Prispevek govori o dveh na novo odkritih predrimskih napisih v porečju Idrijce.
Predstavljen je drugačen pristop k razumevanju napisa z Grada pri Reki in z nekega drugega najdišča v Posočju. Pri prvem zadnji znaki napisa kažejo na imperfekt ali velelnik glagola, pri drugem pa razporeditev kratkih črtic nakazuje med drugim delitev na besede. Pomen prvega bi bil lahko: "loke (in ženske) je ded spretno obdelal" ali "loke (in ženske) ded spretno obdelaj!", pomen drugega pa: "to moj a(ta??) ..." ali "tu moj a(ta??)".

 

On two Pre-Roman inscriptions from the river basin of Idrijca (Western Slovenia)
Presented is a different approach to deciphering of the inscription from Grad near Reka and from another site in Posočje (Soča River basin), Slovenia. The last signs in the former inscription indicate the imperfect or imperative form of a verb. In the latter, the distribution of punctuation signs indicates i.a. the word separation. The former inscription can be interpreted as "Bows (and females) the grandsire processed handily" or "Grandsire, process bows (and females) handily!". The latter one as "This my (father??) ..." or "Here my (father??) ..."

Avtor: Anton Perdih

Predstavljen je drugačen pristop k razumevanju napisa z Grada pri Reki in z nekega drugega najdišča v Posočju. Pri prvem zadnji znaki napisa kažejo na imperfekt ali velelnik glagola, pri drugem pa razporeditev kratkih črtic nakazuje med drugim delitev na besede. Pomen prvega bi bil lahko: "loke (in ženske) je ded spretno obdelal" ali "loke (in ženske) ded spretno obdelaj!", pomen drugega pa: "to moj a(ta??) ..." ali "tu moj a(ta??)".
Uvod
Lani so naši arheologi [1] objavili najdbi, na katerih sta napisa z venetskim podobnimi znaki. Razvozlati so ju dali avstrijskima jezikoslovcema [2]. Svoje razumevanje teh napisov je podal tudi Vodopivec [3]. Tu predlagam drugačen pristop k razumevanju teh napisov.
Grad pri Reki
Bronasto situlo so našli v Zahodni Sloveniji podGradom pri Reki na desnem bregu reke Idrijce.Ohranjeni del situle je visok 17,6 cm, največja širina je 16,6 cm in širina podnožja 13,4 cm. V njej so bili ostanki pepela ženskih kosti. Sedaj je shranjena v Narodnem muzeju Slovenije pod oznako P 21840. Primerjalno z drugimi situlami podobne izdelave, zlasti glede oblikovanja vratu, je uvrščena v latensko obdobje od 4. do 3. stoletja pr. Kr. Glede na najdbo tako lepe situle lahko pričakujemo na tem območju večjo latensko naselbino, ki pa še ni odkrita. Situla z napisom je prikazana na sliki 1 [1,2].
mt_ignore
Slika 1. Napis na bronasti situli z Grada pri Reki [1,2].
Situlo izpod Grada pri Reki so primerjali s številnimi drugimi. Podobne situle so našli v grobovih pri Mostu na Soči, ki datirajo v pozni halštatski čas, vendar imajo drugačne vratove. Še večje so razlike pri situlah iz pozne železne dobe iz Idrije pri Bači, Reke in Slapa ob Idrijci. Bolj podobna ji je situla iz najdišča Dos Caslir pri Cembri v Trentinu, ki datira v 4. stoletje pr. Kr. in ima tudi retijski napis. Podobno situlo so našli v dolini Cadore v severnem Venetu z deli dveh drugih situl in na enem od njih je paleovenetski napis. Na podlagi teh primerjav uvrščajo situlo izpod Grada pri Reki v 4. in manj verjetno v 3. stoletje pr. Kr [1].
