KozlerTa prispevek je bil napisan na prehodu 1995/96, izšel je v reviji Tretji dan, 2000 (2), XXIX (261), 90-97 in nekoliko dopolnjen je bil ponatisnjen v knjigi V nova obzorja z Veneti v Evropi 2000, ur. I. Tomažič, Editiones Veneti, Wien, Ljubljana 2000, 102-111. Leta 2008 sem mu dodal nekaj dopolnil. Med izboljševanjem prevoda v angleščino je leta 2009 dodal nekaj pripomb še Petr Jandáček.

Avtor: Anton Perdih

Več kot desetletje že trajajo polemike o tem, ali smo Slovenci tu že od nekdaj ali pa smo prišli sem šele v 6. stoletju. Če bi bila stvar tako jasna in nedvoumna, kot zatrjujejo oboji, bi se pod težo argumentov ene strani morala že sesuti (prešibka) argumentacija druge strani. Ker pa se to še ni zgodilo, se neudeleženemu opazovalcu mora postaviti več vprašanj. Na primer: Ali zagovorniki obeh tez samo govorijo eden mimo drugega in sploh ne upoštevajo argumentov nasprotne strani? Ali argumentacijo nasprotne strani samo primerjajo, če se sklada s tistim, kar sami zagovarjajo, in če se ne, je enostavno ne priznavajo, ne da bi resno proučili njeno pravo vrednost? Ali so argumenti obeh strani tako izenačeni, da se ni mogoče odločiti, kaj je bolj verjetno?

Dokler resne primerjalne analize argumentov obeh strani ne napravi nekdo, ki naj bi se na to dobro spoznal, smo neposvečeni prisiljeni, da si sami poskušamo ustvariti pravo sliko o stvari.

Enega zadnjih kritičnih spisov o tem vprašanju je objavil B. Grafenauer v dodatku k prevodu knjige P. Diakona Zgodovina Langobardov [1]. Ta spis bi moral biti marsikomu zgled, kako se piše znanstvene razprave. Jasno je pokazal številne vidike vprašanj o zgodovini Slovencev, tudi tiste, ki bi bili lahko šibke točke njegovega izvajanja. Pravi vzor znanstvenega pisanja! Za "popljuvane venetologe" bi bilo priporočljivo, da ga zelo resno upoštevajo in temeljito obdelajo od točke do točke; tako s stališča, kje so sami morebiti pogrešili, kot tudi s stališča, kje imajo sami morebiti prav.

(Op. PJ: Časovni okvir, ki so ga postavili Šavli, Bor & Tomažič je treba prestaviti dlje v preteklost. Marsikaj se je zgodilo prej kot so oni predpostavili)

V tem kritičnem pregledu [1] Grafenauer na str. 376 jasno pove: "Pri zgodovinski vedi imamo namreč opravka na eni strani z dejstvi, ki so ob resnem znanstvenem delu več ali manj zagotovljena in le v manjšem delu sporna (seveda so lahko tudi še neznana!), in na drugi strani z interpretacijami, ki so po svoji naravi nujno subjektivne in podvržene spremembam zgodovinskega spoznanja." Na str. 403 pravi: "Zgodovinska znanost gotovo mora pri obravnavanju vprašanj preteklosti upoštevati in uporabljati vse zgodovinske vire, se pravi vse sledove, ki ... "

Na str. 382 Boru in Šavliju očita, "da je pri obeh težko govoriti o kakršnihkoli ugotovitvah, celo o hipotezi ali teoriji v znanstvenem smislu težko", ker da se ne opirata na dejstva, temveč samo na trditve in da delata na metodološko neustrezen način, tuj zgodovini in njeni metodi.

Iz njegovega spisa sem razumel, da se sam opira zlasti na tri, po mojem razumevanju nosilne stebre argumentacije njegove strani:

- posredno sklepanje po propadanju posameznih škofij, ker ni neposrednih virov o nas,

- Miklošičevo pravilo,

- vprašanje Vlahov.

Tako na str. 321 navede vire, po katerih njegova stran sklepa o naselitvi Slovencev: "O času naselitve Slovanov v Vzhodne Alpe in zgornje Posavje nimamo neposrednih sodobnih virov. Vendar so se ohranili v ostankih sinodalnih zapisnikov oglejskega patriarhata viri, po katerih je mogoče ob koncu 6. stoletja spremljati razpadanje antične cerkvene organizacije in posredno - po času propadanja posameznih škofij - sklepati tudi o napredovanju Slovanov". In malo niže: "Poleg pisem papeža Gregorja Velikega je najpomembnejši vir s podatki te vrste Historia Langobardorum iz konca 8. stoletja."

