Namen pričujočega prispevka je pokazati možnost drugačne zgodovine slovanskega življa (in seveda tudi Slovencev) v Vzhodnih Alpah od tiste, ki smo ji iz takšnih ali drugačnih razlogov priča že dolga desetletja. Znano je, da zgodovino »pišejo« osvajalni narodi, ki si zaradi svoje premoči (predvsem vojaške) podjarmljajo druga ljudstva. Tako je bilo v človeški zgodovini prej, tako je sedaj in tako bo najbrž tudi v prihodnje.

mt_ignore

Avtor: Robert Vrčon
Zgodovinarji so hipotetično izpeljali naselitev Slovanov v Vzhodne Alpe v 6. stoletju, čeprav za to ni nikakršnih neposrednih dokazov. Glede na ugotovitve nekaterih drugih ved pa je mogoče, da so se slovanska ljudstva naselila v Vzhodne Alpe vsaj že 1000 let pred našim štetjem.
Pri mojem pisanju gre predvsem za drugačno interpretacijo nekaterih virov in za vključitev tiste vede, ki je imela do sedaj pri pisanju zgodovine le malo besede, etnomuzikologije. Sodba, ki je rezultat teh razmišljanj, nikakor ni dokončna niti celostna, temveč je le nekakšen začetek in vzpodbuda drugačnemu dojemanju slovenske zgodovine.
Pisanje zgodovine je odvisno od najrazličnejših virov. Teh je navadno za starejša obdobja manj, zato je njihovo pričevanje toliko pomembnejše in usodnejše. Znano je, da so lahko interpretacije istega vira popolnoma različne in ima odločitev za eno samo (iz takega ali drugačnega razloga), brez dopustitve drugačnih možnosti, katastrofalne posledice. Najhuje pa je, če pride do tega, da postane zgodovinopisje izhodišče za razlage tistih znanstvenih ved, ki bi morale biti v svoji osnovi podlaga temu zgodovinopisju. Prav tako se pri pisanju zgodovine premalo upošteva sedanjost. Narodi ohranjajo svojo »dušo« stoletja dolgo in se prav zaradi tega med seboj tako razlikujejo. Šele množična občila tega stoletja grozijo te razlike, če že ne odpraviti, pa vsaj zmanjšati. Če hočemo spoznati, kakšen je bil slovenski narod v preteklosti, poglejmo kakšen je danes!
A. T. Linhart je v svojem delu Poskus zgodovine Kranjske ... med drugim zapisal tole misel: »Tudi sam menim, da osamljene zgodovine v najožjem pomenu besede niti ni mogoče pisati. Urejenost in povezanost vladata v vsej naravi. Vedno izhajajo posledice iz vzrokov. Toda vzroki, zakaj je nek narod postal to, kar je in ne nekaj drugega, ne leže vedno v njem samem. Največkrat jih moramo iskati pri nekem tretjem ljudstvu. V tem primeru pa je neogibno, da zajame zgodovinar svoj predmet čim bolj na široko.«[1]
Arheološki dvomi
Poglejmo si najprej, kaj pravi o slovenskem etničnem prostoru arheologija. Najprimernejša osnova se mi je zdelo izvajanje našega arheologa Staneta Gabrovca, ki je svoja spoznanja strnil v spisu Prazgodovinska podoba Slovenije, objavljenem v zborniku Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU Traditiones. Osnova pravim zato, ker že Gabrovec ugotavlja, da je pogosto tvegano in nemogoče »/…/ prestaviti arheološko strokovno govorico v govorico zgodovinskega oz. političnega dogajanja, kaj šele etničnega tolmačenja.«[2] Prav gotovo imajo pri tako zahtevnem tolmačenju zgodovine nekega naroda pomembno vlogo še druge znanstvene discipline kot so primerjalno jezikoslovje, etnologija, etnomuzikologija in v našem primeru tudi cerkvena zgodovina.
Poznano prehodnost slovenskega etničnega prostora ugotavlja Gabrovec že v paleolitiku oz. v t. i. olševienu, v času, ko naj bi bilo to ozemlje vmesna postojanka na poti k francoski aurignacienski kulturi. Medtem, ko kasnejše neolitske poljedelske kulture Prednje in Male Azije, Slovenije ne zajamejo, pa postane ta prostor odprtejši v bakreni dobi. V Mezopotamiji in Egiptu se začenja urbanizacija, nastajajo mesta in kraljestva, v kulturnem smislu pa sodijo v ta čas tudi nastanek pisave, mita, antropomorfne upodobitve božanstev. »Začenja se uporabljati kovina, baker. Prav ta tehnična novost najbolj osvoji tudi Evropo, včasih sploh samo ta. Evropa ostaja daleč od urbanizacije. /.../ V ta čas uvrščamo tudi velike premike nomadskih narodov. Eden najpomembnejših za prihodnjo Evropo je ljudstvo, ki je govorilo naš prajezik, iz katerega so se razvili tudi naši sedanji evropski jeziki. Izhodišče indoevropeizacije so stepska področja severno od Črnega morja, kurganska kultura s svojimi tipičnimi pokopi v jamah pod gomilo / .../«[3]
V času bakrene dobe naj bi stopil slovenski prostor v stik z vodečimi kulturami časa, prav tako pa naj bi v tem času prišlo tudi do naselitve tega ozemlja z ljudstvi, katerih kultura je bila po vsem sodeč vzhodno orientirana. V tem času je prišlo do naselitve Ljubljanskega barja, po Sloveniji pa se pojavijo tudi utrjena višinska naselja, katerih »/…/ eden najlepših primerov je bil odkrit v zadnjem času. To je Gradec pri Mirni. V tem smislu bi smeli videti tudi v naseljih koliščarskega tipa obrambno funkcijo.«[4] Na Ljubljanskem barju se je razvila samostojna kultura, ki je bila stvaritev domačega prostora in je po njem zato dobila svoje ime. Ta kultura ni bila omejena samo na ozko ozemlje, temveč je moč po mnenju Gabrovca njene vplive zaznati ne samo na Primorskem, temveč tudi v Avstriji in v Dalmaciji. Pomembno je zlasti to, da je po svojem nastanku izrazito vezana na vzhod. To naj bi bila prva samostojna kulturna tvorba na današnjem slovenskem etničnem prostoru. »Njena razširitev govori tudi o njeni veliki moči. Računati moramo tudi, da je gosteje razprostranjena v Sloveniji sami, kot jo kaže današnja arheološka karta in da je tudi bolj raznolika. Predvsem pa niso kolišča več edini tip naselbine.«[5]
Naslednje, za slovenski etnični prostor izredno pomembno obdobje, je obdobje kulture žarnih grobišč, katerega središče je bilo po mnenju arheologov prostor med severnim Balkanom in Karpati. V Sloveniji nahajamo v tem času (13. do 8. stol. pr. n. št.) dve različni kulturi in sicer: t. i. kaštelirsko, ki živi naprej še iz predhodne srednje bronaste dobe in ki se je kultura žarnih grobišč vse do leta 1000 skoraj ne dotakne in t. i. Virovitiška kultura, ki predstavlja starejšo stopnjo kulture žarnih grobišč in ki je razširjena v vzhodni in osrednji Sloveniji. »Na prehodu v zadnje tisočletje slovensko ozemlje, razen zahodnega predela, trdno obvladujejo nosilci kulture žarnih grobišč. Njihova kultura ima svoje lokalne posebnosti, ki pa so dobro razumljive v dokaj enotnem sklopu srednjeevropske kulture žarnih grobišč.«[6]
Po letu 1000 pr. n. št. je bil slovenski prostor deležen enakomernega vpliva tako z zahoda kot vzhoda, posebej velja to za osrednjo Slovenijo, kjer tudi v tem času cveti samostojna žarnogrobiščna ljubljanska kultura.
Začetki železne dobe so v Sloveniji zaznavni prej kot v ostali Srednji Evropi, kar priznava po Gabrovčevem mnenju že M. Hoernes, prvi pisec o halštatski kulturi. Le-ta vključuje v svojo halštatsko kulturo vse do tedaj poznane nekropole naše sedanje ruške, ljubljanske in notranjske skupine (Škocjan), ter jih postavlja celo pred samo najdišče Hallstatt, ki je dalo obdobju ime.