Kosti iz najdene situle, datirane z radioaktivnim ogljikom, kažejo na starost od 90 pr. Kr. do 10 po Kr. Kljub le nekaterim ostankom kosti gre antropološko najverjetneje za kosti ženske starosti okoli 30 let. Glede na bistveni razkorak med datiranji situle in kosti v njej, ki se razlikujejo za okoli 300 let, je bila situla morda uporabljena večkrat ali pa tudi za različne namene [1].
Napis je na zgornjem zavihku situle in ima 16 vrezanih znakov. Tri črte pa so vrezane tudi na nasprotni strani. Napis je glede na obrnjenost znakov berljiv iz leve na desno.
Eichner in Nedoma [2] prečrkujeta ta napis takole:
Als provisorische Lesung ergibt sich bei Einsetzung der konventionellen Lautwerte der Buchstaben: 1-o-k-e-n-o / n-e-k-r-i.-m.-13.-14.a-h bzw. l/p-o-ke-n-o-n-e-k-r-i.-m.- l/p-u/l-a-h. Damit hätte man die zehn Lesungen (mit ‹h›=‹j›).
... entscheiden wir uns also für die Lösung (a) : ‹l?okeno / nekri.m.p.laj› ...
Es bleibt also nur die Interpretation „L?okeno (Mann oder Frau) (hat dies) für Nekrimpla- (aufgestellt)“, wobei offen bleibt, ob der zweite Name ein Theonym oder ein theophorer Personenname ist.
Prevod:
Kot začasno branje ob uporabi običajne glasovne vrednosti znakov nam da: 1-o-k-e-n-o / n-e-k-r-i.-m.-13.-14.a-h ali l/p-o-ke-n-o-n-e-k-r-i.-m.- l/p-u/l-a-h. Imamo torej 10 branj (z ‹h›=‹j›) [2].
... odločimo se torej za rešitev (a): ‹l?okeno / nekri.m.p.laj› ...
... Ostane torej le razlaga "L?okeno (moški ali ženska) (je to) za Nekrimpla- (postavil)", pri čemer ostane odprto, ali je drugo ime ime božanstva ali pa osebno ime po božanstvu.
Po svoji obliki je prvi znak na sliki 1 nedvomno L. Je pa res, da je pri nekaterih retijskih napisih težko ugotoviti, kdaj naj bi podoben znak pomenil L in kdaj P, zato so mnoga branja negotova [4]. Naslednjih deset znakov je nedvoumnih. Po obliki so videti retijski in ne venetski. Dve črtici ob znaku za glas M nista nekaj nenavadnega. Trinajsti in petnajsti znak sta različna, a oba spominjata na znak A mlajšega tipa. Štirinajsti znak je tipično retijski znak za glas U. Zadnji znak, ki ga večinoma berejo kot H [4,5], Eichner in Nedoma [2] pa tudi kot J, je tudi značilno retijski.
Razumevanje avstrijskih jezikoslovcev [2] daje dve imeni. Kot utemeljitev za razmejitev med njima navajata malo večji razmik med drugim znakom za O in drugim znakom za N. Na ta malo večji razmik pa lahko gledamo tudi drugače. Nekoliko večja razdalja med drugim znakom za O in drugim znakom za N sovpada s popravkom smeri pisanja napisa, ki naj bi bil polkrožen, a od tega vidno odstopa. Če upoštevamo še naklona pisanja, potem bi z isto pravico rekli tudi, da je prvi N konec prve besede, drugi O pa začetek druge. Glede na to, da so tako venetski kot tudi retijski napisi večinoma pisani zvezno, pa sta obe delitvi na dve besedi dvomljivi. Vsekakor pa so tudi razlage napisov z neizpričanimi imeni ali pa z imeni iz drugačnih tedanjih jezikov vprašljive, saj je takih imen lahko ničkoliko. Imenske različice so odvisne tudi od tega, na kateri jezik se opiramo pri razumevanju. Dokler ne najdemo drugih opornih točk za predpostavitev jezika napisa, jih lahko smatramo za poljubne.
Ta napis nima znanih vsebinskih vzporednic v doslej znanih venetskih in retijskih napisih, zato se tudi nanje ne moremo opreti.