Na str. 329: "Iz leta 579 izvira zapisnik sinode v Gradežu - v tekstnem delu falsifikat, toda s točnimi podpisi prevzetimi po avtentičnem dokumentu." Na str. 404 pove, da so v prvi knjigi F. Kosa, Gradiva za zgodovino Slovencev v srednjem veku (1902), zbrani vsi pisani viri o zgodovini Slovanov, slovenske zemlje in Slovencev od 500 do 800; po teh virih pa se jasno vidi, da se začenjajo v tem prostoru prve omembe Slovanov šele po 1. 590.

Torej ta skupina znanstvenikov, ki zagovarja prihod Slovanov v 6. stoletju, nima na razpolago nobenih dejstev in nobenih neposrednih sodobnih virov, ki bi neposredno govorili o prihodu Slovanov v 6. stoletju. Naslanja se samo na posredno sklepanje in pri tem pokaže veliko odlično izvedenih interpretacij in pobijanj nasprotnikovih trditev.

(Op. PJ: Odsotnost dokaza ni isto kot dokaz odsotnosti (Slovanov).)

In kaj temu nasproti postavlja nasprotna (zasmehovana) stran? Po njihovem lastnem povzetku [3], razpolagajo s tremi skupinami argumentov:

- z navedbami iz istih virov iz let 500 do 800, str. 55-57,

- s slovensko zvenečimi imeni v sedaj neslovenskih pokrajinah, str. 58-71,

- z branjem venetskih, str. 72-115, pa tudi nekaterih etruščanskih in retijskih napisov [2-4],

- kasneje pa dodajo se četrtega, primerjavo podobnosti besed v slovenskem in različnih drugih, neslovanskih jezikih [2,5].

"Venetologi" navajajo [2,3] naslednje neposredne vire: Jordanesovo delo iz leta 551, "Vita s. Columbani" iz okoli leta 615, "Fredegarii Chronicon" napisana okoli leta 650, "Zgodovino Langobardov" [1] iz okoli leta 783.

Jordanes da Slovane omenja z imeni Windi, Sclavini in Anti; v Vita s. Columbani da piše "termini Venetiorum qui et Sclavi dicuntur" (ozemlje Venetov, ki se imenujejo tudi Slovani); v Fredegarii Chronicon da je ob dogodkih iz leta 623 do 631 napisano "Sclavos coinomento Vinedos" (Slovani imenovani Vendi), "marca Vinedorum", "Walucus dux Winedorum"[3], v Zgodovini Langobardov [1], stran 148 oz. 170, za isto področje, pred letom 600 "Sclaborum provinciam" oz. okoli 625 "Sclavorum regionem". To področje je sedanja Koroška in ne Benečija. Avtorjih teh del niso bili ljubitelji Slovencev, prej nasprotno.

Ena stran torej za svoje trditve nima neposrednih sodobnih virov in iz tistih virov, ki jih ima, ne uporabivseh tam navedenih dejstev. Druga stran v teh istih virih najde neposredne potrditve svojih trditev. Res, le malo, vendar več kot eno in ne nasprotujejo si med sabo. V takih primerih se rado zgodi, da obve1ja stavek: "Kamen, ki so ga zidarji zavrgli ... " (Ps 118 [117], 22).

V znanosti je v takem primeru stvar jasna. Hipoteze, postavljene na podlagi izrecnih podatkov v neposrednih virih, ni mogoče ovreči s hipotezo, postavljeno s sklepanjem iz istih virov, potem ko so zanemarjeni nevšečni podatki. "Contra factum non est argumentum". Zlasti ne, če tudi ostale navedbe istih virov nasprotna stran zlahka vključi v svojo hipotezo. Hipotezo se lahko ovrže le z enakovrednimi ali boljšimi argumenti, v tem primeru torej šele, ko postanejo dosegljivi boljši nasprotni neposredni viri, ki neposredno in izrecno navajajo, da navedbe v prej omenjenih virih, ki jih uporablja nasprotna stran, niso pravilne. Do takrat velja kot pravilna tista hipoteza, ki je neposredno podprta.

Po drugi strani pa velja tudi, da je mnogo psov zajčja smrt. Velika množica verodostojnih posrednih dokazov lahko vzbudi upravičen dvom v verodostojnost malega števila neposrednih pričevanj. Zato poglejmo še nekaj stvari o posrednih dokazih - interpretacijah.

