V zadnjih letih je populacijska genetika zelo napredovala. Vedno več znanja,  vedno bolj sofisticirane metode raziskovanja in vedno večje število vzorcev, testiranih na celotni mitohondrijski DNK je pripomoglo tudi k jasnejši sliki evropske DNK. Veliko novih podskupin je bilo odkritih in razvrščenih ter tudi geografsko bolje lociranih. Ali je večina evropske ženske (mtDNK) paleolitske ali neolitske ali mlajše, še ne vemo zatrdno. Rezultati genetskih študij si nasprotujejo. Moška (y-DNK) je na nekaterih območjih bolj paleolitska, na drugih bolj neolitska ali iz časa bronaste dobe. V tem prispevku se namerno nisem poglabljala v problematiko kraja in časa izvora modernega človeka, njegovih migracijskih poti, nastanka vseh do sedaj znanih genetskih skupin. Omejila sem se samo na tiste, ki se najbolj neposredno tičejo slovenskega DNK bazena.  Do sedaj Slovenci še ne premoremo študije za slovensko mtDNK na vseh sekvencah, zato sem se ob pisanju prispevka naslonila na svojo genetsko bazo, o kateri boste lahko več prebrali v nadaljevanju. Mitohondrijske (ženske) dedne zapise sem razvrstila v podskupine s pomočjo Van Ovnovega genetskega drevesa: http://www.phylotree.org/, moške pa s pomočjo spletnih programov na: http://www.hprg.com/hapest5/ in http://members.bex.net/jtcullen515/haplotest.htm.

Marjeta Manfreda Vakar 

OPIS GLAVNIH MOŠKIH GENETSKIH SKUPIN V EVROPI

Slovenski moški y-DNK bazen sestavljajo genetske skupine, ki so bolj ali manj pogoste tudi drugje v Evropi. Evropejci se med seboj, grobo rečeno, razlikujemo samo v deležu le-teh. Bolj kot gremo proti severu, več je skupine I1 (Danska, Švedska) in skupine N (Finska), bolj kot gremo proti jugu (Črna Gora, Grčija, Albanija,Kosovo), več je skupine E in skupine J (Ciper, Kreta, Grčija, Sicilija). Bolj kot gremo proti vzhodu (Slovaška, Latvija, Rusija, Belorusija,Poljska), več je skupine R1a in proti zahodu (Bretanja, Wales, Irska, Katalonija, Baskija), več je skupine R1b. In bolj kot se bližamo Balkanu (BiH, Hvar), več je skupine I2-M423.

 

Genetska skupinaR1 je verjetno nastala pred 25000-12500 leti v centralni ali južni Aziji. Morda med Kaspijskim morjem in Hindukušem. Genetska skupina R1a se je iz nje razvila pred morda manj kot 20000 leti, verjetno na jugu Rusije ali v centralni Aziji. Povezujejo jo z vzhodnimi in severnimi Indoevropejci, kasneje z Balti, Slovani, Indijci, Iranci pa tudi z vzhodnimi Germani. Morda gre pri slednjih, vsaj v nekem deležu, za Slovane ali njihove prednike, ki so jih Germani oz. njihovi predniki z zahoda jezikovno podjarmili. V vzhodni Nemčiji in vzhodni Avstriji je namreč veliko več skupine R1a kot na njunih zahodnih območjih. V Evropi jo je danes največ na Poljskem, v Belorusiji,  Rusiji in na Slovaškem (40-57,5%). Genetska skupina R1b je nastala pred 20000 leti na severu Bližnjega Vzhoda, morda v bližini Kavkaza in Anatolije. Povezana je z zahodnimi Indoevropejci, kasneje z Italo-Kelti, Germani, Hetiti, Armenci in drugimi. V Evropi je danes najpogostejša v Baskiji, Kataloniji, Bretanji, Welsu, na Škotskem in Irskem (72-85%). Tako R1a kot R1b naj bi prišli v centralno Evropo v bronasti dobi. Po nekaterih avtorjih naj bi bila R1a na Balkanu in v centralni Evropi že pred neolitikom, saj so genetiki tam našli nekaj vzorcev zelo stare R1a. Vsa današnja evropska R1a pa je, ne glede na to, v glavnem posledica migracij z vzhoda od bronaste dobe dalje.  

Genetska skupina I je nastala pred 25000 leti v Evropi in je zunaj nje skorajda ni. Predniško IJ skupino, ki je prišla z Bližnjega Vzhoda pred 40000 do 30000 leti, povezujejo s Kromanjonci.

Genetska skupina I2 (M438)je nastala pred 22000 leti verjetno na Balkanu. Povezujejo jo z lovci in nabiralci, ki so po koncu ledene dobe iz zatočišča na Balkanu poselili Evropo. Genetska skupina I2a1 (P37.2) je nastala pred 11000 leti tudi na Balkanu. To skupino povezujejo z neolitskimi skupinami na JV, JZ in SZ Evrope. Genetska skupina I2a1a  (CTS591) se je razvila pred 8000 leti na JZ Evrope. Njena podskupina I2a1a (M26) je značilna za Sardinijo (37,5%), v majhnem odstotku (5%) pa tudi za Baskijo.

Genetska skupina I2a1b (M423/L621)je nastala pred 7000 leti v JV Evropi. Značilna je za južne Slovane (20-71%), pa tudi za  Romune, Moldavijce, Beloruse in zahodne Ukrajince (13-26%). V manjših odstotkih je prisotna tudi v Albaniji, Grčiji, na Madžarskem, Slovaškem, Poljskem in v JZ Rusiji. Genetska skupina I2a2-P214 naj bi nastala pred 13000 leti v centralni Evropi. Danes jo je največ na severu Nemčije (10-20%), v državah Beneluksa (10-15%) in na severu Švedske.

Genetska skupina I1 se je v izolaciji razvila pred 20000 leti v Skandinaviji. Zaradi neugodnih razmer je prišlo do občutnega upada prebivalstva, tako da vsi sedanji moški, ki dedujejo to skupino, izvirajo iz »enega« skupnega prednika, ki je živel pred 10000 do 7000 leti. To skupino povezujejo tako s Skandinavci kot z Germani. Danes je je največ na Švedskem, Norveškem, Islandiji, Danskem in na Finskem (28-50%).