Sporni zadnji znak, ki najbolj verjetno predstavlja glas H [4-6], nakazuje poleg imenskih še druge možnosti razlage. Končnica -ah nakazuje slovanski imperfekt (nedovršni preteklik), ki je v starejših starocerkvenoslovanskih spisih prisoten v obliki -aah in v mlajših kot -ah [7]. Izvor teh spisov je mnogo bolj vzhodno kot najdišče, kjer je bila najdena tu obravnavana žara z napisom. Za sedanje narečje v okolici najdišča je značilna starinska, zelo u-jevska govorica, v kateri ni pravih dvoglasnikov, pač pa glas U nastopa tako v samoglasniški kot tudi v soglasniški vlogi, npr. namesto glasu V, ki ga poznamo v drugih, zlasti vzhodnejših slovenskih narečjih in ki ga uporablja tudi slovenski knjižni jezik. To dejstvo kaže na to, da bi v tem napisu lahko nakazovala imperfekt bodisi končnica -ah bodisi končnica -uah, ki bi bila morebiti celo starejša zahodnoslovanska oblika imperfekta.
Če sprejmemo to kot možnost, potem se takoj postavi vprašanje, imperfekt katerega glagola bi bil to. Glagoli \'a-ti\', \'au-ti\', \'m-ti\', \'ma-ti\', \'mau-ti\' niso znani. S tem tudi ni nakazan kakšen izrecen besedni pomen obeh črtic ob znaku za glas M. Glagol \'ima-ti\' bi bil lahko inačica glagola imeti in njegov imperfekt bi pomenil imel sem. V tem primeru bi bila prva stopnja delitve besedila lahko LOKENONEKR IMAUAH. Naslednja stopnja delitve bi bila lahko LOKE NONE KR IMAUAH z začasno razlago "loke, none, kar sem imel". Ker pa je v tamkajšnjem narečju glas A v besedi \'kar\' nedvoumen, v napisu ga pa med znakoma za K in R ni, KR v pomenu \'kar\' ni verjeten. Mogoč bi bil v pomenu \'ker\', pri katerem je v narečju med glasovoma k in r polglasnik, a izraz "ker sem imel" v povezavi z ostalim nima pravega smisla.
Znan je tudi glagol \'rima-ti\', kar bi dalo prvo stopnjo delitve LOKENONEK RIMAUAH, vendar je vprašanje, ali so ga tedaj poznali oziroma uporabljali.
V govorih tam okoli je še vedno živ obliki \'krima-ti\' zelo podoben narečni glagol \'grimat\', ki ima sedaj poleg pomenov, ki jih je navedel Pleteršnik [8], tudi podoben pomen kot \'bezljati naokoli\', skratka, nekaj početi zelo hitro. S tega vidika bi bila oblika KRIMA-UAH sprejemljiva kot starinska oblika imperfekta glagola, katerega koren bi bil takrat zapisan kot krima-, sedaj znan kot grima-. Dala pa bi prvo stopnjo delitve na LOKENONE KRIMAUAH.
Glagol \'ekrima-ti\' ni znan. Glagol \'nekrima-ti\' bi bil nikalna oblika glagola krima-ti. Dal bi delitev, ki jo zagovarjata Eichner in Nedoma [2]. Morebitni glagol \'onekrima-ti\' bi dal delitev LOKEN ONEKRIMAUAH.
Od vseh teh možnosti je videti najbolj smiselna delitev v primeru LOKENONE KRIMAUAH, ki bi jo lahko dodatno delili na LOKE NONE KRIMAUAH v smislu, da je \'ded izdeloval loke zelo hitro (spretno)\'. Pri tem bi bil:
LOKE - tožilnik množ. m. besede LOK
NONE - dvoumna beseda:
- uporaba edninske zvalniške oblike besede NONO namesto imenovalniške, kar je v govorih tam okoli pogosto;
- tožilnik množ. ž. NONA;
- ali celo besedna igra z imenovanjem prvega in namigovanjem na drugo, npr. "loke (in ženske) je ded spretno obdelal".