Med njimi ima posebno mesto Miklošičevo pravilo. To pravilo je bilo pred okoli sto leti tisti ključni argument, pred katerim so se takratni "venetologi" vdali. Grafenauer [1] na str. 344, 343 in 398 navaja tri različice Miklošičevega pravila, da preden neko krajevno ime proglasimo za slovansko, mora biti neodvisno od slovansko zvenečega imena znano, da so tam živeli Slovani. Po tem pravilu naj nobena venetološka etimološka razlaga ne bi bila sprejemljiva, ker so narejene brezvedenja o ljudstvu, ki je tam prebivalo ter o zakonih jezikovnega razvoja od takrat do danes.

(Op. PJ: Način razmišljanja v Miklošičevem pravilu je pred-Einsteinski! Einstein je dognal pomembni "miselni poskus" v Bernu, v Švici, leta 1905. Miklošič (1813-1891, upokojen 1886) je postavil svoje pravilo precej preden je Einstein objavil svoj "miselni poskus". Zahtevati od slovenskih "venetologov", da ne smejo uporabiti slovenske etimologije krajevnih imen preden ne dokažejo, da so tam nekdaj živeli predniki Slovencev, je tako kot bi rekli Einsteinu, da ne sme trditi, da se bo čas upočasnil, ko bo zelo hitro potoval, dokler ne bo uspel potovati s svetlobno hitrostjo. Dandanes je uporaba "miselnega poskusa" vsakdanja in v nasprotju s stanjem pred dobrim stoletjem, sedaj lahko prosto iščemo slovanska krajevna imena po Nemčiji, Avstriji, Italiji, itd.

Za primerjavo: Ponekod najdemo okamenele odtise dinozavrovih nog, vendar nobenega okamenelega dinozavra. Te okamenele odtise dinozavrovih nog jemljemo kot dokaz, da so nekoč tam hodili dinozavri. Po Miklošičevem pravilu pa ne bi smeli pripisovati slovensko zvenečih krajevnih imen po Nemčiji, Avstriji, Italiji, itd. slovenskim prednikom, dokler ne bi našli "otipljivega" dokaza o njih, npr. okamenelega človeka z napisom na telesu ali pridanemu predmetu, da je Slovenec.)

Tako imenovani "venetologi" namreč kot svojo drugo pomembno skupino dokazov uporabljajo slovensko zveneča krajevna in drugače ozemeljsko vezana imena na ozemljih, kjer sedaj ne žive Slovenci.

Miklošičevo pravilo je na prvi pogled neoporečno. Vendar to ni splošno pravilo, temveč posebno pravilo, prirejeno iz splošnega za določeno vrsto vprašanj. Splošno pravilo bi bilo nekako takole:Neka stvar je verjetna, če jo potrjujejo pogledi iz vsaj dveh različnih in med sabo neodvisnih zornih kotov.

Za presojo slovensko zvenečih imen uporabljajo "venetologi", po mojem mnenju podzavestno, drugo posebno pravilo, izvedeno iz istega splošnega:

Krajevno ime je slovenskega izvora, če slovensko zveni in če njegov slovenski pomen kraj opisuje kot tak, kakor v resnici je. Ali drugače: Kjer je ime videti slovensko in označuje kraj tako, kot bi ga, če bi tam živeli Slovenci, potem ime je slovenskega izvora in tam so nekoč živeli slovensko govoreči ljudje. V polemikah torej nasprotni strani soočata med seboj tudi interpretacije, dobljene po dveh različnih posebnih pravilih, izvedenih iz istega splošnega pravila, pri čemer sta obe pravili formalno enakovredni, saj obakrat sklepajo o verodostojnosti nečesa po dveh med sabo neodvisnih vidikih, od katerih je eden v obeh primerih isti, drugi pa različen.

Ali pravili ustrezata zahtevi po neodvisnosti vstopnih parametrov? Tej zahtevi ustrezata obe, saj sta v obeh primerih druga parametra neodvisna od prvega, skupnega. Sta druga parametra med sabo neodvisna? Sta vedenje o nekem ljudstvu in sporočilnost njegovih besed med seboj lahko neodvisna? Ko gre za isto ljudstvo, nista neodvisna. Si lahko nasprotujeta? Če izvirata iz istega ljudstva, si ne moreta. Lahko pa takrat, ko kaj ugotavljamo, katero od njiju ni dosegljivo; žal je največkrat na razpolago kvečjemu eno, le redko obe vedenji hkrati. Naj zato, dokler je dosegljivo le eno, še tega zavržemo? To bi nasprotovalo splošni znanstveni metodologiji, ki zahteva, da je treba upoštevati vsa znana dejstva.