»Vsekakor pride v Sloveniji tega časa ob križanju stare kulture žarnih grobišč, pritiskov iz Podonavja (kimerijski fenomen) in Mediterana do novega preoblikovanja njene kulturne podobe. Rezultat je 6 novih kulturnih skupin, ki smo jih poimenovali po geografskih enotah oz. glavnih najdiščih. To so: 1. dolenjska skupina z razprostranjenostjo na Dolenjskem med Savo in Krko in v Beli krajini, 2. svetolucijska z razprostranjenostjo v dolini Soče in njenih pritokov, 3. notranjska na slovenskem Krasu in na Notranjskem, 4. koroška, 5. štajerska, v strokovni literaturi jo imenujemo tudi skupino Kleinklein-Martijanec oz. Martijanec-Kaptol po glavnih najdiščih na avstrijskem Štajerskem in Hrvaškem, kamor sega njena razprostranjenost tudi izven slovenskega prostora. In 6. ljubljanska z razprostranjenostjo na Gorenjskem, kjer živi še naprej žarnogrobiščna ljubljanska skupina, ne da bi prevzela novosti svojih močnih sosed. Živi samostojno, vendar je v zamiranju. V petem stoletju prav v ta osiromašen prostor prodira dolenjska skupina (Molnik), delno v gornjem Posavju tudi svetolucijska. Vse naštete skupine uvrščamo v jugovzhodnoalpsko halštatsko skupino, ki je danes ustaljen pojem. Družbenopolitične enote pa moramo videti gotovo v naših regionalnih skupinah, ki smo jih našteli.«[7]
Ko Gabrovec nadalje opisuje značilnosti vseh naštetih kulturnih skupin in njih povezave z drugimi kulturnimi skupinami tako na vzhodu kot na zahodu, ugotavlja, da se v njih oblikuje tudi nova socialna struktura z vodilnim slojem, kar dokazujejo t. i. knežji grobovi, katerega odločilna je bila vojaško-politična moč. »Dolenjska skupina je med slovenskimi halštatskimi skupinami dosegla najvišji vzpon. Tako lahko prav na njenem primeru najbolje prikažemo dosežke slovenske halštatske kulture in hkrati njene meje v primeri s kulturami, katerim se ima zahvaliti za svoj vzpon in ki postajajo v tem času zgodovinske.«[8]
Med najpomembnejše značilnosti te dobe in te kulture (predvsem Dolenjske) šteje Gabrovec utrjene naselbine s kamnitim obzidjem in mediteranskim poreklom gradnje. Kot primera take gradnje sta utrdbi v Stični in na Mostu na Soči, ki pričata o izjemni organiziranosti življenja v njih. Vsa odkrita todobna naselja in njim pripadajoče nekropole nam po mnenju arheologov pričajo o skupnem, povezujočem duhovnem svetu, ki se odraža tudi v umetnosti oz. umetni obrti. Vrh te dejavnosti pomeni situlska umetnost.

mt_ignore

»Iz teh nekaj izbranih primerov vidimo, da je dolenjska skupina, ki sem jo dal za primer, ustvarila skupnost z veliko tradicijo, stalnostjo in enotnostjo. Ima svoj prostor razprostranjenosti, ki se več kot 300 let ni bistveno spreminjal. Iz pridatkov že omenjenim knežjim grobovom lahko razberemo, da je lahko kljubovala pritiskom z vzhoda kot zahoda. Tako vidimo, da je obvladala pritisk Skitov, ki nam je oprijemljiv s tem, da je vodilni sloj v 6. stol. prevzel v svoj statusni znak tudi skitsko orožje, njihov lok in konjske žvale, v 5. pa keltski meč in njihovo pasno spono. Prav tako bi smeli videti v obnovitvi oz. ponovni zgradbi drugega stiškega obzidja obrambo proti Skitom in v tretjem stiškem obzidju obrambo proti Keltom. Gotovo: v taki osameli dokumentaciji se ta interpretacija lahko zdi le igra, gotovo pa je domneva upravičena in vredna preizkusa bodočih raziskav. To velja še posebej, če vzamemo v premislek, da štajerska skupina, ki je bila bolj izpostavljena Skitom, tega časa ni preživela. Kar pa smo rekli za štajersko skupino, velja za ves vzhodnoalpski prostor. Smemo konec vzhodnoalpskih skupin postaviti v zvezo s skitskimi vdori, pred katerimi vzhodnoalpske halštatske skupine niso vzdržale, dolenjska pa je?«[9]
Gabrovec pravi, da se nam pri dolenjski skupini ponuja primerjava z Italijo, saj je Villanovska kultura primerljiva z našo halštatsko, razlika pa je v tem, da začne etruščanska družba ustvarjati mestno kulturo in urbano družbo, česar pa slovenske halštatske skupine niso več naredile in so kljub uspešnemu začetku ostale prazgodovinske.
»Kljub polni moči dolenjske skupine v petem in četrtem stoletju, pa skupina ni vzdržala pritiska Keltov. Udarna sila Keltov je bila, če merimo z rezultati njihovih vdorov v Italijo in Grčijo vse do Male Azije, zanesljivo velika, nenaden konec halštatske kulture in njenih skupin pa nam ostaja še vedno težko razumljiv. Tako močna, skoraj popolna izguba identitete v tako kratkem času skriva vendarle še neznanke, ki jih moramo iskati v socialnih nasprotjih znotraj posameznih postojank, v nasprotjih med posameznimi centri in seveda tudi v izgubi moči lastnih vrednostnih norm.«[10]
Gabrovec si zastavi še vprašanje, za katero se mu zdi, da je in še igra veliko vlogo namreč, ali predstavljajo opisane skupnosti tudi etnične skupnosti, in če, katere. Ugotavlja, da imajo kulturne skupine na našem etničnem ozemlju vse znake, kot jih imajo sosednje halštatske skupine kot npr. istrska, japodska, liburnijska, ki naj bi bile nedvomno etnične skupine. Razlika je le v tem, da so te skupine v nasprotju s slovenskimi preživele keltski pritisk in se ohranile vse do rimske zasedbe. »Arheologija nam pove, da se ljudstvo ni spreminjalo vse od začetka prvega predkrščanskega tisočletja, torej lahko govorimo o Istrih, Japodih, Liburnih že v času naših predalpskih halštatskih skupin. Nasprotno pa za slovenske halštatske skupine ne poznamo imena. Etnična imena, ki jih poznamo za ljudstva iz danes slovenskega prostora, so pozna in se nanašajo že na keltsko oz. keltizirano prebivalstvo. S tem je dan odgovor, da bi naše halštatske skupine lahko bile etnokulturne, vendar imena ne poznamo.«[11]
»Če smo rekli, da je dolenjska halštatska skupina prenehala okoli 300 (pr. n. št.), enako lahko rečemo za svetolucijsko, medtem ko sta štajerska, delno tudi notranjska propadli že prej pa s tem ni rečeno, da je bilo staro prebivalstvo v resnici uničeno, da ga je nadomestilo enostavno keltsko. Izkopavanja v Stični jasno kažejo, da je prebivalstvo živelo naprej. Stična sicer ni nujno edini vzorec srečanja domačega prebivalstva s Kelti, daje pa nam najverjetnejšo razlago: prebivalstvo je sicer fizično preživelo, ne pa tudi duhovno. Duhovno-religiozni svet, stari grobni kult izgine, njegova nova podoba je sedaj podoba zmagovalca Kelta. Kot kažejo ohranjena predrimska imena je skoraj v celoti izginil tudi jezik. Ves čas, posebej še v zadnjem stoletju pred zasedbo Rimljanov, opažamo sicer reminiscence stare kulture, ki pa so komaj pomembne za etnično opredelitev. V zvezi s kontinuiteto moramo omeniti še eno pričevanje Stične. Njena naselbina je bila, kot so pokazala izkopavanja, prav v zadnjem stoletju tik pred prihodom Rimljanov zopet zelo močna in gosto naseljena. Toda nobenih rimskih ostankov ne dobimo več. To pot so jo njeni prebivalci morali zapustiti. Pod naselbino je sedaj tekla rimska cesta. Rimljani niso ob njej dopustili močne postojanke domačega prebivalstva. Tudi v tem primeru Stična ni edini vzorec za naše presojanje srečanja starega prebivalstva z Rimljani. Dobro pa osvetljuje, kako zamotani so problemi kontinuitete, kako majhne možnosti so za etnično kontinuiteto na tako prehodnem ozemlju ... Nedvomno pa je dejstvo, da je halštatsko prebivalstvo danes slovenski prostor v celoti in gosto naselilo, ga napravilo za kulturno pokrajino. Vdor Keltov je pomenil konec halštatske kulture, ni pa prekinil poselitve - praktično vsa halštatska gradišča so poseljena tudi v poznem latenu.«[12]
Ko Gabrovec komentira pisanje M. Kosa, ugotavlja, da so se Slovenci domnevno naselili prvenstveno na tista področja, kjer so našli že za obdelovanje primerno zemljo, torej na odprt, močno iztrebljen ali pa z gozdom le slabo porasel svet. »S tega vidika bomo tudi razumeli, da so v bližini starih halštatskih postojank nastale prve slovenske organizacijske enote, prafare ali samostani.«[13] Ob tem, ko omenja ljudske pesmi in pripovedke pravi, da so na stara bivališča in gradišča vezane pripovedi o velikanih, poganih in Ajdih ter njihovih svetiščih. »Svetišča Ajdov smo pokristjanili s stotinami cerkva in cerkvic na naših hribih, ki leže tako pogosto v starih halštatskih naseljih. /.../ Tako prežetje prazgodovine s slovensko zgodovino lahko razumemo tudi simbolično. Ostaja namreč dejstvo, da smo Slovenci ob svojem prihodu nadaljevali staro prazgodovinsko kulturo, ne urbane, državne civilizacije Rima.«[14]
Komentar, ki ga Gabrovčevo pisanje omogoča, je kar se da nedvoumen. Do naselitve slovenskega etničnega prostora je po vsem sodeč prišlo že v času bakrene dobe in to z ljudstvi, ki so bila v kulturnem smislu vzhodno orientirana. Tudi naslednje obdobje kulture žarnih grobišč je imelo po mnenju arheologov središče nekje med severnim Balkanom in Karpati, torej zopet vzhodno od nas. Prebivalstvo, ki se je v naše kraje od vzhoda doselilo že v bakreni dobi, je bilo okoli leta 1000 pr. n. št. izpostavljeno kulturnim vplivom tako z vzhoda kot tudi z zahoda, nekoliko kasneje pa se v tem prostoru izoblikuje šest kulturnih skupin, ki se po svoji razširjenosti skoraj natanko ujemajo s še danes uveljavljenimi slovenskimi narečnimi skupinami, Slovenci pa smo po taki shemi v kulturnem smislu razdeljeni tudi danes.