Če bi za zadnji znak sprejeli po Eichnerju in Nedomi [2] glasovno vrednost J, bi imeli namesto imperfekta velelnik take oblike tega glagola, ki nakazuje ponavljanje, KRIMAUAJ! Druge spremembe v razumevanju tega napisa to ne bi povzročilo, tako da bi to dalo: "loke (in ženske) ded spretno obdelaj!".
Seveda pa tak napis ne bi bil v nikakršni povezavi s pokopom pepela mlade ženske in bi lahko imel smisel le v povezavi z dogajanji mnogo pred pokopom. Npr. kot plačilo ali priznanje dobremu izdelovalcu lokov.
Vsekakor bo priporočljivo nadaljevati proučevanje tega napisa tudi v tej smeri. Glede na druge najdbe, ki jih omenjajo [1] na tem najdišču, pa bi to najdišče lahko postalo še en kandidat za utrdbo Metulum.
Najdišče v Posočju
Drug predrimski napis je iz najdišča, ki ga naši arheologi [1] označujejo še vedno le kot najdišče v Posočju. Najdbe iz teh izkopavanj kažejo, da je bil ta kraj v rabi za votivno darovanje od 5. stoletja pr. Kr., do 3. stoletja po Kr. Ohranjeni del z napisom velikosti 8,6 cm x 2,4 cm pripada zgornjemu zavihku vratu bronaste situle, ki je okrašen z vzdolžnimi, prečnimi in poševnimi vrezi. Napis predstavlja 6 globoko urezanih znakov, ki se jih vidi na sliki 2 [2].
 
Po mnogih primerjavah izdelave situle in držala ročaja je situla iz tega najdišča v Posočju še najbolj podobna situli iz doline Cadore in situli iz Cembre, ki spadata v 4. stoletje pr. Kr. Po Marzaticu naj bi omenjene situle naredili lokalni obrtniki med dolinami Piave in Adiže. Najverjetneje je tudi situla iz tega najdišča v Posočju iz teh delavnic [1]. Pokonci obrnjen napis na tej situli je na sliki 2.
mt_ignore
Slika 2: Pokonci obrnjen napis na zavihku situle iz tega najdišča v Posočju [2].
Napis je glede na pokončno in vodoravno obrnjenost znakov berljiv iz desne na levo. Prvi štirje znaki imajo nedvoumen pomen TOMO. Predzadnji štirje znaki bi se lahko brali I I I I, vendar je druga pokončna črta v tem skupku precej večja kot ostale, zato tako prečrkovanje ni verjetno in bi lahko samo ona zanesljivo predstavljala znak za glas I. Posebnost tega napisa so štiri kratke črtice. Notranji črtici obdajata znak I, kar je v venetskih napisih pogosto. Zunanji črtici pa omejujeta skupek \'MO·I·\' od ostalega. Zadnji znak v napisu spominja na mlajši znak za glas A in je različen od znaka za U. Ali je bilo v prvotnem napisu še kaj za tem A, ne vemo, a moramo dopustiti, da se je napis nadaljeval.
Eichner in Nedoma [2] prečrkujeta ta napis takole:
... sodass sich zunächst eine Sequenz von fünf Buchstaben ‹tomo.i.› ergibt. ...
... ist die venetische Inschrift auf dem Situlenfragment aus Posočje als Einwortinschrift ‹to{.}mo.i.{.}› (plus als Zeichen für Textende [?]) oder als Mehrwortinschrift ‹to{.}mo.i..ụ.[---› zu lesen. ... Bei dem so gewonnenen d/tomoi wird es sich um einen Namen handeln, ...
Prevod:
... tako da se pokaže zaporedje petih črk ‹tomo.i.›. ...
... venetski napis na ostanku situle z najdišča v Posočju je treba brati kot eno besedo ‹to{.}mo.i.{.}› (in še znak za konec besedila ?) ali kot več besed ‹to{.}mo.i..ụ.[---› ...
... Pri tako dobljenem d/tomoi bi šlo za ime, ...