Genetska skupina E1b1b (M215/M35) se je razvila pred 26000 leti v SV Afriki ali na afriškem rogu ali celo na jugu Afrike. Najbolj je prisotna v severni Afriki, na Bližnjem Vzhodu in na Balkanu. Značilna za Evropo in Bližnji Vzhod je podskupina E1b1b1a1 (M78). Iz Egipta se je razširila na Bližnji Vzhod v času mezolitika ali neolitika. Njena podskupina E-V13 je genetsko najbolj zaznamovala neolitske migracije poljedelcev z Bližnjega Vzhoda v Evropo, vendar morda predvsem v JV Evropo. Razvila se je pred 14000 leti v severni Afriki ali na jugu Bližnjega Vzhoda. Danes je je največ na jugu Balkana (20-47,5%) in v južni Italiji (20,5%). Povezujejo jo s starimi kulturami Vinča, Boian, Karanovo pa tudi s starimi Grki ter z njihovo kolonizacijo.  

Genetska skupina G se je razvila na Bližnjem Vzhodu oz. v njegovi bližini ne več kot pred 30000 leti, morda pred 17000 leti. Podskupina G2a se je iz nje razvila pred 11000 leti na istem območju ali v Anatoliji. Genetska skupina G2a je močno povezana s prvimi poljedelci v centralni oz. Evropi nasploh. Danes je največ te skupine na Kavkazu, v centralni in južni Italiji ter na Sardiniji (15-30%). Zelo redka je na severu Evrope, okrog 10% pa dosega v goratih in izoliranih »žepkih« Kantabrije, Apeninov, Tesalije in Krete pa tudi v Švici in še na nekaterih območjih. V Evropi je prisotnih več njenih podskupin, prevladuje G2a-L141.1 (indoevropska), v manjših deležih tudi M406 (neolitska v Alpah in na vzhodu Mediterana) in podskupine PF3146.

Genetska skupina T je nastala pred 30000 leti ob Rdečem morju ali v Perzijskem zalivu. Povezujejo jo z neolitsko kolonizacijo mediteranske Evrope z Bližnjega Vzhoda pa tudi s kolonizacijo JV Evrope in Baltika, vse tja do SZ Kitajske. Skupina T je povezana tudi s Sumerci, Feničani in Elamiti. Čeprav je je danes največ v vzhodni Afriki, je tja zagotovo prišla s poljedelci z Bližnjega Vzhoda. V Evropi jo je največ v Cadizu (10%) in na Ibizi (15%).

Genetska skupina J se je razvila pred 30000 leti na Bližnjem Vzhodu. Iz nje se je pred 15000-22000 leti, verjetno na severu Mezopotamije, razvila J2, ki je značilna tudi za Evropo. To skupino tudi povezujejo z neolitsko ekspanzijo iz severne Mezopotamije oz. pogorja Zagros, ki pa je, morda bolj kot s poljedelstvom, povezana z živinorejo (koze, govedo). Drugi večji val, ki bi lahko v Evropo zanesel J2 skupino, je bil morda metalurški (baker), iz severne Mezopotamije, centralne Anatolije in spodnjega toka Donave. Skupina J2 je povezana tudi s Hetiti, Etruščani, Minojci, Grki, Feničani, Kartažani, Izraelci in z vsemi velikimi pomorskimi ljudstvi bronaste in železne dobe, v manjšem odstotku tudi z Rimljani, Asirci in Perzijci. V Evropi je največ te skupine na Kreti, v Grčiji, Turčiji, južni Italiji, še posebej na vzhodu Sicilije, med evropskimi Judi in Vlahi na Balkanu ter v Albaniji (20-34%). Skupina J2 se deli na dve glavni skupini: J2a (M410) in J2b (M102). Imata precej različno zgodovino. Prvo povezujejo z Etruščani, z grškimi, feničanskimi in rimljanskimi kolonizacijami in migracijami v času Bizantinskega imperija, drugo pa z neolitsko JV Evropo, Balkanom, kasneje z bakrenodobnimi kulturami na Balkanu, v centralni Evropi in Italiji, pa tudi z Indoevropejci, čeprav v zelo majhnem deležu. V Evropi je največ prve na Kreti in v Kalabriji, druge pa v Albaniji, Črni Gori, na Kosovu in v SZ Grčiji.

Tabela 1: Delež prevladujočih moških genetskih skupin v posameznih državah in regijah bivše Jugoslavije in na Balkanu glede na  geografski izvor teh skupin

 

 

____________    

 

Območje

R1

I

E

J+G+T

Slovenija

56

30,3

5

7,7

Krk

54

28,4

6,8

10,8

Hrvaška - celina

50

37,6

5,6

3,7

Romunija

33,4

30

7,4

13,5

Grčija - sever

31

22,5

20,5

26

Bolgarija

27,5

25,5

24

20,5

 

C. Azija

Evropa

Afrika

Bl. Vzhod

 

____________

 

 

 

Območje

I

R1

E

J+G+T

BiH - Hrvati

71

14,4

8,9

2,2

Hvar

65,9

15,2

4,4

4,3

BiH - Bošnjaki

48,2

18,8

12,9

16,7

Srbija

41,5

24

20,3

12,5

Vojvodina

38

24,3

18

?

BiH - Srbija

34,6

19,8

22,3

17,3

Črna Gora

37,1

17,1

27

11,8

Makedonija

29

26

23

21,5

 

Evropa

C. Azija

Afrika

Bl. Vzhod

 

____________

 

 

 

Območje

E

R1

J+G+T

I

Kosovo

45,6

25,5

16,7

2,7

Albanija

27,5

25

24

15,5

 

Afrika

C. Azija

Bl. Vzhod

Evropa

 

____________

 

 

 

Območje

J+G+T

R1

E

I

Kreta

52,5

22

13

12

Egejski otoki

37,5

29

22

7,5

Grčija - center

33,5

22,5

29,5

14

 

Bl. Vzhod

C. Azija

Afrika

Evropa

 

____________

 

 

 


SLOVENSKI Y-DNK VZOREC

Bazo moških dednih zapisov iz Slovenije gradim od leta 2006 naprej. Trenutno imam v njej 459 sorodstveno nepovezanih dednih zapisov. V bazi SMGF sem našla 239 dednih zapisov, od katerih sem jih (za omenjeno fundacijo) v Sloveniji in slovenskemu zamejstvu v Italiji sama zbrala 146. V bazi YHRD sem neposredno in posredno (prek objavljene študije Zupanič-Pajnič) našla 147 dednih zapisov, v bazi YSearch 28 in v raznih FTDNA spletnih projektih 27 zapisov. Inštitut za DNK analizo mi je posredoval rezultate za 15 oseb (brez osebnih podatkov), v knjigi Rodoslovje sem pridobila enega in preko organizacije  Ancestry dva.  Dedni zapisi iz SMGF, YSearch in spletnih FTDNA projektov dobro zastopajo tako mesta kot podeželje po vsej Sloveniji.

