Povzetek
Avtor je mnenja, da je ena glavnih nalog slovenske etnomuzikologije v prihodnosti ugotavljanje etnogeneze slovenskega naroda. Na osnovi novejših raziskovanj slovenske ljudske glasbe vse bolj kaže, da so nekatere zgodovinske razlage lahko vprašljive. V slovenski ljudski vokalni glasbi so namreč ohranjeni prežitki iz različnih časovnih obdobij in na njihovi osnovi lahko ugotavljamo (ne)povezanost naše ljudske glasbene kulture z drugimi kulturami Evrope in širše. Avtorju se zdi, da je eden glavnih ključev za ugotavljanje teh povezav ljudska glasba Rezijanov, dela v Italiji živeče slovenske manjšine, ki bi s svojo arhaičnostjo lahko kazala podobo glasbeno-kulturnih povezav med danes različnimi narodi Evrope.

Robert Vrčon

Veliko krat se sprašujem, kakšen je smisel etnomuzikološkega raziskovalnega dela. Mar je to zgolj objavljanje posnetega gradiva s komentarji o melodičnih, ritmičnih in besedilnih značilnosti naše ljudske glasbe, ali naj poskuša etnomuzikologija ugotavljati, kakšne so povezave med posameznimi ljudskimi glasbenimi kulturami, kakšne so razlike in podobnosti in zakaj je do njih prišlo?

Že Valens Vodušek je v svojih razmišljanjih spoznaval, da je objektivno ugotavljanje medsebojnih vplivov in primerjanje ljudskih glasbenih kultur zelo težko. Po eni strani se prav pri tem tudi znanstveniki težko otresejo čustvenih in narodnostno pobarvanih vplivov, po drugi strani pa so težave še stvarnega in metodičnega značaja. Vodušek je mnenja, da je za vsako primerjanje, npr. sosednjih kultur, potrebno poznavanje gradiva na obeh straneh njunega stikališča. Pogoj za to je, da so taki stikališčni pasovi že temeljito raziskani, gradivo pa zbrano z objektivnimi, sodobnimi metodami (magnetofonski posnetki) ter ustrezno objavljeno. Drugi pogoj je že izdelana klasifikacija in tipologija pojavov in po možnosti raziskava njihovega zgodovinskega razvoja. V etnomuzikologiji sta po njegovem klasifikacija in tipologija za večji del glasbenih pojavov šele v začetni fazi. Vendar je šele po izvedeni tipologiji mogoče ugotavljati geografsko razširjenje in frekvenco pojavov in v naslednji stopnji raziskave sklepati na smeri njihovega razširjanja. [1]

Problem nastopi že pri pojmu slovenske ljudske glasbe saj slovensko etnično ozemlje v tem oziru ni v celoti homogeno, poleg tega pa združuje ljudska glasba v sebi različne razvojne in stilne plasti. Kljub temu pa sem mnenja, da so izvori naše ljudske glasbe in petja vendarle skupni, ne glede na to, da so najrazličnejše okoliščine pripeljale do nekaterih pojavov, ki nas pogosto navajajo na napačna sklepanja.

Pri raziskovanju naše ljudske glasbe lahko ugotovimo, da je naše ljudsko petje tesno povezano z drugimi oblikami ljudskega petja med slovanskimi ljudstvi, posebej še tistimi na severu in zahodu, kaže pa nam na nekoč tesno povezanost tudi z ljudskimi kulturami, ki jih danes ne prištevamo med slovanske. Postavlja se nam torej vprašanje, kako je do tega prišlo? Vsekakor je veliko možnosti, da je na vseh področjih v Evropi, ki so si v ljudski glasbi sorodna, prisotna neka skupna osnova, ki jo lahko imenujemo tako ali drugače, npr. evroazijska arhaična, kot jo je pojmoval Alan Lomax [2] , ki je pa etnično še vedno ne moremo opredeliti. Ali je v povezavi s staroslovansko, ali morda z venetsko, ki je v zadnjem času vedno bolj aktualna, bo pokazal morda še čas in prihodnja intenzivna raziskovanja. Dejstva so namreč naslednja: med evropskimi ljudstvi poznajo večglasje vsa slovanska ljudstva medtem, ko je pri drugih evropskih narodih ta način zaslediti le sporadično. Nekatere Voduškove primerjalne raziskave metroritmične strukture ljudske glasbe slovanskih narodov kažejo na veliko povezanost med našim najstarejšim ljudskih pevskim izročilom in tistim pri drugih slovanskih narodih. [3] Gre tudi za povezanost večglasnega načina petja, s tetratonskimi in pentatonskimi melodijami, ki se pojavljajo v zvezi s skupnimi metričnimi in ritmičnimi vzorci.