Kar je za moje pojme pri arheoloških spoznanjih najvažnejše, pa je pojav nepretrgane naselitvene kontinuitete, saj se tu živeče prebivalstvo ni spremenilo niti za časa domnevne keltske vladavine, niti rimske zasedbe. Nasprotno! Prav očitno je zaznavna trdoživost prvotnega prebivalstva v sposobnosti asimilacije prodornih vojaških ljudstev, ki so sicer v kulturnem smislu lahko zapustila sledove, vendar so se kot manjštevilna »utopila« v množici podjarmljenega kmečkega življa.
Vprašljive se mi zdijo Gabrovčeve trditve, da je jezik predkeltskega obdobja v celoti izginil, saj preprosto prebivalstvo ni imelo možnosti in ne znanja pisati v svojem jeziku. Torej je samo na osnovi pisnih ostalin na kaj takega nemogoče sklepati. Pisali so le tisti, ki so to možnost imeli: vladajoči, tuje govoreči sloji. Utopitev keltskega življa v staroselskem prebivalstvu zaznavajo arheologi kot reminiscenco staroselske kulture, še posebej v zadnjem stoletju pred prihodom Rimljanov v te kraje. Da se ostanki predkeltske kulture vedno bolj kažejo je logično, saj je keltska moč do tedaj opešala in so se zavojevalci izgubili med staroselskim prebivalstvom. Kultura, ki je nastala, pa je bila lahko mešanica vplivov obojih.
Na podlagi izkušenj, ki jih ima človeštvo z zgodovinskim razvojem, je jasno nekaj: izgubo ali zamenjavo jezika lahko ugotavljamo samo za vladajoče sloje oz. za tiste sloje, ki so bili pisne komunikacije sposobni. Prebivalstvo, ki za te sloje proizvaja materialne dobrine (kmečko prebivalstvo in ostali nižji sloji prebivalstva) pa živi s svojo kulturo in jezikom dalje. Ko podjarmljeno ljudstvo skoraj popolnoma izgubi svoj jezik (primer Južne Amerike), mu še vedno ostane nekaj avtohtone kulture, sploh pa v primeru, če je podjarmljenega prebivalstva veliko več od osvajalnega. Tudi pri domnevni keltski zasedbi naših ozemelj gre morebiti za podoben primer. »Najdbe kažejo,« pravi Bogo Grafenauer, »da je bila keltska naselitev pri nas neenakomerna in v glavnem slabotna. Šlo je pač večinoma le za maloštevilno zgornjo plast prebivalstva. Seveda pa je družbeno razslojevanje v tem času že tako daleč napredovalo, da je bila vsa oblast in večina premoženja v rokah te vladajoče plasti. Kelti so imeli v našem razvoju podoben, čeprav zdaleč ne tako močan vpliv kakor pozneje Rimljani.«[15]
Gabrovec pravi, da naj bi domnevna slovanska naselitev v Vzhodne Alpe v 6. stol. zajela predvsem za obdelovanje primerno zemljo, torej odprt in močno iztrebljen ali le slabo poraščen svet, njihove postojanke pa naj bi nastale prav v bližini starih halštatskih postojank. Ti novi prebivalci naj bi tudi nadaljevali staro prazgodovinsko kulturo. Na osnovi teh trditev in tudi pisanja Franceta Bezlaja[16], lahko sklepamo, da so bila slovanska (slovenska) plemena izrazito poljedelska, kar bi bil v zgodovini ozemeljskih osvajanj edinstven primer. Do sedaj namreč nisem še slišal niti bral, da bi neko poljedelsko ljudstvo v tako kratkem času lahko osvojilo tako veliko in razmeroma gosto naseljeno ozemlje (ki je poleg tega ne ravno lahko prehodno in osvojljivo), in ga dobesedno iztrgalo iz rok osvajalnih vojaških germanskih in drugih ljudstev, ki so maloprej dodobra pretresla rimski imperij in sesula noriško kraljestvo. Podjarmila in uničila (prav ta beseda je primerna) pa naj bi ta slovanska plemena tudi tisto prebivalstvo, ki je preživelo tisočletja pritiskov raznih vojaških ljudstev (Skiti, Kelti, Rimljani), obenem pa nadaljevala predrimsko kulturo prav teh uničenih in pregnanih staroselcev.
Slovanska (slovenska) plemena pa naj se domnevno ne bi naselila samo na za obdelovanje primerna področja, temveč tudi globoko v alpske doline[17], kjer naj bi uspela v par deset letih preimenovati dobršen del hibov, gora, dolin, rek itd. prejšnja, stara imena, pa naj bi se izjemoma in kljub temu, da za toponime sicer velja, da so to najtrdoživejša imena nasploh, izgubila.
Prav tako se mi zde vprašljive interpretacije Franceta Bezlaja, ki pravi: »Notranja kolonizacija slovenskega ozemlja je potekala v sorazmerno mirnem procesu. Iz prvotnih naselitvenih jeder ob starih rimskih cestah je prodirala najprej v stranske doline, kasneje v dvanajstem in v trinajstem stoletju pa v višje lege na goratem ozemlju.«[18] Težko je verjeti, da bi bilo slovanskim plemenom dopuščeno mirno prodirati in naseljevati ozemlje, ki so ga prej mukoma in kruto, dolgo osvajala izurjena vojaška ljudstva. Verjamem pa, da je ta kolonizacija dejansko potekala v sorazmerno mirnem procesu in da se je iz dolin širila tudi v gorate predele, vendar ne v 6. stol. n. št., temveč vsaj 1500 let prej.
