Knjiga treh slovenskih avtorjev "Veneti, naši predniki", ki je prvič izšla v nemščini že davnega leta 1988, nato pa še v slovenščini, italijanščini in angleščini, med evropskimi venetologi ni vzbudila pričakovane reakcije. V knjigi avtorji dokazujejo na podlagi svojih raziskovanj, da Veneti , ki so naseljevali v prvem tisočletju pred našim štetjem veliko področje Srednje Evrope, pripadajo etnosu, ki ga lahko poimenujemo le kot Protoslovani. Na razširjenost Venetov oz. Vendov širom Evrope pa pričajo ne samo zgodovinski zapiski, ampak predvsem po eni strani razširjenost "slovanskih" toponimov po celi Evropi in pa njihov jezik, ki ga je prvi v svetu uspel razvozljati slovenski avtor Matej Bor, slavist, pesnik, prevajalec, član SAZU, in sicer na podlagi tako slovenskega jezika in njegovih narečij (trenutno najzahodnejšega živega slovanskega jezika) kot tudi s pomočjo starocerkvene slovanščine in seveda tudi drugih indoevropskih jezikov, med njimi tudi sanskrta.


Milan Smolej,
Espoo, Finska

V zvezi s slovenskim jezikom naj spomnimo ruskega bralca na zanimiv detalj, namreč, da sta bila prva jezikoslovca, ki sta se v 19 in na prelomu 19 in 20 stoletja poglobila v slovenski jezik in njegova narečja prav slavna ruska znanstvenika, namreč I.I. Sreznjevskij in njegov veliki učenec B.de Courtenay, ki je prvi opravil detaljnjo študijo slovenskih narečij. V svojih obširnih strokovnih delih je jasno zapisal, da je na podlagi svojega raziskovanja prišel do zaključka, da je prav slovenski jezik zaradi svoje arhaičnosti najstarejši slovanski jezik. O tem nedvomno pričajo tudi Brižinski spomeniki, ki datirajo v 10 stoletje, in ki so prvi pisani cerkveni dokument , ki ni bil napisan ne v latinščini ne v grščini, kot je bil tedaj običaj. Ta edinstveni dokument je zanimiv tudi zaradi tega, ker je bil zapisan v tkim. karolinški pisavi, ki je bila v uporabi na dvoru Karla Velikega. Tako glagolica kot čirilica, pisavi starih slovanskih tekstov, sta obe precej poznejšega datuma.

 

Za zahodnoevropske znanstvenike sta bila tako venetski kot etruščanski jezik že od nekdaj velika uganka, kljub obilici ohranjenih napisov in izkopanin. Venetski napisi so odlično predstavljeni v obsežni skoraj 1000 strani debeli študiji italijanskih avtorjev A.L.Prosdocimi in G.B. Pellegrini iz leta 1967. Z venetskim jezikom se je na veliko ukvarjal tudi francoski jezikoslovec Michel Lejeune. Žal pa zahodni znanstveniki niso nikoli dopustili možnosti, da bi bil jezik starih Venetov kakorkoli soroden današnjim slovanskim jezikom. V svojem nacionalističnem pristopu so se z vsemi silami trudili dokazati, da je bila venetščina italski oz. romanski jezik, v skrajnem slučaju pa nekaksen sorodnik nekakšnega ilirskega jezika. Ta "politični" pristop k obravnavanju evropske zgodovine je žal živ še dandanes, saj niti uradna samostojna država Slovenija raziskavam in najdbam treh slovenskih avtorjev oporeka v celoti verodostojnost.

 

V tem kratkem spisu se bomo omejili le na tisti del knjige, ki je s stališča ruskega bralca najzanimivejši. Ruski prevod knjige je v pripravi in v njej bo bralec našel podrobne razlage in znanstveno utemeljena dejstva s potrebnimi jezikoslovnimi paralelami razlage tekstov.

 

Najbogatejše venetske izkopanine se nahajajo v mestecu Este blizu Padove v Severni Italiji. Tam je bilo v 1. tisočletju B.C. eno izmed sredisč venetske kulture. V mestu Este je bilo med drugim tudi svetišče boginji Reitiji, v okviru svetišča pa je obstajala šola venetskih svečenikov oz. pisarjev, katerim gre zahvala, da so se do današnjega dne ohranile tkim. atestinske abecedne oz. gramatične tablice. Pri samem imenu boginje Reitije nam samo od sebe pride na misel boginja lužiških venetov Retra, kateri posvečeni tempelj je bil razrušen šele leta 955 A.D. v času ko so Nemci agresivno začeli razširjati krsčansko vero na Vzhod in pri tem iztrebili ne samo Polabske Slovane ampak večino zahodnih slovanskih plemen in med drugim tudi n.pr. baltske Pruse. Dokaz več, da so Veneti v tistem času poseljevali vso Srednjo Evropo.