Ravno tako nas novejša spoznanja prepričujejo, da je naše ljudsko petje večinoma avtohtono, neumetno in je, kot je ugotavljal že Vodušek, samo v novejši plasti čutiti vpliv umetne glasbe in glasbe drugih narodov (predvsem gre za nemški vpliv).

Vprašanja, ki se najpogosteje pojavljajo pri raziskovanju, tako ljudske glasbe in petja kot tudi pri raziskovanju drugih delov ljudske kulture, so povezana z ugotavljanjem prežitkov t. im. "staroselskih kultur". Vse prevečkrat se je namreč dogajalo, da so etnologi, sociologi in celo arheologi, svoja spoznanja, bodisi hote ali nehote, prilagajali trditvam zgodovinarjev. Ti pa so zgodovinske interpretacije naslonili več ali manj na pisane vire, še posebej velja to za zgodovinopisje prejšnjega stoletja, pri tem pa so premalo, ali sploh ne, vključevali v svoje zgodovinske razlage spoznanja zgoraj omenjenih, za zgodovinopisje še kako pomembnih, ved. Seveda niso imeli v prejšnjem stoletju raziskovalci ljudske glasbe na razpolago nikakršnih tehničnih pripomočkov, s katerimi bi to zvrst ljudske kulture ustrezno beležili in jo nato natančno raziskovali. Zato so bile njihove trditve rezultat zelo omejenih spoznanj, s takimi spoznanji pa si tudi zgodovinopisje ni moglo dosti pomagati.

Stanje v etnomuzikologiji je danes precej drugačno, tako v tehničnem kot v metodičnem pogledu. Nihče si več ne upa trditi, da je naše večglasje rezultat nemškega vpliva, ko so raziskave pokazale, da je izvorno mnogo starejše in v teh starejših oblikah predvsem v nikakršni povezavi z germanskimi narodi. Prav tako si danes nihče ne upa trditi, da so večglasne oblike ljudskega petja v Evropi posledica razvoja in nastanka umetnega večglasja zahodnoevropske kulturne omike, ko so raziskovalci ljudske glasbe dokazali vpliv v nasprotni smeri in ko so etnomuzikologi vedno znova odkrivali takšne ljudske glasbene kulture, ki niso bile v nikakršni povezavi z zahodnoevropsko umetno glasbo.

Zato se mi zdi ena glavnih nalog naše etnomuzikologije v prihodnosti, ugotavljanje dejanskih vplivov drugih kultur na našo, ki jih pa nikakor ne smemo že v naprej označiti kot "staroselske". Eden glavnih ključev za takšne vrste ugotavljanj so po mojem mnenju Rezijani, v katerih ljudski kulturi vidijo mnogi razikovalci velik delež nekih "staroselskih" kultur. V zvezi z njihovo ljudsko glasbo se nam porajajo vsaj tri vprašanja in sicer:


1.) ali so Rezijani Slovani (Slovenci), ki so ohranili svoj jezik, prevzeli pa domnevno "staroselsko" (keltsko ali kakšno drugo) kulturo, svojo pa večinoma zavrgli (izgubili)?

2.) ali so Rezijani domnevni "staroselci" (Kelti ali drugi), ki so ohranili svojo ljudsko glasbeno in drugo kulturo in pri tem prevzeli jezik Slovanov (Slovencev)?

3.) ali so Rezijani Slovani (Slovenci), ki so ohranili svojo glasbeno in drugo kulturo ter svoj jezik?