Razumevanje Diakonovega pričevanja

Paulus Diakonus (foto: Wikipedia)

Poglejmo sedaj, kaj nam sporoča zgodovina ljudstva, od katerega je bila domnevna slovanska (slovenska) naselitev v Vzhodne Alpe menda odločilnega pomena. Na srečo si tu lahko pomagamo z delom Zgodovina Langobardov.[19] Ne glede na to, da je njenega avtorja Pavla Diakona zanimala predvsem zgodovina lastnega naroda, pa bi njegovo delo o tako množičnih in usodnih selitvah moralo poročati, saj bi takšne demografske spremembe še kako vplivale tudi na življenje Langobardov. Pa je tako? Največ, kar lahko iz te znamenite knjige izvemo, je naslednje:
str. 149: V teh dneh je Hildepert, kralj Frankov, postavil na Bavarskem Tasila za kralja. In ta je kmalu potem vdrl v deželo Slovanov, jih premagal in se vrnil na lastno ozemlje z obilnim plenom.[20]
str. 151: V naslednjem mesecu januarju je bila videti zvezda repatica zjutraj in zvečer skozi ves mesec. Istega meseca je umrl Johanes, ravenski nadškof. Na njegovo mesto je prišel Marianus, rimski državljan. Tudi Euin, tridentski vojvoda, je umrl in na njegovo mesto postavljen Gaidoald, dober mož in katoliške vere. Ko so v istih dneh Bavarci z do dvatisoč možmi napadli Slovane (=Sclavos), so bili s kakanovo pomočjo vsi pobiti. Takrat so prvič pripeljali v Italijo divje konje in bivole, ki so jih imela ljudstva Italije za čudežne živali.[21]
str. 153: Tudi v tem času je bil Hildepert, kralj Frankov, v petindvajsetem letu svoje starosti usmrčen. Huni, ki se imenujejo tudi Avari, so iz Panonije vdrli v Turingijo in imeli zelo hude boje s Franki. Kraljica Brunihilda je vladala takrat s svojima vnukoma Teudepertom in Teuderikom, še dečkoma, v Galiji, in ko so od njih dobili Huni denar, so se vrnili na svoje.[22]
str. 159: Medtem so Langobardi z Avari in Slovani napadli ozemlje Istre in vse opustošili z ognjem in ropanjem.[23]
str. 159: V teh dneh (leta 603) so bili Langobardi in Rimljani še v sporu zaradi ujetništva kraljeve hčerke. Zato je kralj Agilulf meseca julija odrinil iz Milana in oblegal mesto Kremona s Slovani, katere mu je na pomoč poslal kakan kralj Avarov in enaindvajsetega avgusta ga je zavzel in porušil do tal.[24]
str. 169: Ko je pobegnil in je vzel s seboj samo tul, lok in nekaj hrane za popotnico, spoh pa ni vedel kam naj se poda, se mu je pridružil volk in mu postal spremljevalec na potovanju in vodnik. Ko je ta korakal pred njim in se večkrat oziral nazaj in se ustavil, kadar je stal, in šel pred njim, kadar je hodil, je spoznal, da mu ga je sam Bog dal, da bi mu kazal pot, ki je ni poznal. Ko sta tako nekaj dni hodila po samotnih hribih, je popotniku docela pošel kruh, ki ga je imel le malo. Ko je hodil naprej lačen in je izmučen od lakote že omagoval, je napel svoj lok in je hotel s puščico usmrtiti tega volka, da bi se mogel z njim hraniti. Toda volk se je umaknil udarcu puščice in mu izginil izpred oči. Ta pa ni vedel, ko ga je volk zapustil, kam naj gre, povrh pa ga je stiska lakote popolnoma oslabila in ko je že obupal nad življenjem, se je vrgel na tla in zaspal; v sanjah je zagledal nekega moža, ki mu je takole govoril: "Vstani! Zakaj spiš? Pojdi na pot v tisto smer, kamor moliš noge; tam je namreč Italija v katero si namenjen." Takoj je vstal ter se napotil v tisto stran, o kateri je slišal v sanjah;kmalu je prišel do človeškega bivališča. V tistih krajih so prebivali Slovani. In ko ga je opazila neka že priletna žena, je takoj spoznala, da je begunec in da trpi lakoto. Zasmilil se ji je, zato ga je skrila v svoji hiši, ter mu naskrivaj polagoma dajala hrano, da ne bi umrl, če bi ga naenkrat nahranila do sitega. Tako primerno pa mu je dajala jesti, kolikor je mogel sprejeti, obnavljajoč svoje sile. In ko se ji je zdelo, da je za na pot dovolj krepak, mu je dala nekaj hrane za na pot in mu pokazala, kam naj se napoti.[25]
str. 171: Ko je umrl, kot smo rekli, Gisulf, foroiulanski vojvoda, sta njegova sinova Taso in Kako prevzela vlado v vojvodstvu. Tadva sta v svojem času dobila v oblast okoliš Slovanov, ki se imenuje Zellia, do kraja z imenom (Medarija) Meklarija. Zato so ti Slovani do časov vojvode Rathisa plačevali dajatev foroiulanskim vojvodom.[26]
str. 173: V tem času so po smrti Tasila, bavarskega vojvode, njegovega sina Garibalda premagali Slovani v mestu Aguntum in opustošili bavarsko ozemlje. Bavarci pa so spet zbrali svoje moči, vzeli sovražnikom plen ter sovražnika pregnali s svojega ozemlja.
str. 173: Kralj Agilulf je sklenil s cesarjem mir za eno leto in prav tako še za drugo, in tudi s Franki znova obnovil mir. Kljub temu so Slovani v tem letu v Istri ubijali vojake in jo neusmiljeno oplenili.[27]
str. 175: Ko je Aio že eno leto in pet mesecev upravljal vojvodino Beneventum, so prišli Slovani s številnimi ladjami in nedaleč od mesta Sepontum postavili tabor. Okrog svojega tabora so naredili skrite jame; in ko je prišel Aio v odsotnosti Radoalda in Grimoalda nad nje ter jih hotel uničiti, je njegov konj padel v eno teh jam, nakar so Slovani planili po njem in ga hkrati z nekaterimi drugimi usmrtili. Ko so sporočili Radoaldu, je hitro prišel in govoril tem Slovanom v njihovem lastnem jeziku.[28]
str. 217: Potem, ko je Lupus tako poginil, kakor smo povedali, je hotel njegov sin Arnefrit namesto očeta doseči foroiulansko vojvodstvo. Ker pa se je bal moči kralja Grimoalda, je zbežal k plemenu Slovanov v Karnuntum, ki ga napačno imenujejo Karantanum. Ko je potem prišel s Slovani, da bi se z njihovo močjo polastil vojvodstva, je bil ubit pri trdnjavi Neme, nedaleč od Foroiuli, ko so ga napadli Foroiulani.[29]
str. 261: Po smrti Adona v Foroiuli, za katerega smo rekli, da je bil namestnik, je vojvodino dobil Ferdulf, ki je bil doma v Liguriji, nestanoviten in ošaben človek. Njegovo hrepenenje po slavi zmage nad Slovani je njemu samemu in Foroiulanom prineslo veliko škodo. Podkupil je namreč nekaj Slovanov, da bi na njegovo vzpodbujanje poslali v to pokrajino vojsko Slovanov.[30] To se je tudi tako zgodilo. Bilo pa je vzrok za veliko pogubo foroiulanske pokrajine. Slovanski roparji so napadli ovčarje in črede ovac, ki so se pasli v njihovi bližini in odgnali od njih plen.[31] Upravitelj tistega kraja, ki ga imenujejo v svojem jeziku "skuldahis", mož plemenitega duha in velike moči, jih je zasledoval; toda vendar teh roparjev ni mogel dohiteti. Ko se je vračal od tam, ga je srečal vojvoda Ferdulf. Ko ga je vprašal, kaj se je zgodilo s tistimi roparji, je Argit - tako mu je bilo namreč ime - odgovoril, da so zbežali. Tedaj mu je Ferdulf posmehljivo rekel: "Kdaj bi ti mogel storiti kaj hrabrega, ki imaš ime Argait od besede 'arga'?" Oni pa mu je odgovoril, vzpodbujen po silni jezi, ker je bil hraber mož: "Bog daj, da bi jaz in ti, vojvoda Ferdulf, ne odšla iz življenja prej, preden bi drugi spoznali, kdo od naju je večji 'arga'." Malo dni potem, ko sta tako drug drugega zmerjala, se je zgodilo, da je vojska Slovanov, ki je za njen prihod vojvoda Ferdulf dajal nagrado, prišla z močnimi četami. Ko so postavili tabor na najvišjem vrhu gore in je bilo skoraj z vseh strani težko priti do njih, je vojvoda Ferdulf s svojo vojsko prišel nadnje in začel pot okrog gore, da bi jih mogel napasti po bolj ravnem delu. Zdaj je Argait, o katerem smo govorili, takole rekel Ferdulfu: "Spomni se vojvoda Ferdulf, da si rekel, da sem bojazljiv in nesposoben in me imenoval z navadno besedo arga. Zdaj pa naj jeza božja zedene tistega, ki bo od naju pozneje prišel do teh Slovanov". Pri teh besedah je obrnil konja ter začej jezditi po strmini gore, kjer je bil vzpon zelo težak, da bi dosegel tabor Slovanov. Ferdulf pa je imel za sramoto, če ne bi tudi sam napadel Slovanov po isti težki poti in mu je sledil po strmem in težavnem pobočju brez poti. Njegova vojska je imela za sramoto, ako bi ne sledila vojvodu, in se je tudi ona pognala za njim. Ko so Slovani videli, kako jih napadajo po strminah, so se pogumno pripravili na odpor ter so se borili proti njim bolj z debelimi kamni in sekirami kakor z orožjem in so jih, ko so popadali s konj, skoraj vse pobili. In tako niso zmagali s svojo močjo, marveč po slučaju. Tam je poginilo vse plemstvo Foroiulanov; tam je padel vojvoda Ferdulf; tam je našel smrt tudi tisti, ki ga je izzval.[32]
str. 273: Takrat je bil, kakor smo poročali, Pemo na čelu foroiulanskih Langobardov. Ko je ta sinove plemičev, ki jih je hranil s svojimi lastnimi, pripeljal že do mladeniške starosti, mu je nenadoma prišlo sporočilo, da prihaja neizmerna množica Slovanov proti kraju, ki se imenuje Lauriana. Ko je s temi mladeniči napadel te Slovane, jih je porazil v veliki bitki; in na langobardski strani ni padel nihče, razen Sigualda, ki je bil že visoko v letih. V prejšnji bitki, ki se je bila pod Ferdulfom, je namreč izgubil dva sinova. Potem, ko se je prvič in drugič maščeval nad Slovani, kakor je želel, so ga tretjič zadrževali vojvoda in drugi Langobardi, pa ga niso mogli zadržati, marveč jim je odgovoril takole: "Smrt svojih sinov sem že dovolj maščeval, zdaj bom rad sprejel smrt, če bo prišla." In zgodilo se je in edino on je padel v tej bitki. Pemo pa se je bal, ko je pobil mnogo sovražnikov,da ne bi v tem boju izgubil še koga od svojih, zato je na tem mestu sklenil mir s Slovani; in odslej so se Slovani čedalje bolj bali orožja Foroiulanov.[33]
str. 279: Rathis, ki je postal vojvoda v Foroiuli, kakor smo bili rekli, je s svojimi vojščaki odrinil v Karniolo, domovino Slovanov, veliko množico Slovanov pobil, vse njihovo opustošil. Ko so ga Slovani tu nenadno napadli in še ni mogel vzeti svojega kopja iz rok svojega oprode, je prvega, ki mu je prišel na pot, udaril z gorjačo, ki jo je nosil v roki in ga ubil.[34]
Že tako hiter pretres pisanja Pavla Diakona lahko pokaže, kako relativne so lahko razlage in obenem daljnosežne in usodne posledice trditev, ki so plod takšnih razlag. Celoten vtis, ki ga dobi bralec pri prebiranju Zgodovine Langobardov je, da so bile »težave«, ki so jih imeli Langobardi s Slovani pravzaprav le obrobnega pomena. Vprašanje je, če bi bilo množično priseljevanje nekega ljudstva na ozemlje Vzhodnih Alp in seveda tudi na Langobardsko ozemlje (saj je drugače nerazumljivo, kako so se tam pojavili toponimi slovanskega izvora) tako malo pomembno, da bi ga kronist beležil le mimogrede. Tako hitra in množična selitev (prav takšna bi namreč morala biti, če naj bi Slovani v tako kratkem času zavzeli tako veliko ozemlje) bi npr. gotovo prekinila trgovske stike Langobardov z Bavarci. Pa jih ni!