Razpravljalci so torej doslej spregledovali, da ti dve pravili nista taki, da bi bilo dopustno njuno soočanje, ker vedenje o ljudstvu in sporočilnost njegove besede nista nasprotujoči si dejstvi. Žal nista vedno hkrati dosegljivi in če eden od teh podatkov ni na razpolago, to še ne pomeni, da zato drugega ne smemo upoštevati.

Vrednost Miklošičevega pravila lahko presojamo tudi drugače. Kot enega od vhodnih podatkov vnaprej zahteva ravno tistega, ki je pri "venetologih" rezultat: to je obseg ozemlja, ki ga je nekoč poseljevalo slovensko govoreče prebivalstvo. Ta obseg pa je tisto, kar ni znano in bi "venetologi" radi šele ugotovili. Obe pravili se prekrivata na področjih v Avstriji, Italiji in na Madžarskem, za katera iz srednjega oziroma novega veka vemo, da so tam govorili slovensko, sedaj pa ne več. Obe pravili imata torej skupno presečno množico. Ravno ta presečna množica pa pokaže, da Miklošičevo pravilo kot svoje dokazno izhodišče uporablja množico, ki je podmnožica rezultatov venetološkega pravila. To je razlog za ugotovitev, da Miklošičevo pravilo ni v celoti enakovredno venetološkemu, temveč je samo po sebi ožje.

Miklošičevo pravilo je s tem, da zahteva poznavanje obsega naselitve Slovencev že vnaprej, postavljeno tako, da preprečuje ugotavljanje vsega ozemlja, ki ga je nekoč morebiti zasedalo slovensko govoreče prebivalstvo. Zaradi omenjene pomanjkljivosti je Miklošičevo pravilo s stališča znanstvene metodologije manjvredno, pri nepravilni rabi je neznanstveno, saj nima napovedne moči, temveč je omejevalno. Znanstvena metoda zahteva, da hipoteza ima napovedno moč, ne pa da nas omejuje na tisto, kar že brez nje vemo.

Dodatna hiba Miklošičevega pravila je tudi ta, da ne omogoča popravkov svojih začetnih predpostavk, ker je zaprto samo vase. Pri uporabi Miklošičevega pravila ni mogoče preverjati niti pravilnosti izhodiščnih predpostavk (obsega naselitve) niti rezultatov in se te predpostavke vzame take, kot so trenutno videti, ne glede na to, da so viri podatkov zanje redki in skopi. Venetološko pravilo to preverjanje omogoča. Preverjanje je omogočeno ravno z napovedjo o verjetni naselitvi, ki jo je mogoče preverjati tudi z drugimi sredstvi, ki so neodvisna od imena in njegovega pomena.

Miklošičevo pravilo je potrditveno in ne zavrnitveno pravilo. Kar Miklošičevo pravilo potrdi, je zelo čvrsto potrjeno. Tisto, česar ne potrdi, ker manjka eden od podatkov, še ni nujno zavrnjeno. Uporabljati Miklošičevo pravilo kot zavrnitveno pravilo je neznanstveno in če bi se ga drugi znanstveniki držali tako kot naši zgodovinarji, bi bile druge veje znanosti še danes v podobnem stanju kot so bile pred L. da Vincijem, ki ni čakal, da bi odkrili star zapis, ki bi povedal, da je bilo nekoč morje tam, kjer so sedaj gore, temveč je iz dejstva, da vidi v kamnu školjke, sklepal, da je bilo tam nekoč morje in tista njegova ugotovitev velja še danes.

(Dodano 2008: Miklošičevo pravilo je v resnici le polovično pravilo - postavlja zahteve le eni strani. Vendar, podobne zahteve morajo veljati tudi za drugo stran: Preden neko krajevno ime proglasimo za ne-slovansko, mora biti neodvisno od slovansko zvenečega imena znano, da tam nikoli niso živeli Slovani, pa tudi, da njegov slovenski pomen kraja ne opisuje tako, kakršen v resnici je. Tudi druga stran, ki trdi, da tam Slovanov nikoli ni bilo, mora podati vedenje o ljudstvu, ki je tam prebivalo, o njegovem jeziku ter o zakonih jezikovnega razvoja od takrat do danes. Dokler tega ne poda, mora vprašanje veljati za odprto. Začasno pa smatrati kot veljavno tisto, kar sploh poznamo. V tem primeru slovansko zveneče ime in kako označuje kraj. Kajti, odsotnost zahtevane vrste dokaza o nečem še ni dokaz odsotnosti tistega, kar dokazujemo. Je le znak, da je vprašanje še odprto in da je treba iskati kakršnekoli druge dokaze ali indice. Večno nekritično ponavljanje Miklošičevega pravila je napačen, sporen in zastarel pristop.