Pritrdilen odgovor na prvo vprašanje se mi ne zdi mogoč. Tako jezik, kot ljudsko glasbo Rezijanov smatramo za izjemno arhaično, kar vse kaže ne samo na zaprtost Rezije do okoliškega sveta v geografskem smislu, temveč tudi na zaprtost in konzervativnost v kulturnem smislu. Čeprav je splošno znano, da so Rezjani veliko potovali po svetu za zaslužkom s pomočjo svojih stroritvenih dejavnosti, je ostala njihova ljudska glasba domala nespremenjena še prav do danes. To kaže na izjemno vztrajnost pri ohranjanju lastnih kulturnih vrednot. Ni torej popolnoma jasno, kako bi lahko nek narod, ki je sicer nagnjen k izjemno trdovratnemu, trmastemu vztrajanju pri ohranjanju vsega svojega, nekoč v preteklosti oz. ob domnevni "priselitvi", nenadoma in izjemoma, popolnoma zavrgel svojo prejšnjo ljudsko kulturo in vztrajal z enako intezivnostjo pri ohranjanju na novo prevzete. Poleg tega bi ta narod spremenil samo en del svoje kulturne dediščine, jezik, ki je sicer vedno v tesni povezavi s petjem, pa bi ostal domala nedotaknjen, kar je popolnoma nerazumljivo.

Prehod ene kulture v drugo je možen samo, če sta si ti dve kulturi med seboj podobni oz. kot pravi B. Nettl, če sta med seboj kompatibilni. [4] V tem primeru je težko določiti, kaj je dediščina enega ali drugega naroda in bi bila trditev, da je npr. pentatonika v Rezijanski ljudski glasbi nek ostanek "staroselske" ljudske kulture (pod pojmom, ki se uporablja še vedno v naši zgodovinski in drugi literaturi, in pomeni predslovanska, če se seveda strinjamo s trditvami o slovanski priselitvi v 6. stol. n. št.). Že Vodušek je v svojih raziskavah ugotovil, da je arhaično jedro, iz katerega se je mogla razviti naša tetra- in pentatonika tisto s tremi toni. "Pesmi s takim arhaičnim jedrom pa smo odkrili šele pred petimi leti v Reziji ob severo-zahodnem robu Slovenije. In ne samo to: take pesmi niso v Reziji nobena redkost, temveč tvorijo celo večino (skoro dve tretjini) vsega rezijanskega pesemskega repertoarja," je zapisal Vodušek. [5]

Ravno tako se mi zdi iz navedenih razlogov nemogoč pozitiven odgovor tudi na drugo vprašanje. Tudi v tem primeru bi šlo za spremembo oz. prehod samo enega kulturnega segmenta. Ostane nam še tretje vprašanje na katerega, se mi zdi, je pritrdilni odgovor možen.

Kaj pa če so nekateri teh prežitkov, ki jih zasledimo v najstarejši plasti naše ljudske glasbe, resnično prišli v našo ljudsko kulturo od drugod? Tudi to je mogoče, vendar se moramo zavedati, da je t. im. akulturacija oz. stapljanje različnih kultur izjemno dolgotrajen proces, ki je poleg od že omenjene kompatibilnosti odvisen še od nešteto drugih dejavnikov. Vzemimo samo primer Uskokov v naši Beli krajini, ki po vseh stoletjih še vedno vztrajajo pri svoji ljudski glasbi in svojem jeziku. Podobnih primerov je seveda povsod po svetu nešteto.

Dejstvo je torej, da nek narod svoje ljudske kulture ne spreminja kar iznenada (vsaj v preteklosti je bilo to gotovo mnogo počasneje kot danes, v času modernih komunikacijskih sredstev) ter da prehajajo značilnosti ene ljudske kulture v drugo izjemno počasi in selektivno. Mar lahko na tej osnovi sklepamo na morebitno večstoletno slovansko-keltsko sožitje, ki bi edino lahko pustilo sledove medsebojnih vplivov in, ki ga moramo postaviti potemtakem vsaj pol tisočletja pred začetek našega štetja ter se s tem odpovedati uveljavljeni teoriji o "priselitvi" v 6. stol. n. št.

 

Viri:

[1] Valens Vodušek: Slovenska ljudska glasba ob dotiku s kulturami sosednjih narodov, Osnutek referata za simpozij v Bovcu; ZVV, mapa št. 6 (hrani GNI ZRC SAZU, Novi trg 5, Ljubljana).
[2] Alan Lomax: Nuova ipotesi sul canto folkloristico italiano nel quadro della misica mondiale, v "Nuovi Argomenti", št. 17/18, Roma 1955/56 (citirano po R.Leydi: Musica popolare ...).
[3] V. Vodušek: Značilnosti slovenskih ljudskih napevov, O tujih vplivih na slovensko pesem; Radijska oddaja; ZVV, mapa št. 5.
[4] Bruno Nettl: Theory and Method in Ethnomusicology, New York 1964, str. 172.
[5] V. Vodušek: Slovenska ljudska glasba ...; ZVV, mapa št. 6.