Slovenci in ljudska glasba
Nobenega dvoma ni, da je ljudska glasba eden najpomembnejših pokazateljev kulturnih vezi med posameznimi ljudstvi. Za našo ljudsko glasbo lahko rečemo, da je imamo na srečo veliko zabeležene, bodisi zapisane ali posnete. Prav tako je bilo veliko gradiva že objavljenega v zbirkah ljudskih pesmi, izdanih pa je bilo kar nekaj gramofonskih plošč in kaset s primeri slovenske ljudske glasbe. Na srečo ima torej slovenski narod veliko dokazov o svoji glasbeni identiteti. Poleg glasbe, ki je shranjena tako na posnetkih GNI ZRC SAZU (Glasbenonarodopisni inštitut) in posnetkih arhiva Radia Slovenija, pa imamo ohranjene veliko govorjene narečne besede. Oboje, tako glasba kot govor, čakata še poglobljenih in primerjalnih raziskav. S pomočjo ugotovitev enega naših najboljših etnomuzikologov (čeprav ne tako plodovitega pisca) Valensa Voduška, si lahko našo ljudsko glasbo (predvsem pa petje) dosti bolje predstavljamo v odnosu do drugih glasbenih kultur, predvsem pri sosednjih narodih. Naj za tokratno uporabo navedem samo nekaj njegovih misli.
Spoznanja svojih dolgoletnih primerjalnih raziskav je Vodušek objavil med drugim v obliki referatov, od katerih sta za pričujočo razpravo najpomembnejša dva, prebrana na seminarjih slovenskega knjižnega jezika v Ljubljani leta 1967 in 1973. Vodušek med drugim pravi: »Po ljudski glasbi se Slovenci precej močno ločijo od drugih južnoslovanskih narodov. Tisoč let življenja pod tujim gospodstvom v okviru rimsko-nemškega in kasneje avstrijskega cesarstva ni moglo miniti brez sledov niti v ljudskem jeziku niti v ljudski glasbi. Vendar bi bilo napak srednjeevropski ali alpski značaj slovenske ljudske glasbe pripisovati samo vplivu germanskih sosedov, kot se je dosedaj povečini sklepalo. Saj končno alpske karakteristike (melodije širokega obsega, akordična melodika, durska tonalnost, večglasno petje) niso omejene le na slovenski ter nemško-bajuvarski in alemanski del Alp, ampak prevladujejo prav tako v romanski Švici ter v francoskih in italijanskih Alpah tja do Ligurskega zaliva. Korenine tega zanimivega pojava do danes še niso raziskane. Etnomuzikologija Evrope je pač zelo mlada znanstvena veja... Tudi za alpski prostor kaže vedno bolj, da segajo korenine nekaterih pojavov dlje nazaj v preteklost kot se je mislilo doslej.«[35] Dalje pravi Vodušek, da slovensko etnično ozemlje ne predstavlja etnografsko popolnoma homogene enote. Precej enotna pa je po njegovem mnenju ljudska glasba na vsem osrednjem slovenskem etničnem prostoru (Gorenjsko, Dolenjsko, Notranjsko, Štajersko, Primorsko in Koroško). Gre za ozemlje, ki mu kljub posebnostim Gabrovec pripisuje enotnost že v halštatski dobi. Tako je še danes: isti narod, ki pa ne more skriti svojih regionalnih posebnosti niti v govorici, niti v ljudski glasbi.
Posebej zanimive za pričujočo razpravo pa so naslednje Voduškove ugotovitve: »Na koncu naj omenimo še zanimiv relikt obrednega 'prvega reja' iz Ziljske doline na Koroškem, ki je vzbudil v preteklosti že precej pozornosti. Je to podobno kot 'štajriš' mešano peti-inštrumentalni ples, ki se pleše slovesno enkrat na leto, navadno v času po žetvi. Nas zanima tu njegov ritem, ki je isti kot ga najdemo v precejšnjem številu slovenskih balad. Ta ritem so svojčas pri nas imeli za neko slovensko-slovansko posebnost, 'prvi rej' (svojčas nepravilno imenovan 'visoki rej') pa je dolgo veljal za edini plesni primer te vrste, dokler nismo odkrili v Reziji izredno močnega centra tega ritma, ki je tam praviloma zvezan s plesom. Naše raziskave v okviru tega posebnega ritma so nam pokazale sledove edinole v zapadni smeri preko romanske Švice in končno se je izkazala Francoska kot dežela s precejšnjo frekvenco tega ritma, ki je segel še tudi v nemške obmejne pokrajine zahodno od Rena, tako da so nekatere pesmi te vrste plesali pred nedavnim npr. v Lotaringiji ob nedeljah 'pod lipo', podobno kot 'prvi rej' v Ziljski dolini. Še bolj presenetljivo pa je, da so francoske melodije po tipu enake slovenskim in torej z našimi v ozki genetični zvezi, obenem tudi kažejo isto tetra- ali pentatonsko struktuto kot rezijanske pesmi in nekatere slovenske baladne melodije v tem ritmu. Edina možna razlaga tega pojava se nam zdi nekdanji skupni, verjetno keltski substrat. To pa bi kazalo, da je v slovenski ljudski pesmi prisotna močnejša primes predslovanskega izročila na naših tleh, kot smo mislili doslej.«[36]
Vodušku nikakor ne morem oporekati pri njegovih spoznanjih. Njegove trditve[37] pa vodijo v dve smeri, obe pa nas tako, kot pravijo, da vse poti vodijo v Rim, pripeljeta do enakega zaključka oz. sprejetja avtohtonistične teorije slovenske zgodovine:
a) Morebiten keltski vpliv in takšno »prežetje« dveh kultur je možno samo z morebitnim dolgoletnim skupnim življenjem keltskega in slovanskega življa od leta 500 pr. n. št., ko naj bi v deželo Kelti prišli in si jo vojaško in politično podvrgli, do približno 100 pr. n. št., ko ugotavljajo arheologi, da si je staroselska kultura zopet opomogla, maloštevilno keltsko prebivalstvo pa naj bi se »utopilo« v staroselski množici. To je logična razlaga tega pojava. Če bi se hoteli za vsako ceno držati teze o priselitvi Slovanov (Slovencev) v 6. stol., nam postane pojav docela nerazložljiv in dejansko »presenetljiv«. Prebivalstvo dežele, za katero je ugotovljeno, da je bila gosto in kontinuirano naseljena, naj bi se namreč pred slovanskimi prišleki umaknilo na višje ležeče predele, v tem primeru pa ni jasno, kako bi s svojo kulturo na te prišleke lahko vplivalo. Še več! Slovani naj bi po trditvah zgodovinarjev celo nadaljevali svoj razvoj prav na temelju staroselske kulture. Sprašujem se, na kakšen način naj bi bila ta kontinuiteta mogoča? Če se pa domnevni staroselci niso umaknili, temveč so prišlekom odprtih rok ponudili na razpolago svojo zemljo in ostale dobrine, potem bi morali v naši deželi govoriti nek drug jezik, vsekakor pa vsaj močno mešanico romansko-keltsko-ilirsko-slovansko in bogsigavedi še kakšnih jezikov, nikakor pa ne enega najbolj arhaičnih slovanskih.