Tabela 2: Delež moških genetskih skupin v Sloveniji in zamejstvu v Italiji

Genetska skupina

št. ljudi

%

R1a

177

38,56

R1b

74

16,12

I2a1

82

17,86

I2a2

9

1,96

I1

48

10,46

E

23

5,01

G

20

4,36

J

17

3,7

T

5

1,09

L

2

0,43

H

1

0,22

A&B

1

0,22

Vse

459

100

Slovenska R1a spada skorajda v celoti v štiri podskupine centralno azijske Z280 in v zahodno slovansko M458/L260. Znotraj centralno azijske so pri nas najpogostejše (klasifikacija FTDNA R1a subclades projekt 2014): volgino karpatska in  južno baltska (prevladujeta) ter karpatska. Slovensko južno baltsko skupino sestavljajo skoraj v celoti haplotipi njene podskupine, ki jo je dr. Anatole Klyosov označil z  mlajšo baltsko karpatsko (BC-2), z 2250 +/-250 leti do skupnega prednika oz.  Karpatsko-Dalmatinske veje po  klasifikaciji znotraj FTDNA R1a1a subclades projekta. Slednja je značilna za Slovence. V vzorcu sta tudi dva vzhodno slovanska zapisa Z92, (izvorno z vzhodnega Baltika) in morda en vzhodno azijski (morda posledica vpadov Hunov) in zanimivo, tudi dva staro evropska R1a dedna zapisa, za katerega je značilna vrednost 13 na lokusu DYS392. R1a genetska skupina naj bi po Klyosovu v Evropo preko Anatolije in Balkana namreč prvič prišla pred 8000 leti in naj bi se pred 4500 leti umaknila na vzhod, od kjer naj bi se kasneje v valovih zopet vračala v Evropo. Vendar pa omenjena hipoteza nima konsenza v znanstvenem svetu. Mlajša veja, kot rečeno, vsebuje nekaj dednih zapisov R1a-M458, značilnih za zahodne Slovane. Ti glede na podatke drugih avtorjev predstavljajo približno 3-5% slovenskega genoma, v mojem vzorcu 3,71%. V primerjavo:  južna Poljska 36,4%, Makedonija 3,8%.  

Glede na spletni program, ki z večjo ali manjšo verjetnostjo določa  glavne genetske skupine pa tudi njihove podskupine, sestavljajo slovensko R1b predvsem halštatski, latenski, cisalpsko keltski dedni zapisi (U152/S28), potem zapisi, ki jih nisem umestila nikamor, so pa bliže keltskim kot germanskim. Genetska skupina U106/S21 je med zahodno germanskimi plemeni prevladovala, pogosta pa je tudi med slovensko R1b. K nam so jo zanesli predvsem Langobardi in Goti in kasnejši nemški kolonizatorji in priseljenci. V slovenski R1b je tudi nekaj zapisov, ki so označeni kot galsko-irski. Na Goriškem in v JV Sloveniji sem našla nekaj več zapisov iz skupine R1b-U152/S28, kar ni presenetljivo, saj je deseta provinca Cisalpske Galije obsegala Benečijo in Istro, v Savinjski pa več U106/S21.

Dedni zapisi znotraj genetske skupine I2a-M423/L621  so skoraj vsi severno dinarski, le osem  jih je južno dinarskih. Skupino M423 povezujejo s tripoljsko kulturo, ki je imela središče v Ukrajini. Bila je najbolj razvita neolitska kultura v Evropi pred vdori Indoevropejcev. Značilna je tudi za južne Slovane. Genetska skupina R1a se je premešala z I2a/M423 na območju Moldavije, Ukrajine, Belorusije in Poljske v obdobju kulture bojnih sekir (Corded ware) pred 5000 – 4400 leti. K nam pa je prišla tudi s Sloveni v srednjem veku in morda je današnja I2a/M423, vsaj na nekaterih območjih,  predvsem posledica te priselitve. Genetsko skupino I2a2-P214 povezujejo z megalitskimi kulturami severozahodne Evrope. K nam je prišla verjetno s Kelti in z germanskimi ljudstvi. Njena podskupina I2a2a-M223 obsega čez 90% I2a2.Tudi v slovenskem vzorcu prevladuje. K nam so jo zanesli verjetno Goti in Langobardi oz. njihovi potomci. Podskupina I2a2b-L38  je povezana s kulturo žarnih grobišč v centralni Nemčiji. K nam je prišla verjetno s Kelti, ki so jo asimilirali s strani staroselcev, ki so živeli med Alpami, centralno Nemčijo in obalnimi predeli severno zahodne Evrope. Obsega najmanj 33% slovenske I2a2 in je verjetno skoraj v celoti alpsko keltska.

Slovenska skupina I1-M253  je predvsem germanska. Verjetno so jo k nam zanesli Goti, Langobardi in Bavarci. Pa kasnejši nemški naseljenci. Nekaj zapisov, približno 11%, je tudi nordijskih (L22), bolj povezanih s Švedsko kot z Norveško, nekaj pa vzhodnoevropskih. Večina slovenske I1 je verjetno v podskupini I1-Z63, ki je pogosta v Nemčiji, Franciji, Italiji in centralni Evropi pa tudi na Poljskem. Našli so jo tudi drugod po Evropi. Zanjo značilna vrednost na lokusu DYS456 je manj kot 15.

Večina dednih zapisov iz skupine E-V13 si je precej podobnih, kar kaže na vsaj njihovega skupnega prednika v srednjem veku, vendar pred pojavom priimkov. Drugi dedni zapisi so bolj raznoliki, še posebej en, ki spada v skupino E-V6. Slednje je največ v Etiopiji, v nekaterih plemenih do 17%. V zelo majhnem deležu je prisotna tudi v vsej Evropi.