 

Razen v mestecu Este, je bilo najdeno veliko venetskega materiala tudi v mestu Lagole di Calalzo ob reki Piave v Severni Italiji, kjer je še danes izvir zdravilne vode. Tam so imeli Veneti svoje "zdravilišče" in si v velikem številu hodili zdraviti revmatizem, ki so ga v svojem jeziku imenovali kostenica. Na držalih zajemalnih vrčev in na množici drugih izkopanin se pojavlja več kot tridesetkrat napis božanstva Trimužjatej. Ni nam treba posebej omenjati staroslovanskega boga Triglava v Pribaltiku in nasploh njegove vloge v staroslovanski mitologiji. Tudi ni slučaj, da se imenuje najvišja gora Slovenije, ki ni daleč od tega najdišča , Triglav, najvišji vrh Julijskih alp.

 

Teksti vseh atestinskih tablic imajo vse enako sestavo. Po mnenju zahodnih razlagalcev gre za abecedne tablice, ki vsebujejo seznam venetskih črk in nekakšne čarobne zagovore. Tablice so v sredini z vrstico , ki vsebuje venetski črki O podoben ornament razdeljene v dva dela. V spodnjem delu, ki so ga zahodni znanstveniki napačno brali od spodaj navzgor, pri tem pa ne upoštevali črk v najnižji vrstici, so našli "čarobno" besedo AKEO, ki naj bi po njihovem pomenila abecedo ali pa ime nekega božanstva. V vrstici takoj nad ornamentom je s leve na desno spisek venetskih konzonantov oz. kombinacij konzonantov , ki se pojavljajo v venetskih tekstih oy. jeziku, v drugi vrstici pa, tudi brano z leve na desno, tekst oz. stavek oz. zagovor. Na podlagi razlag zahodnih znanstvenikov pa v tablicah žal ni bilo mogoče najti nikakršne logične vsebine.

 

Šele slovenski znanstvenik Matej Bor, ki se je dolga leta ukvarjal s temi napisi, je postavil to zahodno tolmačenje na glavo s tem, da je spodnji del tablic bral navpično začenši od vrstice z ornamentom oz. črko O(?), ki jo je izpustil, khrati pa prebral še črke iz zadnje, spodnje vrstice. In tako je prisel do naslednjega teksta:

 

E

E

E

E

E

E

E

E

E

E

E

E

E

E

E

E

K

K

K

K

K

K

K

K

K

K

K

K

K

K

K

K

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

A

E

H

B

T

IS

R

Š

P

N

M

L

K

ITI

J

D

V

 


Pri tem je dopustil možnost, da so stari Veneti začetni E izgovarja, kakor še dandanes v ruščini, kot JE. Ni treba biti posebno šolan jezikoslovec, da človek ugotovi, da gre pri teh besedah za razne glagolske oblike glagola jekati, ki je še danes v raznih pomenih živ v skoraj vseh slovanskih jezikih. Ni izključeno, da je tudi vsesplošni izraz ECHO (odmev) v direktni zvezi s tem glagolom, čeprav ga vsi evropski slovarji navajajo kot izposojenko iz stare grščine.

 

Tekst v tablici št. 23 pa je čital M.Bor kot VIDIJ TI K LIMIN PŠIRS T BGA in ga prevedel kot:
Vedez ti ki tablice širiš tu božje (podrobna razlaga interpretacije bo objavljena v knjigi).
Na dveh tablicah ( glej sliko tabl. Št. 25) je v isti vrstici naslednji tekst :
ME GO DONASTO VOLTII OMNOSI I UVANT ŽAR JUN S ŠEJNATOJ REITIJAJ
Jaz ga darujem duše spominjaje se in urečen žar mladi ta sijajni Reitiji.
(podrobna razlaga interpretacije bo objavljena v knjigi).