b) Druga možna razlaga tovrstnih pojavov je sprejetje teorije o veliko večji razširjenosti slovanskega življa v Evropi, torej na vseh tistih področjih, kjer se zgoraj omenjene glasbene značilnosti pojavljajo, in kar dejansko sovpada tudi s spoznanji, predstavljenimi v pred kratkim izišli slovenjeni različici (izvirnik v ruščini je ugledal luč sveta že davnega leta 1841) knjige ruskega znanstvenika Jurija Venelina Starodavni in današnji Slovenci.[38]
Vsekakor so v tem oziru za nas zanimiva tudi spoznanja priznanih etnomuzikologov, kot sta npr. Alan Lomax in Roberto Leydi. Pri raziskovanju ljudske glasbe vseh delov sveta, sta namreč odkrila, da obstajajo področja, ki so po najrazličnejših etnomuzikoloških kriterijih med seboj bodisi povezana ali pa se tako razlikujejo, da o večji sorodnosti med njimi ne moremo govoriti.[39] Tako je po teh ugotovitvah na področju Azije in Evrope moč razmišljati o dveh večjih kulturnih celotah. Po Alanu Lomaxu je v ljudski glasbi azijskih in evropskih ljudstev moč zaznati dva stila: t. i. evrazijski in evrazijski stari stil. Tako naj bi evrazijski stari stil zajemal dele Velike Britanije (Hebridske otoke, Škotsko in Cornwall), dele Francije, severno Španijo, notranje področje Alp, Italijo severno od Apeninov, verjetno celotno Nemčijo in celotno Češko in Slovaško, Slovenijo, nekatere kraje Bolgarije in Romunije, verjetno velik del evropske Rusije, skandinavske dežele, neislamizirani del Kavkaza, himalajski masiv, nekatera primitivna plemena Indije, pleme Ainu na Japonskem in etiopsko regijo. Najbrž bi bilo pripisati temu stilu tudi večji del severne Azije (Sibirija). Na vsem tem področju, ki verjetno predstavlja zadnjo oazo preživetja starega glasbenega načina evropskih ljudstev, ima glasbeni fenomen nek skupen kolektivni karakter, posebej pa je treba poudariti obstoj nekega smisla (nagnjenosti) za polifonijo. Seveda je čisti unisono tudi povsem normalen pojav, vendar pa ne manjkajo tudi primeri večglasnega petja v razvitih oblikah in to na področjih, ki so med seboj precej oddaljena eno od drugega.[40] Kot je pripomnil Alan Lomax (Nuova ipotesi sul canto folkloristico italiano nel quadro della musica popolare mondiale, v "Nuovi argomenti", nn. 17-18, Rim 1955/56): »Vsekakor je gotovo, da pričata sprejem in adaptacija moderne harmonije v teh predelih o naravni nagnjenosti ljudi k polifoni glasbeni praksi«.
Drugi, t. i. evrazijski stil je moral biti nekoč bolj razširjen, kot je to danes. Težko je reči, kje je domovina (izvor) tega stila, ki je danes, z velikim bogastvom regionalnih posebnosti a vendar z izrazno in formalno enotnostjo, razširjen na velikem delu Azije, Evrope, Afrike, Avstralije in Amerike. Morda se ne motimo, če domnevamo, da je izvirni center evrazijskega stila na vzhodu, nekje med Perzijo in Japonsko, kjer je še danes razširjen v svojih najčistejših in kompleksnih oblikah in kjer je zaznati njegov neposredni vpliv tudi v umetni glasbi.
Temu stilu pripadajo južni del Iberskega polotoka, Irska, Anglija in velik del Škotske, skoraj cela Francija, Italija na južnem delu Apeninov, južni deli Balkana, skoraj cela Madžarska in Romunija, Južna Grčija, celotna islamizirana Afrika, srednji vzhod, indijska regija, Indokina, Indonezija, Kitajska in Japonska (razen Ainu).[41] Glavna značilnost evrazijskega glasbenega stila je monodija, ki se na celem prostoru izraža v pesmih polnih bridkosti, brezupa in s tragično intonacijo. Skupinsko petje je malone nepoznano, do izraza prihaja samostojna aktivnost in individualnost. Pogosta je sicer tudi praksa skupinskega petja, vendar vedno v zvezi z umetno in polumetno glasbo. Lomax pravi: »Skupinsko muziciranje prakticirajo samo glasbeni eksperti in med ljudstvom praktično ni obstajalo.«
Kot glavno značilnost slovenske ljudske vokalne glasbe lahko z največjo gotovostjo omenimo nagnjenost k večglasnemu petju. Pri tem je vseeno ali gre za enostavnejše oblike dvoglasja Rezije, Prekmurja in Bele Krajine ali za tiste razvitejše oblike večglasja, ki so bile razširjene po vsem ostalem slovenskem etničnem ozemlju. Po zgoraj omenjenih definicijah, bi slovenski ljudski glasbeni stil prišteli k evrazijskemu staremu stilu.

Prvi ali visoki rej (avdio)


To moje pisanje ima predvsem namen opozoriti na dejstvo, da imajo podobne oblike ljudske kulture lahko nek skupen izvor, čigar starost štejemo v tisočletjih, saj je za ljudsko kulturo znano (še posebej pa to velja za ljudsko glasbo), da lahko ohranja svoje oblike domala nespremenjene skozi dolga časovna obdobja. Ni torej nujno, da bi določene glasbene oblike kazale na mlajše medsebojne vplive, oz. na vpliv enega samega naroda na ostale. Ne moremo torej z gotovostjo trditi, da je ta ali ona ljudsko-glasbena oblika izvorno npr. keltska, in da so jo ti zanesli po svetu s svojimi osvajalnimi pohodi. Z večjo gotovostjo pa lahko trdimo, da so takšne oblike skupna dediščina (morda že predindoevropskih ljudstev), ki so jo tekom tisočletij s preseljevanjem, iztrebljanjem, vojnami in naravnimi katastrofami druga ljudstva prekrila s svojimi kulturnimi oblikami. To je eden izmed možnih odgovorov na vprašanje, kako je mogoče najti na tako oddaljenih področjih Evrope relativno sorodne ljudsko-glasbene pojave. Seveda pa je potrebno vedno dopustiti tudi možnost nastanka podobnih kulturnih pojavov na različnih koncih sveta brez medsebojne povezanosti.
V tem smislu postanejo posebej zanimiva pri ugotavljanju izvora slovenskega naroda Voduškova spoznanja na področju raziskovanja slovenskih ljudskih pesmi. V tem segmentu slovenske ljudske kulture je, kar se tujih vplivov nanjo tiče, z gotovostjo mogoče reči samo tole: nedvomno tuji vplivi so v slovenski ljudski glasbi zaznavni v t. i. novejši plasti, to je tisti, za katero lahko rečemo, da je nastajala in se razvijala v današnje oblike pod vplivom reformacije, protireformacije in kasneje predvsem pod nemškim kulturnim vplivom. Kako lahko to spoznamo? Etnomuzikologija razpolaga danes s takšnimi raziskovalnimi tehnikami in metodami, ki omogočajo dokaj zanesljivo določanje starosti posameznih glasbenih pojavov. Med drugim je to preučevanje metroritmične strukture pesmi, melodičnega obsega in tekstovnega dela, kar nas z medsebojnim primerjanjem elementov pripelje do dovolj zanesljivih spoznanj.
Vzemimo primer ljudske glasbe Rezijanov, dela v Italiji živeče slovenske manjšine, ki govori gotovo enega najbolj arhaičnih slovenskih dialektov. Arhaična pa ni samo njihova govorica, temveč tudi njihova ljudska glasba, saj se zdi, da se je v tem pogledu v teh krajih čas dobesedno ustavil. Ker je etnomuzikologija relativno mlada znanstvena veda, se tudi spoznanja, ki nam jih ponuja, vedno znova kopičijo in dopolnjujejo. Tako je bilo do nedavna razširjeno mnenje, da je med indoevropskimi ljudstvi pentatonika posebnost keltskih ljudstev. Danes vemo, da to ni tako, saj poznajo takšen glasbeni način tudi slovanska ljudstva (posebno severna), v veliki meri pa je predvsem v starem pesemskem izročilu (tistem pred navedenimi novejšimi vplivi) zaznati tudi na celotnem slovenskem etničnem ozemlju. Danes je še vedno najbolj ohranjen v Reziji, kjer pa lahko raziskovalec ljudske glasbe sreča še starejše tonovske oblike: tetratoniko in celo melodije na samo treh različnih tonih, kar je drugje v Evropi izjemna redkost. Glede na etnomuzikološke raziskave in spoznanja na primeru Rezije menim, da so prav Rezijani ključ do razrešitve uganke o slovenski etnogenezi.
Zaključil bi s prepričanjem, da nam ostaja zgodovina slovenskega naroda odprta. Verjamem, da nam bodo prihodnja spoznanja najrazličnejših strokovnjakov omogočila pisanje naše prave zgodovine, za katero mislim, da ni bila nikdar zgodovina osvajalnega naroda, ki bi z barbarsko močjo osvajal ozemlja in si s silo podjarmljal tuja ljudsta. To je zgodovina miroljubnega garaškega naroda, ki je vzdržal stoletja najrazličnejših pritiskov na enem najbolj prepišnih ozemelj.