Slovenski dedni zapisi iz G skupine spadajo vsi v evropsko G2a, ki so jo k nam najprej zanesli poljedelci v neolitiku. V vzorcu sem našla dedne zapise G2a-M406 in G2a-L497. V slovenskem vzorcu je delež obeh približno enak, malo več je sicer slednjih, tako imenovanih indoevropskih, ki so v Evropo prišli kasneje; v pozni bronasti  dobi in so bil verjetno del tudi italskih migracijskih tokov. Največ jih je v centralni in zahodni Evropi. Dedni zapisi G2a-M406 so bili v Evropi že v neolitiku, danes pa so najbolj pogosti na južnem Balkanu, v Apeninih in Alpah, kamor so se staroselci zatekli pred vpadi Indoevropejcev.   

Genetska skupina J2 je pri nas prisotna z obema glavnima podskupinama J2a in J2b. V prvi je levantska J2a1-L26 skupina, predvsem njeni podskupini J2a1-L70 in J2a1-M67, v drugi pa jugovzhodno evropska neolitska in bakrenodobna J2b2-M241, ki jo povezujejo tudi z Indoevropejci oz. njihovimi predniki. Za  Indoevropejce sta značilni predvsem R1a in R1b skupini. Podskupina J2a1-M67 je bila verjetno glavna moška genetska skupina neolitske ekspanzije z Bližnjega vzhoda v Grčijo in naprej na zahod in vzhod vse do doline Inda. J2a1-L70, ki v slovenskem J2a vzorcu prevladuje, je vezana bolj na kontinentalno Evropo pa tudi na Bližnji Vzhod.

Dedni zapisi iz T skupine so verjetno iz T1a skupine oz. njenih podskupin, ki so jih v Evropo zanesli poljedelci z Bližnjega vzhoda.

Dednih zapisov iz skupine L in po enega iz H in zelo stare afriške skupine A&B, nisem raziskovala. Prav slednji  je za slovenski vzorec zanimiv, bi pa bilo testiranje smiselno ponoviti, saj je lahko v ameriškem laboratoriju prišlo tudi do zamenjave vzorca.
 

SLOVENSKA y-DNK PO REGIJAH

Za 253 od 459 moških dednih zapisov sem našla tudi geografski izvor (kraj in/ali regija). Nekatere regije so relativno zadovoljivo zastopane (Gorenjska, Osrednja Slovenija, Goriška in JV Slovenija), ostale ne. Najslabše sta zastopani Zasavje in Koroška. Seveda so podatki za zelo majhne vzorce samo statistični in ne realni. Kljub pomanjkljivim podatkom sem se odločila, da genetsko sliko po regijah kljub temu predstavim in jo dam drugim raziskovalcem, ki imajo ali bodo imeli več podatkov,  v morebitno potrditev ali zavrnitev.
 

Tabela 3: Delež moških genetskih skupin po slovenskih regijah, v Benečiji in na Tržaškem

Regija

R1a

%

R1b

%

I2a1

%

I1

%

E

%

G

%

J

%

I2a2

%

T

%

A&B

%

Skupaj

Pomurska  

5

62,5

0

 

1

12,5

1

12,5

0

 

1

12,5

0

 

0

 

0

 

0

 

8

Podravska  

5

31,25

1

6,25

6

37,5

1

6,25

1

6,25

0

 

1

6,25

1

6,25

0

 

0

 

16

Koroška

2

28,57

1

14,28

1

14,28

1

14,28

0

 

1

14,28

1

14,3

0

 

0

 

0

 

7

Savinjska                        

9

45

3

15

1

5

3

15

2

10

1

5

0

 

1

5

0

 

0

 

20

Zasavska

0

 

0

 

1

50

1

50

0

 

0

 

0

 

0

 

0

 

0

 

2

Spodnjeposavska

3

21,43

1

7,69

6

46,15

1

7,69

1

7,69

1

7,69

0

 

1

7,69

0

 

0

 

14

JV Slovenija 

10

35,71

6

21,43

4

14,28

3

10,71

3

10,7

0

 

2

7,15

0

 

0

 

0

 

28

Osrednjeslovenska

15

40,54

6

16,22

5

13,51

5

13,51

2

5,4

3

8,11

0

 

0

 

0

 

1

2,7

37

Gorenjska                               

18

41,86

7

16,28

9

20,93

3

6,98

2

4,65

1

2,32

3

6,98

0

 

0

 

0

 

43

Notranjsko-kraška

6

37,5

0

 

2

12,5

2

12,5

2

12,5

1

6,25

1

6,25

0

 

2

12,5

0

 

16

Goriška

7

20,59

8

23,53

5

14,7

8

23,53

2

5,88

1

2,94

3

8,82

0

 

0

 

0

 

34

Obalno-kraška

4

44,44

2

22,22

3

33,33

0

 

0

 

0

 

0

 

0

 

0

 

0

 

9

Tržaška

3

33,33

1

11,11

1

11,11

1

11,11

2

22,2

1

11,11

0

 

0

 

0

 

0

 

9

Benečija  

7

70

2

20

0

 

0

 

0

 

0

 

0

 

1

10

0

 

0

 

10

Skupaj

94

37,15

38

15,02

45

17,79

30

11,86

17

6,72

11

4,35

11

4,35

4

1,58

2

0,79

1

0,4

N=253

Glede na slovensko povprečje predvidevam več R1b in I1, morda tudi več J skupine v Goriški, več I2-M423 skupine v Spodnjem Posavju, več R1a med beneškimi Slovenci, morda tudi v Pomurju in Savinjski (v slednji tudi več I1), morda več G v Osrednji Sloveniji in na splošno več R1b skupine na zahodu kot na vzhodu Slovenije.

 

ŽENSKE GENETSKE SKUPINE V SLOVENIJI

V bazi ženskih zapisov, ki sem jo začela graditi približno v istem obdobju kot bazo moških, imam zbranih 625 sorodstveno nepovezanih dednih zapisov. Iz genetskih študij Zupanič Pajnič (2004) in Malyarchuk (2003) sem jih pridobila 233, veliko večino ostalih s spletne baze SMGF, nekaj pa tudi iz drugih virov (Mitosearch itd). 547 vzorcev ima analizirana območja HV1 in HV2, 49 samo HV1, najmanj 150 pa tudi HV3. Večino dednih zapisov (tiste, ki jih niso določili v študijah oz. analizah) je v glavne genetske skupine razvrstil že moj kolega dr. Darko Vrečko leta 2009. V zadnjem letu pa sem skoraj vse dedne zapise, s pomočjo Van Ovnovega genetskega drevesa, razvrstila tudi v podskupine. Seveda se zavedam, da bi verodostojnost teh najinih razporeditev lahko potrdili le genetiki s ponovnim testiranjem celotne mtDNA vzorcev, prisotnost  določenih genetskih podskupin pri nas pa bi lahko raziskali tudi na novih vzorcih. Upam, da se bo to čim prej zgodilo, saj nas mnoge zanima, kakšni bi bili tudi znanstveno  potrjeni rezultati.  