Če upoštevamo lego vseh manjših črtic in zgoraj omenjeno zamejitev skupka \'MO·I·\' od ostalega, ter možnost, da je znak ·I· označeval glas J [6], dobimo delitev: TO \'MOJ\' A..., kar bi lahko pomenilo npr. "to moj a(ta??) ..." (this my (father??) ...) ali "tu moj a(ta??)" (here my (father??) ...). Na daritvenem mestu bi bil tak začetek napisa smiseln. Obe možnosti razumevanja besedice to, tako kot to ali kot tu, sta glede na narečni govor dopustni. Začetek katere besede je A, se sedaj ne da ugotoviti in jo lahko le predpostavljamo.
Ugotovitev [1], da situla izpod Grada pri Reki spada v retijsko materialno kulturo, je zelo pomembna. S tega vidika bi bilo treba podobno kot za štiri posode iz najdišča Idrija pri Bači [9] narediti primerjavo tudi vseh ostalih najdb v Posočju, da bi se morebiti ugotovilo, h katerem krogu materialne kulture je v katerem obdobju pretežno spadalo Posočje ter ali je bilo to takrat splošno stanje (in s kakšnimi ter kolikimi izjemami) in iz katerih kulturnih krogov so le posamezni primeri. Če bi se pokazalo, da predmeti, na katerih so napisi, spadajo v retijsko materialno kulturo, bi bilo treba označevanje teh napisov prenesti iz venetske v retijsko skupino napisov in jim spremeniti oznake. Namesto italijanskih bi jim morali dati slovenske oznake, npr. ID za tiste ob Idrijci in SO za tiste ob Soči ali pa za celotno Posočje. Pa tudi tistim, ki bi ostali v venetski skupini, bi bilo treba dati slovenske oznake. Tako bi jih morali namesto Is 1, Is 2, Is 3, *Is 4, *Is 5, *Is 6, itd, označevati kot ID 1, ID 2, ID 3, ID 4, Id 1, Id 2, itd, ali pa kot SO 1, SO 2, SO 3, SO 4, So 1, So 2, itd.
Literatura
1. P Turk, D Božič, J Istenič, N Osmuk, Ž Šmit, New Pre-Roman Inscriptions from Western Slovenia: The Archaeological Evidence, Keltske študije II - Studies in Celtic Archaeology, Éditions Monique Mergoil, Montagnac 2009,47-64
2. H Eichner, R Nedoma, Neue vorrömische Inschriften aus Westslowenien: epigraphische und linguistische Evidenz, Keltske študije II - Studies in Celtic Archaeology, Éditions Monique Mergoil, Montagnac 2009,65-75
3. V Vodopivec, Napisa na situlah iz Grada in Posočja ter na ploščici iz Gradiča, 7. Mednarodna konferenca Izvor Evropejcev, Ljubljana, 5. in 6. junij, 2009. Zbornik je v pripravi.
4. S Schumacher, Die Rätischen Inschriften, Geschichte und heutiger Stand der Forschung, 2., erweitete Auflage, Archaeolingua, Innsbrucker Beiträge zur Kulturwissenschaft, Sonderheft 121, Innsbruck 2004
5. G B Pellegrini, A L Prosdocimi, La lingua Venetica, Instituto di glottologia dell universita di Padova, Circolo linguistico Fiorentino, Padova 1967
6. M Bor, J Šavli, I Tomažič, Veneti naši davni predniki, Editiones Veneti, Ljubljana 1989, 190 (J Šavli, M Bor, I Tomažič, Veneti First Builders of European Community, Editiones Veneti, Wien, Boswell 1996, 190-192)
7. J Hamm, Gramatika starocrkvenoslavenskog jezika, Nakladni zavod Hrvatske, Zagreb 1947, 137-139
8. M Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar, ur. M Furlan, Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2006
9. D Božič, Late Hallstatt period bronze vessels in two late graves of the La Tène-Early Imperial Idrija group, Keltske študije II - Studies in Celtic Archaeology, Éditions Monique Mergoil, Montagnac 2009,77-84