[1] A. T. Linhart: Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije I. in II., Ljubljana 1981, str. 10
[2] Stane Gabrovec: Prazgodovinska podoba Slovenije, Traditiones 19, Ljubljana 1990, str. 18
[3] prav tam, str. 19
[4] prav tam, str. 20
[5] prav tam, str.20
[6] prav tam, str.22
[7] prav tam, str. 23
[8] prav tam, str. 24
[9] prav tam, str. 26
[10] prav tam, str. 27
[11] prav tam, str. 27
[12] prav tam, str.28
[13] prav tam, str.29
[14] prav tam, str.30
[15] Bogo Grafenauer: Zgodovina slovenskega naroda, I. zvezek; Od naselitve do uveljavljanja frankovskega fevdalnega reda, Ljubljana 1954, str. 54
[16] France Bezlaj: Predslovanski ostanki v slovenščini, Naša sodobnost, št. 8-9, Ljubljana 1958, str. 692
[17] Dr. J. C. Mitterrutzner: SLOVANI v iztočni Pustriški dolini na Tirolskem, Poslovenil Miroslav Malovrh, v Novomestu 1880, str. 12: “Koncem 10. stol. imenovali so zgornji Drauthal in njegove postranske doline še vedno Slovansko deželo; koliko časa se je slovanski jezik v istih krajih vzdržal, ne da se gotovo določiti, vzrok pa gotovo znamo, zakaj je nemški element zmagal... Tukaj pristavimo še, da je pokristijanjenje ushodnega Pusterthala od solnograških škofov, Virgila in Arna, mnogo k germaniziranju teh krajev pripomoglo”; str. 12: “Isto tako, kakor se razširjanje in čin kake poplavice po pomirjenju razburjenega elementa iz ostalinj določi, itak da se meja slovanske poplavice v Pusterthalu, kder je delj časa trajala, skoraj natanko določiti. Kateri je tedaj ta okraj? In kaki ostanki so ohranjeni tedaj od te nekdanje slovanske naselbine? Na prvo vprašanje odgovarjamo: Okrajni ali nekdaj deželni sodniji v Lienzu in Windischmatrei-u. Okraj Lienz, ki na ushodu na Koroško meji, ima po Stafflerju 10 17/100 kvadraških milj; Windischmatrei, ki meji v severu na Solnograško (velikanske Taure ju ločita) in v ushodu na Koroško, je 18 84/100 kvadratnih milj velik. Ta dva okraja imata skupaj dendenes kakih 22000 prebivalcev. Na drugo vprašanje odgovarjamo: Tacih sledov je sosebno 4, in sicer: deloma slovanski tipus prebivalstva, kakor posamezni običaji in lastnosti: eksistenca slovanske govedine v omenjenih krajih; patriarhalične razmere, koje sosebno v Iselthalu nahajamo, kakor so pri Slovanih nekdaj bili, in so deloma (sosebno na Ruskem) še den denes; na vse zadnje še mnogo zdaj navadnih slovanskih imen krajev, gora, gorskih travnikov, polja, potokov, hišnih imen, kakor tudi lastnih imen. Slovanskih lastnih imen nahajamo v krstnej knjigi v Lienzu mnogo več, nego v Innichnem in Sillianu; str.15: Drugi zanimivi in imenitni opazek je ta, da kakor zvedenci trde, je v zgoraj imenovanih okrajih ravno toliko slovanske govede, kakor bajoarske. Cesarski svetovalec profesor Ferdinand Kaltenegger, ki je to notico razglasil, trdi, da se slovanska goveda še zadej v Gsiesthalu nahaja; v to dolino pride se čez gorsko stezo v 5 do 6 urah, in sicer od sv.Jakoba ali iz Defereggen; str.16: Najimenitnejši sled nekedanje slovanske naselbine so ostanki v jeziku, sosebno lokalna imena. Profesor dr. Biderman je precejšnje število tacih imen sestavil in razložil. Pisatelj te študije dr. Mitterrutzner je isto število jako pomnožil, ter jih skušal razložiti pod vodstvom dr. Miklošiča. Za razlaganje nekaterih imen zahvaljuje se pisatelj učenemu knjižničarju in nekdanjemu tahantu gospodu Feliksu Krambergerju na Voravskem, in gospodu dr. Gabrijelu Malisu v Reinskem samostanu. Sem ter tja vzel je nekaj iz spisa dr. V. Hinterja.“ Glej tudi: Henrik Tuma: Imenoslovje Julijskih Alp, Ljubljana 1929, 100 str., kjer pravi na str.5: Pričeto z namenom, da se ugotove in ohranijo slovenska imena naših Alp, sem po končanem delu prišel do prepričanja, da tvori imenoslovje Julijskih Alp tudi trdno podlago za izsledovanje prve alpske kulture. Nikjer na prostoru Julijskih Alp ni najti ne enega samega neslovenskega imena. Ni sledu keltščine, ne romanščine, ne germanščine; vsa neslovenska imena so poznejše, že zgodovinske dobe. Alpe so ločilo kulturnega sveta romanskega od germanskega in slovenskega, Julijske Alpe še posebej romanskega od slovenskega; stoje na pragu romanskega življa v dobi rimskega imperija in ni v njih niti besede romanščine...; na str.58: ...Le po tej poti pridemo do prve svoje zgodovine, saj pravi romanist Meyer-Luebke, da nam krajevna imena dado popolnejšo sliko prve zgodovine nego arheologija; francoski antropolog prof Blache pa trdi: "Ljudsko zemljepisje je v svoji priprostosti vedno izrazito ter je v svojem omejenem območju manj podvrženo oskodnosti nego zemljepisje učenjakov. Prebivalci beležijo le to, kar je v tesni zvezi z njih obstojem, vsakdanjimi posli in njih domišljijo."
[18] France Bezlaj: Položaj slovenščine v okviru slovanskih jezikov, neobjavljeno predavanje, Ljubljana 1968, 9 str. (Biblioteka SAZU, sign. II 46430)
[19] Pavel Diakon: Zgodovina Langobardov, Maribor 1988, 422 str. (prevedli: Fran Bradač, Bogo Grafenauer, Kajetan Gantar)
[20] To, da kronist omenja Tasilov vdor v deželo Slovanov in ne obratno, je precej zgovorno. Slovani so pač živeli v njihovi neposredni bližini, prav tam, kjer so očitno živeli še predem so se tja priselili Bavarci. O takratni slovanski priselitvi v Norik ni nikakršnih poročil. Izrednega pomena se mi zdi samo poimenovanje dežele, v katero so Bavarci vdrli za "slovansko deželo", saj bi bilo takšno poimenovanje nerazumljivo uporabiti za ozemlje, ki bi si ga Slovani prilastili šele pred kratkim.
[21] Zopet poročilo o Bavarskem napadu na Slovane in ne obratno, kar bi bilo za sprejemljivost teorije o naselitvi v 6.stol. bolj razumljivo. Bivoli, ki jih Diakon omenja, so po vsej verjetnosti noriško govedo (oz. slovansko govedo, ki ga omenjajo prej citirani avtorji), ki ga Langobardi pač prej niso poznali. To, da je prišlo do kakanove pomoči, si lahko razlagamo kot dejstvo, da so bili avarski apetiti po tem ozemlju prav tako veliki kot langobardski in bavarski.
[22] Če je Pavel Diakon zabeležil tak navaden Hunski pohod, potem bi bila velikanska slovanska selitev prav gotovo dogodek, ki bi ga kronisti zagotovo zapisali. Vendar ni o tem nikjer nobenih poročil. Poleg tega je ta dogodek potrditev teze, da gre v tem času v bistvu za boj med Germani in Avari za prevlado nad ozemljem bivšega noriškega kraljestva.
[23] Glej še opombo št.32 k četrti knjigi Zgodovina Langobardov, kjer je govora o osvajalskih pohodih Slovanov v Istro. To bi lahko bil kvečjemu dokaz, da so se morebiti v tem času selila na Balkan južnoslovanska ljudstva. Podobnih poročil za severnejše predele ni, ker kakšnih selitev tam očitno ni bilo. Druga možnost je, da so v svoje bojne enote vključili podjarmljeno slovansko prebivalstvo tako Avari kot Langobardi, kar pač ne bi bil edini primer vključevanja podjarmljenih ljudstev v bojne enote osvajalcev.
[24] Glej prejšnjo opombo!
[25] Zgodba nam nudi naslednja spoznanja: v krajih, ki jih je Lopihis prehodil, so prebivali Slovani. Med slovanskim prebivalstvom je opaziti dobro poznavanje ozemlja in krajevno orientacijo, kar je lahko samo odraz dolgotrajne stalne naselitve.