 

Tabela 4: Delež ženskih genetskih skupin v Sloveniji in zamejstvu v Italiji

Genetska skupina

št. ljudi

%

H

251

40,16

U

102

16,32

J

75

12

T

63

10,08

K

50

8

HV + V

41

6,56

W

18

2,88

I

11

1,76

X

8

1,28

N

3

0,48

A

1

0,16

C5

1

0,16

R6

1

0,16

Skupaj

625

100%

 

Glede na rezultate smo v ženskih genetskih skupinah podobni ostalim v Evropi in se na različnih območjih med seboj razlikujemo največkrat v deležu le teh, včasih pa tudi v prisotnosti ali odsotnosti določenih podskupin.

Genetska skupina H je daleč najpogostejša v Evropi in predstavlja 40% njene mtDNA. Med Evropejci jo imajo največ Baski, Španci in Albanci, več kot 50%, najmanj Rusi (20%) in Italijani (34%). V Sloveniji jo je 40,16%. Neuradno so odkrili že več kot 100 njenih podskupin. Najbolje so raziskali H1 in H3, ki naj bi se razvili v ledenodobnem zatočišču v severni Španiji, od kjer sta se po otoplitvi razširili tudi drugam. Skupina H5 se je morda razvila na jugu Italije ali na Bližnjem Vzhodu pred 11000-16000 leti. Delež H5 se pri Slovencih (6,88%) približuje slovaškemu in francoskemu (8%), ki sta najvišja v Evropi (povprečje 5%). H6 se je še pred vrhom zadnje ledene dobe razcepila v tri podskupine: v H6a, ki je značilna za Evropo, v H6b, ki je najbolj pogosta v centralni Aziji in na Bližnjem Vzhodu ter na danes zelo redko skupino H6c, ki je zadnjo ledeno dobo verjetno preživela v Evropi na Balkanu ali v Ukrajini. Skupina H6c je zelo redka. V študiji, ki jo navajam kot spletno povezavo  v virih, sem našla naslednje podatke: Slovaki (0,5%), Slovenci (0,8%), Bolgari (0,1%), Ukrajinci (1,3%) in Litovci  (0,6%). V bazi imam 5 zapisov H6c1 (0,84%), kar nas ravno tako uvršča med skupnosti z najvišjim odstotkom te podskupine v Evropi. Smer širitve obeh (H5 in H6c) je bila proti centralni Evropi in naprej, tudi v vzhodno Evropo in ne obratno. Poleg H6c1 je v slovenskem H bazenu pogosto prisotna tudi H6a (značilna za Evropo) s svojimi podskupinami, od katerih sem (upam) uspela identificirat  H6a1a s podskupinami. Delež celotne H6 je pri nas 3,69%. Približno toliko dednih zapisov mi je uspelo razvrstiti tudi v skupino H1. Verjetno pa je realni delež H1 dednih zapisov vsaj 2x višji (Hrvaška 8,3%, Baskija 27,8%). Skoraj polovice (49,79%) H dednih zapisov nisem uspela klasificirati. Poleg najštevilčnejše H5 ter sledečih H6 in H1 sem našla še dedne zapise H2a, H3, H7a1, H8, H10e, H11ali H24, H33b in še nekatere druge. Skupina H11 je pogosta v centralni Evropi, H7 v Evropi, na Kavkazu in v zahodni Aziji, H2 in H8 v vzhodni Evropi in na Kavkazu, za ostale ne vem.

Skupina U je stara 60000 let. Nastala je med severno Afriko in Bližnjim vzhodom in se je kmalu razcepila na dve veji: U6 je značilna za severno Afriko in U5 za Evropo. Predvidevajo, da so najstarejše Evropejke nosile to skupino. Genetske študije paleolitskih kosti in zob to potrjujejo. Danes prevladuje samo še na severu Skandinavije. Deli se na dve skupini:  U5b in U5a. V Sloveniji je več U5a, še posebej U5a2a, ki je pogosta tudi v vzhodni Evropi. Našla sem tudi U5a2e in U5a1b1, ki sta prav tako pogosti v vzhodni Evropi. Skupina U5a1 naj bi nastala pred 30000 leti v Evropi. Dedni zapisi v U5b skupini so verjetno ali U5b1 ali U5b2a. Samo test celotne DNK bi lahko potrdil eno ali drugo. U5b1 je povezana z južnimi in centralnimi predeli Evrope, od kjer naj bi se v nekem  času po otoplitvi razširila tudi v vzhodno Evropo. Genetska skupina U5 je daleč najpogostejša slovenska U skupina. Sestavlja 8,72% celotnega slovenskega genetskega bazena. Druga najpogostejša je U4 (3,02%), v kateri prevladujejo U4a1, U4a2b, U4a2c in  U4c1. Stara je 25000 let. V Evropo je prišla še pred vrhom zadnje poledenitve in je tukaj tudi precej razširjena. Prav vse v Sloveniji najdene podskupine U4 so pogoste tudi med vzhodnimi in zahodnimi Slovani. Vse, razen U4c1, za katero nimam podatkov, so bolj pogoste v vzhodni Evropi kot v zahodni. Še posebej U4a2 skupina je z vidika geneze Slovanov zelo pomembna. Tesno je povezana z moško genetsko skupino R1a. Slovenci imamo sicer več U4a1. Največ te skupine so med Slovani našli na območju Volge in Urala (4,5%). Tretja najbolj pogosta je U2e (2,68%), v kateri prevladuje U2e1, nekaj pa je tudi U3, U8a1 in U1a. U2 je najpogostejša v južni Aziji, njena podskupina U2e v Evropi, je pa v južni Aziji skorajda ni. Tudi U2e povezujejo z Indoevropejci z vzhodnih evrazijskih step (R1a). U8a je zelo redka in stara skupina. Najstarejšo so našli med Baski. Dedne zapise iz te skupine sem našla še na Finskem, Švedskem, v Rusiji, Nemčiji in še kje. U1a se v majhnih odstotkih razteza od Indije do Evrope. Na zahodu je ni. U3 je v zelo majhnem deležu razpršena po vsej Evropi, relativno veliko jo je na Kavkazu (6%), je pa zelo pogosta pri poljskih, litvanskih in španskih Romih (36-56%).  