In še nekaj. Če je šlo v Miklošičevem času predvsem za vprašanje zadnjih 1000 do 2000 let, je sedaj treba iskati odgovore za čas od zadnje poledenitve, če ne celo za zadnjih 50.000 let. Do tedaj pa imamo, kar imamo: imena, zven, pomen.)

(Op. PJ: Če bi bil zven krajevnih imen edina stvar, ki naj bi kazala na kaj, bi bil to šibek argument. Če pa je zven krajevnih imen podprt še z drugimi pričevanji (zgodovina, arheologija, napisi, genetika, ustno izročilo, itd.), jim je pomembno dopolnilo. Ko se sestavlja sestavljanko, je en del vedno prvi. Nobeno pravilo ne sme prepovedovati, da zven krajevnih imen ne bi smel biti niti prvi niti zadnji del v sestavljanki.)

Zaradi vseh navedenih pomanjkljivosti naj se Miklošičevemu pravilu ne pripisuje veljave, ki je v resnici nima, in naj se ne sklicuje nanj pri zavračanju boljših pravil. Uporablja naj se ga le kot potrditveno, ne pa kot zavrnitveno pravilo.

Ta pojasnitev vrednosti uporabljenih pravil ne končuje razprav.

Nasprotno, za vsako posamezno trditev je treba preizkusiti, ali je bilo pri njenem ustvarjanju pravilo prav in nepristransko uporabljeno ali ne. Pri tem sklicevanje na avtoritete, debele knjige in stotisoče zvezkov nič ne pomaga, saj to niso znanstveni argumenti. Znanstveni argumenti so le neovržena dejstva in sklepanja. Od strokovnjakov pričakujemo, da jih bodo poiskali, povedali katera in kakšna so ter kje so jih dobili. Dokler tega ne naredijo, upravičeno smatramo, da pravih argumentov v resnici nimajo.

(Op. PJ: Pred renesanso so bile napisane cele knjižnice knjig o tem, da je Zemlja ploščata in da je središče Vesolja. Vsi ti argumenti so le navidezni, ker nimajo resne osnove. Sklicevati se na take vire je neumnost.)

Vedno je treba pogledati tudi, ali razpravljalci upoštevajo Ockhamovo pravilo: "Pluralitas non est ponenda sine necessitate" (Med nasprotujočimi si hipotezami daj prednost najenostavnejši). Ockhamovo pravilo v povezavi z analizo po Bayesu namreč potrjuje intuitivna predvidevanja znanstvenikov, da je enostavna hipoteza bolj verjetno pravilna; hipoteza z manj poljubno postavljivimi parametri pa je sama po sebi boljša. Šele po upoštevanju teh pravil so znanstvena dognanja verodostojna [6]. Podobno kot za hipoteze velja za metodologijo. Enostavnejše metode so laže preverljive in pri njihovi uporabi je verjetnost, da dajo pravi rezultat, večja kot pri uporabi zapletenih metod. Zapletene metode so v znanstvenih krogih pogosto bolj priljubljene, ker so videti bolj učene. Spremlja pa jih večja nevarnost, da katera od njihovih izhodnih postavk ni uporabna v določenih primerih. Posebno nevarno je, če je metodologija zgrajena na domnevi, ki naj bi jo šele dokazali, ne pa neodvisno do nje. Metodologijo obeh strani je treba preveriti tudi s tega stališča.

Kot tretji pomemben argument navaja Grafenauer [1] vprašanje Vlahov. Če gledamo na to vprašanje le lokalno, je res videti tako, kot ga navaja. Če pa pogledamo nanj z vidika cele Evrope, vidimo dvojno sliko. Po eni strani se to poimenovanje nanaša na ostanke "keltskih" narodov, po drugi strani pa smeri poimenovanj sosednjih narodov z Vlahi, Lahi, Ljahi in pod. kažejo od zunaj proti nekdanjim mejam oz. proti notranjosti Rimskega imperija in proti tistim ostankom tega imperija, kjer še govore romansko oz. so še govorili romansko, ko je Rimski imperij že propadel. S tem postane argument Vlahov bolj dvomljiv, ne pa še ovržen. Najmanj, kar bi pred nadaljnjim razmišljanjem o tem argumentu morali vedeti, je zgodovina Romunije in Romunov od, recimo, prvega stoletja po Kr. do okoli leta 1000 po Kr.

