Vende, Vandale, Ilirce, Sarmate idr.[27]
Kronika Brandenburške dežele (16. st.) opozarja na mogočne prednike Wendov, ki so zavzeli Rim in Kartagino ter na njihovega kralja Gensericha, kralja Vandalov.[28]
Janez Vajkard Valvasor (1689), zemljepisec in zgodovinar piše: »Vendi in Sklaveni so eno ljudstvo, Vandali in Vendi en in isti narod«. V originalu beremo: »Wenden und Sclaven seynd ein Volk, Wandalen und Wenden einerley Nation.«[29]
V. N. Tatiščev, etnograf (17.-18. st.), Henete uvršča med Slovane, Vandalsko oziroma Vendensko državo pa omenja kot kot prvo znano slovansko državo.[30]
A. L. Schlözer, zgodovinar (18. st.) je postavil tezo o izvoru Slovanov iz Ilircev in Venetov.[31]
Vasilij Trediakovski (18. st.) med Vandale uvršča Dalmatince, Srbe, Bolgare itn.[32]
Davorin Trstenjak (19. st.) je pisal o starodavnih jadranskih Venetih, ki da so vindiško-slovanske družine. Poudaril je tudi njihovo sorodnost z armoriškimi ter baltskimi Veneti.[33]
Obsežni zgodovinski učbenik Helmolts Weltgeschichte (konec 19. st.) namiguje, da so Veneti, Wendi in Windi pravzaprav predniki Slovencev ter, da so le-ti »živeli v starih rimskih provincah Pannoniji, Noriku, Raetiji in Vindeliciji.«[34]
 

 

SKLEP
Omembe Venetov so kar številne. Mnogi avtorji njihove imenske različice dosledno povezujejo. Seveda pa ne smemo pozabiti, da tukaj ni šlo ravno za skrbne popise prebivalstva, saj so o njih pisali večinoma tuji in dostikrat ljudje, ki so se s pisanjem ukvarjali ljubiteljsko. Tako lahko pričakujemo, da vselej ne gre od njih zahtevati dlakocepske natančnosti. Kljub temu pa se po njihovih poročilih lahko vsaj približno določi geografsko razširjenost venetske kulture. To se lahko vidi tudi na zemljevidu zgodovinskih omemb Venetov. Potrebno je še poudariti, da zemljevid prikazuje omembe teh ljudstev v daljšem časovnem obdobju (od 9. st. pr. n. št. – 9. st. n. š.). Prav tako ne želi prikazati nekega venetskega etnično čistega ozemlja, pač pa služi kot pomoč pri odkrivanju različnih nepojasnjenih kulturno-jezikovnih podobnosti med današnjimi evropskimi narodi!
Omembe Venetov - zemljevid

 

Zgodobinske omembe Venetov

Veneti in njihova domnevna poselitev

Veneti okoli 1000 pr. n. š.

V RAZMISLEK
Veneti so torej obstajali kot pomembno ljudstvo v evropskem starem veku. Kot pa se iz poročil lahko opazi, so jih mnogi zgodovinarji in kronisti enačili s Slovani. Pa so bili Veneti zares predniki Slovanov oz. Slovenov? O tem si boste lahko več prebrali v člankih, ki so še v pripravi.





[1] Ilijada, 851.

[2] Herodotus, History vol. 7 / G B Pellegrini, A L Prosdocimi, La lingua venetica, Padova 1967, V, 9.

[3] Polibios, Obča zgodovina, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1964, str. 88; str. 92.

[4] On the Martialling of the Trojan Forces.

[5] Strabon, Geografija.

[6] De Bello Gallico.

[7] Titus Livius, History of Rome, Loeb Classic Library, William Heinemann, London, Harvard University Press, Cambridge, Mass., 1933 / Titi Livi, Ab Vrbe condita, liber I, http://www.thelatinlibrary.com/liv.html.

[8] Historia naturalis, Liber IV: 96-97.

[9] Cornelius Tacitus, De origine et situ Germaorum liber (Germania), 64.

[10] Ptolemej, De Geographia, III 5. 21.

[11] The Works of Emperor Julian, Engl. transl. Wilmer Cave Wright, I. vol., Loeb Classical Library, William Heinemann , Cambridge, Mass., Harvard University Press, 1954, The Heroic Deeds of Constantius, str. 190- 193.

[12] Iordanes, De origine actibusce Getarum (Getica), Roma 1986, str 43 (XXIII poglavje); S. Rutar, Kako važnost ima "Jordanis" za slovensko zgodovinopisje, Letopis Matice slovenske, Ljubljana 1880, str. 86.

[13] J. Bobbiensis, Vitae s. Columbani.

[14] Fredegar Scholasticus, Historia Francorum, I, 48.

[15] Adamus Bremensis, Gesta Hammaburgensis ecclesiae pontificum (et Scholast), 11. stoletje, II, 18.

[16] Helmoldi presbyteri Bozoviensis, Chronica Sclavorum et Venedorum, 1171, str. 2, 14.

[17] W. Kadłubek, Mistrza Wincentego Kronika Polska, Warszawa 1974.

[18] Heimskringla or The Chronicle of the Kings of Norway, The Ynglinga Saga, or The Story of the Yngling Family from Odin to Halfdan the Black, Snorri Sturluson c. 1179 - 1241, Online Medieval and Classical Library Release #15b, http://sunsite.berkeley.edu/OMACL/Heimskringla/.

[19] Miersuae Chronicon, Monumenta Poloniae Historica II, 1872.

[20] Albertus Crantzius, Vandalia, lat. Hamburg 1519.

[21] M. Bielski, Kronika Polska.

[22] Thomas Kantzow, Chronik von Pommern in Niederdeutscher Mundart (orig. 1535), Dr. Martin Sändig oHG., 1973; ISBN 3-500-28260-1.

[23] Entzelt von Salfeld, Chronicon der Alten Mark, Magdeburg 1579.

[24] S. Münster, Cosmographiae Universalis, Basileae 1572

[25] A. Vramec, Kronika, Ljubljana 1578.

[26] A. Bohorič, Zimske urice / Arcticae horulae, Vitenberg, 1584.

[27] M. Orbini, Il Regno degli Slavi /Kraljestvo Slovanov, naslov "Historiografska knjiga o izvoru imena Slave in o razširitvi slovanskega naroda in njegovih carjev ter vladarjev z mnogimi imeni in z mnogimi carstvi, kraljestvi in provincami", 1722.

[28] Angelus, Chronik der Mark Brandenburg, 1598.

[29] J. V. Valvasor, Slava Vojvodine Kranjske / Die Ehre des Herzogthums Crain, Nürnberg 1689.

[30] V. N. Tatiščev, Slovani in Rusija, str. 21 / Собрание сочинений. Т.1. История Российская. М. 1994, частъ 1. См. также фрагментъі в сборнике "Славяне и Русъ"с. 16-23

[31] Х. А. Шлецер, О происхождении словен вообще и в особенности словен российских, М. 1810.

[32] B. Тредиаковский, РИ, I-XVI - Римская история ... сочиненная г. Ролленем ... а с Французского переведенная тщанием и трудами В. Тредиаковского ... Т. I - XVI. СПб., 1761-1767.

[33] D. Trstenjak, Raziskavanja na polji staroslovanske zgodovine, Letopis matice slovenske, Ljubljana.

[34] H. F. Helmolt, Weltgeschichte, fünfter Band, Bibliographisches Institut, Leipzig und Wien 1900 (1899-1907), str. 269, 270 (english: London 1902, ruskij: Petrograd); www.hervardi.com/helmolt.php.