 

V venetskih napisih besede med seboj niso ločene, tako da to daje ogromno možnosti za razna tolmačenja teksta. V tekstih je vidna tudi velika igrivost starih Venetov, saj so nadvse ljubili tako anagrame kot tudi palindrome. Tako je v nekaterih tablicah namenoma v vrstico s kombinacijami konsonantov sem ter tja vržen kak vokal.Pravtako zadnja vrstica z obrazili glagola JEKAT ne sledi neki slovnični logiki, ampak črke v zadnji vrstici menjajo svoj redosled. Zakaj? Kot smo že omenili so tabliče služile kot učna knjiga učencem šole svečenikov, ki jim je bila s to enigmatiko dana možnost ne samo naučiti se same venetske abecede in osnov slovnice, ampak tudi z različnimi kombinacijami sestavljati besede in jeyikovne pojme.

 

Vsi najdeni venetski napisi so zapisani v majuskuli. Zahodnim znanstvenikom je to dejstvo prišlo prav, saj so tako lahko po mili volji zaradi svojega neznanja in nemoči večino napisov tolmačili kot navajanje nekih imen, ki jih je v njihovih razlagah preko 30. Tu se postavljata dve vprašanji: od vseh teh imen se do danes v n.pr. slovenskem jeziku ni ohranilo živo niti eno samo,ki bi kakorkoli kazalo na takšno venetsko zvezo. Tudi ni logično, da bi Veneti na žare pokojnikov pisali ne samo pokojnikovo ime, ampak po mnenju znanstvenikov tudi imena celo drugih članov družine. Zakaj? Saj je bil menda namen upepeljevanja pokojnikov v obdobju žarnih grobišč, pokojnika pripraviti za tostransko življenje v "vanu" oz "reju" ne pa nekakšna matična statistična služba za potrebe zgodovinarjev 20 stoletja??

 

Najzanimivejši napisi s teh žar bodo eden glavnih delov študije M.Bora tudi v ruski izdaji knjige. Naj samo na kratko omenimo nekaj tipičnih besed, ki se pojavljajo v teh napisih in ne rabija pravzaprav nobene posebne razlage, da so nedvomno slovanske:

 

MOL - mulj,zemlja
SON - sen, sanje
HAL - smrt
HIBNA - pogibsti, umreti
OUGON - ogenj
BOG - bog
UDERAJ - udarjaj
KANJEJ - konjev
VOLTIO - knez,
HOSTI - gostje
STIHAT - utihniti
ROBOS - suženj
JEREJ - duhoven
TAJ - tajna
REJ - raj

 

Prezgodnja smrt Mateja Bora je imela za posledico, da so študije in razlaga venetskega jezika ostale v bistvu na pol poti. Sam Matej Bor izrečno naglaša, da njegove razlage nikakor niso kategorične, ampak da pričakuje, da se bodo na osnovi njegovi dognanj oglašili tudi drugi kompetentni raziskovalci. Vendar še žal doslej še ni našel znanstvenik, ki bi nadaljeval pionirsko delo Slovenca M. Bora. Naj še enkrat ponovimo, da so se zahodni raziskovalci že od nekdaj izogibali morebitne zveze venetskega jezika s slovanskimi jeziki - predvsem zaradi neznanja, drugič pa zaradi še vedno obstoječe bolestne težnje zahodnoevropskega zgodovinopisja, da vse Slovane popolnoma izključi iz evropske zgodovine in nas označi le kot neke divje necivilizirane pritepence iz Azije.

 

S tem kratkim člankom smo hoteli opozoriti ruskega bralca na sicer že odkrite starodavne vire slovanstva v samem srcu današnje Evrope, ki pa žal še danes niso našli zasluženega odmeva v krogih zgodovinarjev in jezikoslovcev. Zato pa bo toliko bolj važna vloga ruskih znanstvenikov, da na podlagi raziskav M.Bora nadaljujejo z delom v tej smeri.

 

Upamo, da nam bo edinstvena dognanja , ki so navedena in v knjigi Veneti naši predniki, kmalu dano izdati v ruskem jeziku. Prepričani smo, da bo imela knjiga daljnosežne posledice v celem evropskem prostoru in bo treba marsikatero poglavje evropske zgodovine napisati popolnoma na novo. Kajti tkim. evropska civilizacija se žal ni začela y (agresivno) kulturo stare Grčije in latinskga Rima, ampak z nami, slovanskimi Veneti, ki smo dali Evropi eno prvih pisav, da o prvi slovnici niti ne govorimo.

 

P.S.: Ta skromni prispevek posvečam spominu mojega očeta prof. Viktorja Smoleja, slovenskega slavista, osebnega prijatelja Mateja Bora, ki mi je preko svojega dela in vzora vcepil od malega ljubezen in spostovanje do vsega slovanskega.