"Venetologi" uporabljajo kot tretji skupek argumentov za svoje trditve svoje razumevanje venetskih, etruščanskih in retijskih napisov. To se mi zdi najšibkejši del njihovega dokazovanja. Kar se tiče razumevanja jezika, ki ga noben svetovno priznani znanstvenik ne zna razumeti, menim, da ga bo prej uspel začeti razumevati pesnik, ki ima smisel za jezike in je jezikoslovno usposobljen, kot pa kakšen s trenutno veljavno doktrino indoktriniran znanstvenik, ki v isti smeri kot pesnik sploh ne bo iskal odgovorov. Tu bi pravico do prve besede nedvomno dal pesniku in bi mu na začetku verjel vsaj toliko kot dotedanjim znanstvenikom. Nikakor pa ne bi v takih zadevah dal pesniku zadnje besede. Dal bi jo znanstvenikom, ki bi pesnikovo trditev vzeli kot resno de1ovno hipotezo, nepristransko zbirali dokaze za in proti in na koncu ob soočenju vseh dokazov povedali, katera predpostavka je bolj verjetna. Sploh pa ne bi zahteval od kogarkoli, da že v prvem poskusu vse neoporečno, dokončno in neovrgljivo prikaže in dokaže. Stoletnega sistematičnega dela naših najboljših zgodovinarjev ne more trojica zagnancev v celoti nadomestiti v nekaj letih.

(Dodano 2008: Potem ko sem prebral nekaj del sodobnih italijanskih akademskih "venetologov", zgoraj navedenega mnenja ne spreminjam, pač pa ugotavljam, da je v primerjavi z njimi Bor [2,4] pravi biser.)

Kot četrti skupek argumentov za svoje trditve uporabljajo "venetologi" podobnost nekaterih besed v različnih jezikih s slovanskimi. Tudi tu velja ugovor, da samo slovensko zveneča beseda še ni nujno praslovanskega izvora. Tako formuliran ugovor je pravilen, če je bila trditev podprta samo iz enega zornega kota, to je zvena besede. Če pa ima slovensko zveneča beseda tudi enak ali podoben pomen kot v slovenščini, potem je trditev podprta iz dveh med seboj neodvisnih zornih kotov in zato mogoče pravilna. Zlasti če take besede s takim pomenom ni v starih jezikih kot sta grščina in latinščina. Toda celo če bi bila tudi v katerem od teh dveh jezikov, to še ni dokončen dokaz, da ni praslovanskega izvora, ker sta ta dva jezika nastala v 1. tisočletju pr. Kr., morebitna predindoevropska praslovanščina pa bi bila mnogo starejša in bi bil možen vnos nekaterih besed v omenjena jezika pri njunem nastajanju. Domneva o prihodu Slovencev v 6. stol. v tem primeru ne more biti argument za zavračanje takega sklepanja, ker je to samo ena od nasprotujočih si domnev in trenutno celo tista, za katero ni nobenega neposrednega dokaza. Tako kot tudi domneva o predindoevropski praslovanščini in praslovenski venetščini sedaj ne more biti uporabljana kot argument, ker se njeno pravilnost šele dokazuje.

Grafenauer [1]. na str. 415 opozarja, da je pravilen način dela raziskovanje brez vnaprejšnjih hipotez in njihovega dokazovanja za vsako ceno ter da naj bi bilo raziskovanje izvedeno sine ira et studio. To drži, in to za obe strani. Mislim pa, da je ravno to tisto, česar je do sedaj v polemikah najbolj manjkalo. Ne morem se znebiti neprijetnega občutka, da se vendarle še vedno preverja predvsem, ali se nasprotnikove trditve skladajo z našim gledanjem na stvar, ne pa, koliko so dejansko resne in podprte z znanstveno veljavnimi argumenti.

(Op. PJ: V Ameriki pravimo: "Ustvaril sem si svoje mnenje - ne begaj me z dejstvi".)

Raziskovanje brez vnaprejšnjih hipotez je res pravilen način zbiranja podatkov. Toda ko je zbranih dovolj podatkov, je tudi čas za postavljanje delovnih hipotez in njihovo preverjanje. Preverjanje, ne dokazovanje za vsako ceno. Prav pri razlikovanju med delovno hipotezo in potrjeno hipotezo vidim glavno šibko točko dela "venetologov". Nekateri izmed njih ne ločijo vedno dobro, kaj je delovna hipoteza in zbiranje možnih argumentov za njeno potrditev ali zavrnitev in kaj so verodostojni argumenti ter z njimi potrjena hipoteza. To je bilo zlasti očitno v prvih "venetoloških" prispevkih. Tu vidim enega glavnih vzrokov odločnih nasprotovanj.