Genetska skupina HV je nastala pred 40000 leti na Bližnjem Vzhodu, V pa se je iz nje razvila pred 15000 leti na Iberskem polotoku in se po ledeni dobi razširila proti severu in delno vzhodu. HV in V ni lahko razlikovati samo na osnovi HV1 in HV2 motiva, zato sem ju obravnavala skupaj. Najvišji delež obeh v Evropi je glede na Eupedijino spletno stran na Nizozemskem (8%). Sledijo ji: Slovenija, Baskija, Finska, Švedska in Belgija (6-6,6%). Geografsko bolj diferencirani podatki iz drugih virov pa navajajo: 59% genetske skupine V med Laponci v Skandinaviji, 15% v Kantabriji, okrog 10% v Baskiji in na območju Volge in Urala ter 16,5% med tunizijskimi Berberi. Predvidevam, da imamo Slovenci relativno visok delež HV skupine (brez V) glede na Evropo. Genetska skupina HV je v Evropo prišla z drugim večjim naselitvenim valom pred 22000-28000 leti. V slovenskem vzorcu sem našla več HV0 in HV6.

Genetska skupina JT se je razvila pred 50000 leti na Bližnjem Vzhodu. Iz nje se je na istem območju ali na Kavkazu pred 45000 leti najprej razvila skupina J, kasneje, pred 13000-17000 leti pa v Mezopotamiji ali severno vzhodni Afriki še T. Skupina J1 je pogosta tako na Bližnjem Vzhodu kot v centralni Aziji, ob Kaspijskem in Črnem morju, zato jo povezujejo tudi z Indoevropejci. Skupina J2 je redkejša. J2a so v nizkih deležih našli povsod v Evropi, J2b v Anatoliji in njeni okolici ter v JV Evropi. Nekatere podskupine J so bile v Evropi verjetno že v paleolitiku ali mezolitiku, tako J1c3, J1c5c1 in druge. Celovitih podatkov  še ni. V Sloveniji je po mojih podatkih 12 % genetske skupine J, znotraj katere daleč najbolj prevladuje podskupina J1c. Predvidevam, da sta pogostejši J1c2 (J1c2e1, J1c2c1) in J1c1. Našla sem tudi J1c3c in J1c12. Samo 3% celotne slovenske J je J1b1a, 4,54% J2b1a in 6% J2a (J2a1a in J2a1a1a). Morda je skupine J (in T) celo več, saj je Šarac s sodelavci (2013), z zagrebškega Inštituta za antropološke raziskave,  na podlagi  SNP testov 97 slovenskih vzorcev, odkril 14,4% J in 15,4% T, kar je več od evropskega povprečja (11%). V študiji poroča tudi o izobilju skupine J1c v slovenskem vzorcu in visoki raznolikosti znotraj nje. Skupina T je prisotna vse od severne Afrike do centralne Azije in Sibirije ter v žepkih Indije in SZ Kitajske ter v vsej Evropi. Največ T1 je v SV Afriki, Anatoliji in Bolgariji, kar kaže na migracijo iz Egipta na Balkan v času neolitika. Spet druge študije kažejo na prisotnost T1 in T2 v Evropi že pred neolitikom, kar bi lahko bila tudi posledica prišlekov  z ledenodobnega zavetišča na Bližnjem Vzhodu.  V Evropi je največ T2 skupine, še posebej na severovzhodu in v okolici Egejskega morja. Slednjo povezujejo tudi z moško genetsko skupino R1a. T2b skupina naj bi po teh študijah prišla v Evropo kasneje, vendar še vedno pred neolitikom. V slovenskem vzorcu sem našla 10,08% T, znotraj katerega je 27,87% dednih zapisov T1, ostali so T2, morda kakšen tudi  T*. Znotraj skupine T1 sem zmogla  identificirati  samo T1a2a podskupino (trikrat). V T2 skupini je največ  T2b (42,86%) in T2f (33,33%).  Dvakrat sem našla T2b7a1 in enkrat T2b3. V podskupini T2f je več kot polovica zapisov T2f1a, ostalih mi ni uspelo razvrstiti. Znotraj skupine T2 sem našla še tri dedne zapise T2a1 in dva T2e.

Genetska skupina K je verjetno nastala pred 10000-22000 leti med Egiptom in Anatolijo in je najbolj razvejana od vseh genetskih skupin. Našli so jo po vsej Evropi in zahodni Aziji, tja do Indije. Največ jo je v SZ in centralni Evropi, Anatoliji in na jugu Arabskega polotoka. Njena podskupina K1 je nastala pred 12000 leti na Bližnjem Vzhodu, kjer je pogosta tudi K1a, kar kaže, da je ta podskupina starejša od neolitskih migracij v Evropo. Skupine K niso našli v paleolitskih bioloških ostankih v evropskih arheoloških najdiščih, so jo pa našli v neolitskih (17%). To je celo višji odstotek kot pri današnjih Evropejcih in podoben današnjemu v vzhodnem Sredozemlju, med Turčijo in Egiptom. Večina neolitskih K dednih zapisov je K1a. Kljub temu nekatere študije kažejo na prisotnost vsaj K1 v Evropi že pred neolitikom. Večina K1a4, K1a10, K1b, K1c in K2 je značilno evropskih. K1a4 je pogosta v Anatoliji in v Grčiji in bi se lahko v neolitiku morda ravno od tam razširila v preostalo Evropo, skupaj s skupinama J in T ter moškimi E1b1b, J2, T. Morda so dedne zapise iz te skupine razširjali tudi Indoevropejci iz Anatolije. Značilna za Sredozemlje je podskupina K1a1b1, za Aškenaze pa K1a1b1a in K1a9. Slovenci imamo 8 % skupine K. Od tega je 19,15% dednih zapisov K2, ostali so ali K1 (skoraj vsi) ali K*. Prevladuje podskupina K1a s svojimi podskupinami (K1a4c1, K1a3, K1a1), sledi ji K1c. Našla sem tudi en K1b dedni zapis.