[26] Ne razumem, na kakšni osnovi govori B. Grafenauer v svoji opombi št. 66 (str. 192) o langobardskem napadu, ko o tem pri Pavlu Diakonu ni govora. Gre seveda samo za prevzem oblasti nad ozemljem, kjer so prebivali Slovani (slovansko provinco), ki so po zapisanem sodeč, pred tem plačevali dajatve pač nekemu drugemu oblastniku. O kakšnih bojih med Slovani in Langobardi oz. napadu ni v tem poročilu ne duha ne sluha.
[27] Glej opombo št.23. Kako važna je lahko vsaka najmanjša beseda pri interpretaciji zgodovinskega dogajanja, nam kaže prav zgornje poročilo. Vprašati se je potrebno, zakaj je Pavel Diakon zapisal besedici "kljub temu". V tem kontekstu namreč lahko pomenita samo to, da se neki Slovani, ki so bili bodisi pod oblastjo cesarja ali Frankov, dogovora, sklenjenega med vpletenimi stranmi, očitno niso držali. Ali gre morda za Slovane, ki jih Diakon omenja v svojem poročilu na str. 175 (glej op. št. 30)?
[28] V svoji opombi na str.194 B. Grafenauer o tem: "Leta 642; Radoald je slovanski jezik poznal iz Čedada, kjer so bili Slovenci blizu v dolini Soče. Podatek je pomemben tako zaradi pričevanja o tem jezikovnem znanju pri čedajskih prvakih, kot tudi zaradi podobnosti slovanskih jezikov v tem času ..." Točno! Vendar pa čedajski prvaki niso poznali slovanskega (slovenskega) jezika zaradi tega, ker bi hodili na jezikovne tečaje med Slovence v Soško dolino, temveč zato, ker je ta jezik verjetno govorilo prebivalsvo na podeželju, v čigar sredino so se Langobardi naselili in med njim živeli! Razen tega si ne znam prav razložiti, kako bi lahko postali Slovani v tako kratkem času taki pomorščaki. Poročilo pa postane takoj razumljivo, če upoštevamo domneve, po katerih bi bili lahko kvarnerski otoki naseljeni s slovanskim prebivalstvom že prej.
[29] glej naslednjo opombo!
[30] Obe poročili nas pravzaprav prepričata, kako neverjetne so domneve o slovanski (slovenski) naselitvi v Alpe v 6. stol., saj je iz pisanja moč spoznati, da Langobardi Slovanov niso jemali kot velik vojaški potencial, ki je ravnokar v zelo kratkem času osvojil ogromno ozemlje in takoj ustvaril svojo državo (ob tem pa zgodovinarji nenehno ponavljajo, da je bil ta proces miren in postopen, slovanska (slovenska) ljudstva pa pretežno poljedelska in niti ne tako številna), temveč kot element, ki ga je moč s pridom uporabiti tudi za lastne politične igrice.
[31] Ponoven dokaz za moje trditve v predhodni opombi. Pavel Diakon namreč uporablja izraz slovanski "roparji".
[32] Iz napisanega z lahkoto lahko sklepamo, da je bilo Langobardsko poznavanje lokalnega terena izredno slabo (kljub temu da so tam živeli že kar dolgo), nasprotno pa je bilo pri Slovanih. Ravno zaradi tega se Argait ni upal dolgo in vztrajno slediti slovanskim roparjem, oziroma so mu le-ti z lahkoto ubežali. Pri Slovanih na gori gre morda za že poznane utrjene višinske naselbine in za prebivalstvo, ki se je pred barbarskimi prihodi naselilo (se zateklo) na višje ležeče položaje, da se je na ta način lažje branilo pred napadalci (glej arheološka spoznanja o višinskih postojankah, ki sem jih v tem spisu že omenjal!). Pri omembi sekir in kamenja kot bojnega sredstva, po mojem mnenju ne gre samo za to, da je bilo to za takratno obrambo najprimernejše, temveč gre za očitno pomanjkanje pravega orožja. Poročilo nam zopet nudi dokaz za to, da je treba pisanje Pavla Diakona jemati s pridržki (na to večkrat opozarja tudi Grafenauer). Besedna zveza "z močnimi četami" nam sama po sebi ponuja predstavo o močni sovražni vojski, ki naj bi pomenila resno nevarnost, če jo pa postavimo v kontekst z ostalim besedilom, povsem izgubi svoj smisel, namreč: "močne čete" se nikakor ne bi mogle utaboriti na najvišjem vrhu neke gore.
[33] Očitno gre za enega izmed uporov lokalnega slovanskega prebivalstva, kajti če bi šlo za množično prodiranje Slovanov, se nadnje najbrže ne bi upal samo vojvoda Pemo s svojimi sinovi. Dogodek priča o podobnem stanju, kot ga lahko srečamo kasneje v srednjem veku v bojih dobro oboroženega plemstva proti kmečkim upornikom (ali "kmečki vojski"). Nič čudnega torej, če so dobro oboroženi Langobardi premagali uporno, slabo oboroženo slovansko kmečko množico.
[34] Na tem mestu navajam v celoti opombo B. Grafenauerja: Vprašanje imena "Carniola Sclavorum patria", v zvezi s tem tudi opomba "Carniolenses" v Frankovskih državnih analih k letu 820 (Fr. Kos, Gradivo II, št. 61) in poleg tega še "patria quae dicitur Carneola" v geografiji Ravenskega anonima (Arheološka najdišča Slovenije, 1975, str. 81) so že dolgo zbujale pozornost. Za ustaljeno obliko živega imena v slovanskem času jih je mogel imeti le tisti, ki je verjel v slovanski izvor imena (A. T. Linhart: Poskus zgodovine Kranjske, str. 157-159); še manj pa je mogoče verjeti v to, odkar vemo, da je navedeno mesto pri Ravenskem anonimu poznejša interpelacija in da sta pri njem prvotni le označbi "patria Carnium" in "Carnicus" (U. Schillinger-Haefele, Der Name "Carnich" in der Kosmographie von Ravenna, Arheološki vestnik 26, 1975, 255-258), tako da ostaneta le navedbi pri Pavlu Diakonu in Frankovskih državnih analih. M. Kos (Srednjeveška zgodovina, 237-239, prvič objavljeno leta 1929 v Glasnik muzej. društva za Slovenijo 10) je trdil, da gre pri obeh izrazih le za spomin iz antike, ko je ime nastalo kot pojem "domovina Karnov" (primerjaj tudi Ravennskega anonima!) in se je odtod uporabljala v karolinški historiografiji (podoben nastanek velja za imeni Pannonia Superior in Inferior v istem času s staro obliko imena, a s povsem novima vsebinama). Da v slovanski dobi to res ni živo ime in da se imena tipa Krajina - Creina/Krain - Carniola uveljavljajo šele po nastanku nove mejne grofije (krajine) po sredi 10. stol. (973: "Carniola quod vulgo Creina marcha apellatur"), kaže zelo izrazito dejstvo, da za pokrajino v zgornjem Posavju v 9. stol. to ime ni znano (895: "Marchia iuxta Souwam"!). Imena zvezana s Karni so torej v življenju ob koncu antike ugasnila in se pojavljajo le v delih takratnih "učenih" avtorjev, med katere je spadal tudi Pavel Diakon. Sicer je pa podobnega izvora tudi njegova nevera v takratno živo ime Carantanum in prepričanje, da je pravilno ime, znano iz preteklosti, takrat že mrtvo, Carnuntum.
Grafenauer se trudi ovreči dejstva, ki so v gradivih zabeležena, da bi dokazal, žal tudi po njegovih "zaslugah", uveljavljeno prepričanje o naselitvi slovanskega življa v te kraje šele konec 6. stol. Najbolj čudna pa je trditev, da so se stara antična imena pojavljala samo pri "učenih" piscih, ne pa tudi med ljudstvom. Le kako lahko vemo, kako je govorilo preprosto ljudstvo, ki ni imelo možnosti svojega vedenja tudi zabeležiti!
[35] Valens Vodušek: Značilnosti slovenske ljudske glasbe in njenega razvoja, 3.seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana 1967 (ciklostil), str. 1
[36] Valens Vodušek: Slovenska koroška ljudska pesem, 6.seminar slovenskega jezika, literature in kulture 1970, Zbornik predavanj, Ljubljana 1973, str. 48
[37] Gre za primer apriornega sprejetja trditev zgodovinarjev in razlaganje glasbenih pojavov na takšni osnovi, namesto da bi etnomuzikologija ponujala svoja spoznanja na razpolago zgodovinopisju kot pomoč za ustreznejše zgodovinske interpretacije.
[38] Jurij Venelin: Starodavni in današnji Slovenci, Ljubljana 2009, 331 str.
[39] Seveda smo na nek način in v določenih segmentih življenja med seboj povezani vsi ljudje, saj obstajajo pač univerzalni obrazci človeškega vedenja.
[40] Roberto Leydi: Musica popolare e musica primitiva, Guida breve alla conoscenza degli stili musicali spontanei, Torino 1959, str. 239
[41] prav tam, str. 245