Predstavniki obeh strani naj torej natančno pregledajo tudi pri sebi, ne le pri nasprotni strani, če le ne gre v tem oziru na obeh straneh kdaj pa kdaj za delo na podoben način. Ob spremljanju razprav nastaja vtis, da gre v obeh primerih, čeprav ne vedno zavestno, vendarle predvsem za dokazovanje lastne hipoteze za vsako ceno in marsikdaj tudi za nepripravljenost poglobiti se v nasprotnikove argumente in ne glede na škodljivost za lastne trditve poiskati, če v njih vendarle ni kaj dobrega, možno pravilnega in sprejemljivega.

Pri tem je videti razlika med hipotezama predvsem v tem, da ena s pomočjo interpretacij trdi, da smo Slovenci prišli sem tako kot drugi narodi ob preseljevanju, in sicer kot zadnji ter v prazen ali slabo branjen prostor ali pa smo si ga nadvse kruto izpraznili, druga pa po navedbah neposrednih virov o identičnosti raznih nazivov za isto ljudstvo ter po interpretacijah drugih dejstev trdi, da so bili naši slovensko govoreči predniki tu že pred tistim preseljevanjem, da so bili to Veneti (bi bilo bolj prav Sloveneti?), ki da so bili Praslovenci in del Praslovanov.

Razpravljalci naj se izogibajo tudi zasmehovanju nasprotnikov. V zgodovini znanosti poznamo precej primerov, ko so vodilni znanstveniki svojega časa z zasmehovanjem onemogočili manj uveljavljene nasprotnike. Toda po nekaj desetletjih, običajno že po smrti neposredno vpletenih, se je velikokrat izkazalo, da so imeli onemogočeni in zasmehovani prav. Tudi pripisovanje ideoloških in drugih neznanstvenih izhodišč mora temeljiti na dokazljivih dejstvih. Morebiti je kdaj v začetku dopusten izraz suma, ki pa mora biti kasneje ali potrjen ali pa mora biti jasno povedano, da je bil sum neutemeljen.

Navsezadnje pa je treba gledati, kdo je dal boljšo razlago. Tisti razlagi, ki je sedaj boljša, priznajmo, da je veljavna, dokler ne dobimo še boljše. Tudi to je osnova znanosti. Razprave in soočenja argumentov je treba opraviti tako, da imata obe strani enake možnosti za predstavitev svojih argumentov in pobijanje nasprotnikovih, kar vključuje tako pisna kot tudi neposredna soočenja. Prepovedovanje, da bi nasprotni strani sploh kaj objavili, kaže bodisi na neznanstven pristop bodisi na občutek šibkosti lastnih stališč.

(Op. PJ: Avtohtonost Slovanov je ustreznejši, veljavnejši, elegantnejši in ekonomičnejši pristop kot teorija samih preseljevanj.)

Ob vsem tem je ves čas odprto neizmerno področje za iskanje napak v argumentaciji obeh strani. Noben avtor ni "Bog vsemogočni in nezmotljivi"; vsak dela napake in te je treba odpravljati, ne avtorja. Čas bi bil, da se naučimo, da se v polemikah ne uničuje nasprotnika, temveč da se odpravlja njegove napake.

Na koncu bi želel dodati še nekaj stvari [7]. Prva je opozorilo na dolgotrajno pojavljanje dveh nasprotujočih si trditev o našem izvoru. Običajno se v nekaj desetletjih pokaže, kdo ima prav. Ti nasprotujoči trditvi pa se pojavljata in ponavljata že precej stoletij. V znanosti ni nenavadno, če se na koncu izkaže, da ima vsaka stran nekaj prav in da je treba narediti sintezo obeh nasprotujočih si trditev. Je v tem primeru to mogoče? Sploh ni težko!

Na primer:

Ureditev iz halštatskih časov so pri nas razbili Kelti, za njimi Rimljani. Rimljani so po slovenskem prometnem križu prestavljali svojo vojsko, razvijali v krajih, kjer jim je to ustrezalo, svoje naselbine in se vojskovali za prevlado. To za prebivalstvo ob prometnicah ni brez posledic. Potem je prišel Markomanski vpad in rimski protinapad, ki je prinesel v naše kraje kugo. Zopet so običajno posledice najhujše ob prometnicah. Nato uprava federatov, Huni in preseljevanje narodov. Predvidevamo lahko, da se je prvotno prebivalstvo ob prometnicah zelo razredčilo ali ponekod celo izginilo. Preostalo je le v bolj zakotnih krajih, npr. na Kozjanskem, v Brkinih, na Tolminskem, Koroškem. V bolj ali manj izpraznjene, prej zelo prometne doline, pa so kasneje prihajali ljudje iz teh zakotij, pa tudi npr. iz Panonije izpod Obrov.