Genetski skupini W in I imata podobno geografsko razporeditev in sta verjetno še najbolj povezani z genetsko skupino R1a. Skupina W naj bi nastala v SV Evropi ali SZ Aziji pred 25000 leti. Največ W skupine je v Pakistanu, Pandžabu, med Gujarati in iranskimi Kurdi (9-15%), v Evropi v Ukrajini, evropski Rusiji, baltiških državah in na Finskem (3-5%), v Sloveniji jo je 2,88 %. W6 je prisotna tudi v Italiji. V slovenskem vzorcu sem našla dva dedna zapisa iz te podskupine. Več  je W3a in W1c (potrebno potrditve). Genetska skupina I je nastala pred 30000 leti v SV Evropi ali na Kavkazu, nekateri kot možnost omenjajo tudi južno Skandinavijo. Največ jo je v Ukrajini, Grčiji, zahodni Anatoliji, na jugu Finske in na Norveškem. Vendar pa sta v Evropi dve območji, ki v deležu skupine I presegata vse: otok Krk (11,28%) in Karpati (11,3%). Skorajda je ni na Irskem, na JZ Francije in na Iberskem polotoku. V Sloveniji jo imamo 1,84%. Podskupina I1a1 je prisotna na Češkem, Portugalskem, v Maroku in Tuniziji,  skupina I1 v Nemčiji, njena podskupina I1a na Kavkazu …   V slovenskem vzorcu sem identificirala I1, I1a1, I2a in I5a. Žal na spletu nisem našla podatkov o omenjenih podskupinah.

Tudi genetsko skupino X2 povezujejo z Indoevropejci in sicer bolj z genetsko skupino R1b kot R1a. V neolitiku je bila ženska X2 morda tudi partnerica moške G2a, saj sta obe pogosti na Kavkazu. Skupina X je zelo stara in razširjena po vsej Evraziji, severni Afriki in severni Ameriki med indijanskimi staroselci. V nobeni populaciji ne presega 5%, po navadi se njen delež giblje med 1-2%, pri nas 1,28 %. Slovenski dedni zapisi spadajo vsi, razen enega, ki ga nisem uspela umestiti v nobeno podskupino, v podskupino X2. Dedni zapisi X2b so značilni za severno ameriške staroselce, enega sem našla tudi v slovenskem vzorcu.

Genetska skupina N se je razvila pred 75000 leti v severno vzhodni Afriki. Razcepila se je na več skupin. Za Evropo pomembne so: X, I, W in R. Genetska skupina R se je razvila pred 70000 leti v jugo zahodni Aziji in je predniška skupina vseh šestih glavnih evropskih ženskih skupin: H, V, U, J, T in K. Večino njenih (R) podskupin so našli v južni Aziji, tudi R6, v katero spada edini slovenski zapis iz te skupine. V slovenskem vzorcu sem našla tudi tri zapise iz N1 skupine. Dva sta N1b1 in en N1a1a. Skupino N1b so našli v Egiptu, na Bližnjem Vzhodu, na Kavkazu in v Evropi,  N1a pa v vzhodni Afriki, Egiptu, na Arabskem polotoku, v centralni Aziji in na jugu Sibirije. N1b se je verjetno razvila na Bližnjem Vzhodu. Madžarski Aškenazi imajo 6,9% te skupine. Izvor skupine N1a je na Arabskem polotoku pred 13000-32000 leti. Povezujejo jo tudi z neolitsko Evropo. Iz nje je pred 11000-25000 leti nastala N1a1a skupina, njena evropska veja. V Jemnu so našli 5,2% N1a, V Savdski Arabiji do 4%, na Cresu 9,24%, na Braču 1,9%, na področju Urala in Volge 9,5% (Komi- permiaki) in med Haviki (višja kasta) v Indiji 8,3%.

Genetska skupina Ase je ravno tako razvila iz skupine N. Verjetno pred 30000-50000 leti v vzhodni Aziji oz. na Daljnem Vzhodu. Edini slovenski A8a1 zapis je podoben burjatskemu (mongolskemu) dednemu zapisu iz Sibirije.

Vse mtDNK skupine zunaj Afrike so se razvile bodisi iz genetske skupine N ali genetske skupine M.

Iz slednje se je pred 60000 leti med Kaspijskim morjem in Bajkalskim jezerom razvila genetska skupina C. Pogosta je v SV Aziji, vključno s Sibirijo, še posebej na njenih arktičnih predelih in med ameriškimi staroselci. Edini slovenski zapis (prednica z Madžarske) spada v podskupino C5, ki je značilna za Evropo. Lahko da je prišla vsaj v vzhodno Evropo iz južne Sibirije že pred neolitikom.  

 

SLOVENSKA mtDNK PO REGIJAH

Za 327 od 625 ženskih dednih zapisov sem našla tudi geografski izvor (kraj in/ali regija). Relativno zadovoljivo so zastopane iste regije kot pri y-DNK vzorcih: Gorenjska, Osrednja Slovenija, Goriška in JV Slovenija. Najslabše sta zastopani Zasavje in Obalno Kraška. Tudi tukaj velja, da so podatki za zelo majhne vzorce samo statistični in ne realni.

 

Tabela 5: Delež ženskih genetskih skupin po slovenskih regijah, v Benečiji in na Tržaškem

Območje

HV in V

H5

H6c

H6 (ost)

H (ost)

U4

U5a

U5b

U (ost)

J1b

J1c

J2a

J2b

J (ost)

K1

K2

K

T1

T2

T

W

I

X

N

C

R

skupaj

Pomurje

1

 

 

 

3

1

 

 

 

 

1

1

 

 

 

 

 

 

2

 

1

 

 

1

1

 

12

Podravje

 

1

 

 

9

1

3

1

1

 

2

 

 

 

 

 

 

 

4

1

1

 

 

 

 

1

25

Koroška

 

 

 

 

4

 

 

 

 

 

 

 

 

 

1

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

5

Savinjska

1

 

 

 

11

 

2

 

3

 

1

 

 

 

1

 

 

 

1

 

2

 

 

 

 

 

22

Zasavska

 

1

 

 

1

 

1

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

3

Spodnje Posavje

2

1

 

 

3

1

 

 

1

 

1

 

 

 

1

 

 

 

2

 

1

 

 

 

 

 

13

JV Slovenija

5

4

2

1

9

2

2

2

1

 

5

 

 

2

2

3

1

2

4

 

 

 

 

1

 

 

48

Osrednja Slovenija

3

2

 

1

10

1

3

1

4

2

6

 

 

1

4

2

 

1

6

 

2

2

 

 

 

 

51

Gorenjska

5

3

 

1

17

2

8

1

6

 

6

1

 

 

8

 

 

1

2

 

1

 

 

 

 

 

62

Notranjsko - Kraška

1

 

 