(Dodano 2008: Po Curtovi analizi ekonomskega stanja Bizantinskega imperija (F. Curta, The Making of the Slavs, 2001) je videti bolj verjetno, da so pribežniki prišli večinoma s podeželja na Balkanskem polotoku.)

Pa smo tam. V obrobnih predelih ljudje še sedaj čutijo, da so tam od kdo ve kdaj, v osredju pa, da ni tako dolgo, kar so prišli. Oboji pa smo Slovenci. Nekoliko različni, pa vendar. To smo mi, mešanica potomcev Praslovencev iz dveh različnih izvorov. In v tem je lahko bistvo težav, če smo iz dveh izvorov, šablonarji pa zahtevajo, da smemo biti samo iz enega, in to nekega tretjega, katerega prispevek pa tudi ni izključen.

(Op. PJ: Ko gre za ljudstva, ni brezpogojnosti, so le postopnosti.)

Druga izhaja iz imenitnega dosežka naših arheologov - našli so 45.000 let (Dodano 2008: Po novih datacijah okoli 55,000 let) staro koščeno piščal. Kje? V najdišču z ledinskim imenom "Divje babe".

(Op. PJ: Obstajajo indici da je ta piščal imela diatonično postavitev lukenj, podobno današnji diatonični lestvici s celimi in dvema poltonskima intervaloma. Če je to res, potem moramo takšne muzikološke koncepte označiti za starejše kot se je to doslej domnevalo.)

Ugotovili so tudi, da tam neandertalcev ni več že okoli 30.000 let. Kako so lahko Šebreljci in okoličani poimenovali ravno tisto jamo za "Divje babe", če so prišli tja šele v 6. stol. ali kasneje, v prazen prostor? Ali pa če so izpodrinili (pobili?) neko drugo ljudstvo? Tako poimenovanje je mogoče le, če so "divje babe" tam sami videvali. To bi lahko pomenilo, da živijo naši ljudje tam že vsaj 30.000 let in da v vsem tem dolgem času ni prišlo niti do nenadne zamenjave prebivalstva niti do nenadne zamenjave jezika. Sploh pa je odprto vprašanje, ali je bila najdena piščal neandertalska ali njihova. Iz tega premisleka sledi priporočilo "venetologom", naj kot peti skupek argumentov uporabijo tudi ljudsko izročilo. Ljudsko izročilo na žalost večinoma ne pove, kdaj in kje se je kaj zgodilo. Toda kaj se je zgodilo, je pogosto preneseno dokaj verodostojno, čeprav izpred več deset tisoč let, le da je često skoraj prekrito s kasnejšimi dodatki ali pa je ohranjeno le v drobcih.

Tretja stvar pa je, da je glede na vse doslej navedeno najnovejši model etnogeneze Slovanov [8] čisto lahko le severovzhodna polovica modela etnogeneze vzhodnih Slovanov.

(Op. PJ: Ki so se v zgodovinskem času razširili vse do današnjega Vladivostoka.)

Viri:

1. B Grafuenauer: Ob tisočštiristoletnici slovanske naselitve na današnje slovensko narodnostno ozemlje. V knjigi Pavel Diakon: Zgodovina Langobardov, Obzorja, Maribor 1988, 321-422.

2. J. Šavli, M. Bor, I. Tomažič: Veneti First Builders of European Community. Editiones Veneti, Wien 1996

3. I. Tomažič: Novo sporočilo knjige Veneti naši davni predniki Editiones Veneti, Wien/Ljubjana 1990.

4. I. Tomažič: Etruščani in Veneti. Editiones Veneti, Wien 1995

5 I. Tomažič: Slovenci. Kdo smo? Od kdaj in odkod izviramo? Editiones Veneti, Wien-Ljubljana 1999.

6. W. H. Jeffrys, J O. Berger: Ockham's razor and Bayesian analysis. American Scientist, 1992,80(1), 64-72.

7. Večina besedila nad to opombo je bila napisana med novoletnimi prazniki 1995/96 in ga l. 1996 niso hoteli objaviti. Besedilo pod to opombo je bilo vse napisano kasneje, do leta 2000.

8. A. Pleterski: Model etnogeneze Slovanov na osnovi nekaterih novejših raziskav. Zgodovinski časopis, 1995, 49(4/101), 537-556.