1

4

1

 

 

2

 

3

 

 

 

 

 

 

1

 

 

 

 

1

 

 

 

14

Goriška

1

4

 

1

14

 

1

2

2

 

11

 

3

 

 

 

 

 

2

 

1

2

 

1

 

 

45

Obalno - Kraška

 

 

 

1

2

 

1

 

 

 

1

 

 

 

1

 

 

 

1

 

 

 

 

 

 

 

7

Tržaška

1

1

 

 

4

1

 

 

 

 

 

 

 

1

2

 

 

1

 

 

 

 

 

 

 

 

11

Benečija

2

 

 

 

3

 

 

2

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

1

 

1

 

 

 

 

 

9

Skupaj

22

17

2

6

94

10

21

9

20

2

37

2

3

4

20

5

1

6

25

1

10

4

1

3

1

1

N=327

 

Najbolj izstopa Goriška, ki v deležu J skupine za trikrat! presega tako evropsko kot slovensko povprečje. Poleg tega je njena podskupina J2b morda značilna predvsem za to regijo. Po en J2b1a dedni zapis sem našla na Šentviški planoti, v Dolenji Trebuši in v Plužnjah. Opazila sem več H6 v JV Sloveniji, manj H v Osrednji Sloveniji, potem več U na Gorenjskem, več U5a na Gorenjskem in v Osrednji Sloveniji. Morda je več T v Podravju, še posebej T2, enako v Osrednji Sloveniji in v JV Sloveniji, morda je manj T1 v vzhodni polovici države. Več K je morda v Spodnjem Posavju, K2 predvsem v JV Sloveniji in Osrednji Sloveniji, več K1 pa na Gorenjskem. Zavedam se, da je vzorcev premalo, zato bi si upala tukaj podčrtati samo eno opažanje, za katero mislim, da bi ga lahko nove raziskave potrdile: več skupine J na Goriškem.  

 

Območje

HV in V

%

H

%

U

%

J

%

K

%

T

%

W

%

I

%

X

%

N

%

C

%

R

%

skupaj

Pomurje

1

8,33

3

25

1

8,33

2

16,67

 

 

2

16,67

1

8,33

 

 

 

 

1

8,33

1

8,33

 

 

12

Podravje

 

 

10

40

6

24

2

8

 

 

5

20

1

4

 

 

 

 

 

 

 

 

1

4

25

Koroška

 

 

4

80

 

 

 

 

1

20

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

5

Savinjska

1

4,54

11

50

5

22,73

1

4,54

1

4,54

1

4,54

2

9,09

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

22

Zasavska

 

 

2

66,67

1

33,33

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

3

Spodnje Posavje

2

15,38

4

30,77

2

15,38

1

7,69

1

7,69

2

15,38

1

7,69

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

13

JV Slovenija

5

10,42

16

33,33

7

14,58

7

14,58

6

12,5

6

12,5

 

 

 

 

 

 

1

2,08

 

 

 

 

48

Osrednja Slovenija

3

5,88

13

25,49

9

17,65

9

17,65

6

11,8

7

13,72

2

3,92

2

3,9

 

 

 

 

 

 

 

 

51

Gorenjska

5

8,06

21

33,87

17

27,42

7

11,29

8

12,9

3

4,89

1

1,61

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

62

Notranjsko - Kraška

1

7,14

5

35,71

3

21,43

3

21,43

 

 

1

7,14

 

 

 

 

1

7,14

 

 

 

 

 

 

14

Goriška

1

2,22

19

42,22

5

11,11

14

31,11

 

 

2

4,44

1

2,22

2

4,4

 

 

1

2,22

 

 

 

 

45

Obalno - Kraška

 

 

3

42,86

1

14,28

1

14,28

1

14,3

1

14,28

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

7

Tržaška

1

9,09

5

45,45

1

9,09

1

9,09

2

18,2

1

9,09

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

11

Benečija

2

22,22

3

33,33

2

22,22

 

 

 

 

1

11,11

1

11,1

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

9

Skupaj

22

 

119

 

60

 

48

 

26

 

32

 

10

 

4

 

1

 

3

 

1

 

1

 

327

 

ZAKLJUČEK

Vse kaže, da je na vsakem narodu naloga, da razišče svojo zgodovino, saj je drugi namesto njega ne bodo, vsaj ne tako zavzeto in natančno. Seveda nas zanima, kdo smo in od kje smo prišli. To sta temeljni vprašanji, na osebnem in kolektivnem nivoju. Če bi želeli najti odgovor, kdo smo in od kje prihajamo v genetskem smislu, bi morali testirati na slovenskem ozemlju najdeno staro DNK iz časa paleolitika, neolitika, bakrene, bronaste in železne dobe pa iz srednjega veka in jo primerjati z današnjimi dednimi zapisi iz vse Slovenije, oboje pa potem še z vsemi razpoložljivimi genetskimi podatki po svetu. Pri tem bi morali testirati celotno mtDNK, ne le variabilna mesta in čim več lokusov y-DNK (nad 100). Upam, da se bo to v kratkem tudi zgodilo.

Viri: http://www.familytreedna.com/public/r1a/default.aspx

http://www.scirp.org/journal/PaperInformation.aspx?paperID=21698

http://www.isabs.hr/PDF/2013/ISABS-2013_book_of_abstracts.pdf    

http://mbe.oxfordjournals.org/content/25/8/1651.full

http://www.plosone.org/article/info:doi/10.1371/journal.pone.0054360http://www.plosone.org/article/info:doi/10.1371/journal.pone.0010285

http://www.plosone.org/article/info%3Adoi%2F10.1371%2Fjournal.pone.0067835

http://www.isabs.hr/PDF/2013/ISABS-2013_book_of_abstracts.pdf

http://www.eupedia.com/europe/origins_haplogroups_europe.shtml

http://www.eupedia.com/europe/european_y-dna_haplogroups.shtml

http://www.eupedia.com/europe/european_mtdna_haplogroups_frequency.shtml

http://www.phylotree.org/http://en.wikipedia.org/wiki/Haplogroup_U_(mtDNA)

http://genome.cshlp.org/content/15/1/19.full

http://dienekes.blogspot.com/2013/10/ancient-central-european-mtdna-across.html

http://www.nature.com/srep/2012/121018/srep00745/full/srep00745.html

http://korenine.si/zborniki/zbornik10/vakar_slo_dnk_bazen.pdf

 

Prilogi:

DNK kraji

mtDNK kraji