Čeprav sem se razmeroma pozno pridružil bralcem zgodb in zagretim razpravljavcem, ki na bolj ali manj pameten način ugibajo, kdo bi utegnil v starih časih stanovati v krajih današnje Slovenije in okrog nje, me že ves čas moti skrajno neresno poenostavljanje in samovoljno prilagajanje poimenovanja nekdanjih prebivalcev trenutnim potrebam teh piscev.

Avtor: Marjan Moškon

Najprej vsi ugotavljajo, kako so priljubljeni primarni viri nezanesljivi, saj so v glavnem spet samo trenutnim potrebam prilagojeni prepisi še bolj primarnih (vendar izgubljenih!) virov, potem pa prav na teh pisanjih temeljijo svoje znanstveno sklepanje. To velja tako za poklicne kot za samooklicane zgodovinarje, tako za »alohtoniste« (zagovornike poznejše naselitve) kot za »avtohtoniste« (zagovornike teorije paleolitske kontinuitete). Se vljudno opravičujem skrajno redkim izjemam.

Če zdaj že moramo razpravljati o v 19. stoletju izumljenih Slovanih, ki danes govore podobne »slovanske jezike«, potem smemo za zgodnji srednji vek tudi jasno in obvezno navajati samo njihove verjetne prednike: Sclavine, Sclavene, Slowiene, Slovene, Slovenine, Slovince, pa tudi Venete, Wende, Karantance, Čechové, Polane, Ante, Alane, Sarmate, Varjage, Turke, Volgare in druge, ne pa vsevprek nepremišljeno trditi, da so bili vsi ti že takrat »Slovani«.

Skoraj edina, po moje res zanesljiva ugotovitev v vseh teh pogovorih je, da o Slovanih pred 19. stoletjem ne more biti niti govora niti pisanja. Pa vendar častivredni doktorji zgodovinskih znanosti vztrajajo, za njimi pa tudi šolski učbeniki ponavljajo, da so se pod Alpe že v 6. stoletju naselili nekakšni »Slovani«. Višek te doktrine je bila trditev, da so Brižinski spomeniki »slovanski« zapis. Tako zdaj o »starih Slovanih« žlobudrajo domala vsi, ki hočejo o evropskih staroselcih kaj povedati ali napisati.

Trdno sem prepričan, da bi pravzaprav vsa nesoglasja in vse nesporazume o Slovanih lahko dosti hitreje rešili, če bi se držali vsaj tistega, kar je kateri od t.i. primarnih virov napisal. O Slovencih npr. ne more biti zapisan noben stavek pred letom 1550 (Trubar, Abecedarium) in prav tako nič o Sloveniji pred letom 1810 (Janez Nepomuk Primic v pismu Valentinu Vodniku) oz. pred omembo v tisku 1814 (Janez Nepomuk Primic v knjigi Novi Nemshko-Slovenshki Bukvar, kjer v nemščini piše Slovenien, vendar gre nedvomno za Slovenijo), sicer pa 1844 (Ivan Vesel Koseski v pesmi cesarju Ferdinandu Pervimu v Bleiweisovih Novicah). Čeprav rad verjamem, da morata biti oba pojma vendarle starejša.

Če se torej hočemo pogovarjati o za nas zanimivih ljudstvih v Srednji Evropi v prvem tisočletju našega štetja, moramo navzlic bolj ali manj verodostojnim primarnim virom dosledno spoštovati, da so bili to kvečjemu Sclavini, Sclaveni, Sclavi in podobni.

Slovenci (tudi Sloveni, slovenski, slovenščina) in Slovaki (nekdaj Sloveni, pridevnik je še vedno slovenský, jezik slovenčina) sta za zdaj edina slovanska naroda, ki sta ohranila izvirnemu Sclaveni podobni imeni.

Čehi so mešanica najmanj osmih plemen, med katerimi so bili najštevilčnejši prav Čechové, ki pa se vse do 19. stoletja niso šteli za Sclavene. Poljaki, nekdanji Polani, so se začeli z bližnjimi plemeni združevati v 10. stoletju, vendar med njimi ni bilo izpričanih nobenih Sclavenov. Bolgari so dobili ime po turškem plemenu, na današnjem ozemlju pa so se v 7. stoletju pomešali s staroselskimi Sclaveni in prevzeli njihov jezik.

Odkar so prišli med staroselske Sclavene v Panonsko nižino (v 7. stoletju) in prav tako prevzeli njihov jezik, uporabljajo Hrvatje in Bosanci zanje pravo poimenovanje – Slaveni, Srbi s Črnogorci pa celo Sloveni. Dolgo ne enim ne drugim niti na misel ni prišlo, da bi za svoje poreklo navajali »Slovane«, saj so ponosno trdili, da so Horuati (kvečjemu Iliri) in Serboi.

Poseben primer so Makedonci, najprej zatirani pod Srbi in potem zdesetkani v balkanskih vojnah. Sclavenom pravijo Sloveni ali Slovenite, za prednike izza Karpatov razglaša njihova Wikipedija Praslovenite, hkrati pa prinaša za Balkan v 8. stoletju zemljevid z naslovom Macodnian Sklavinia. So mar ta poimenovanja pobrali od Slověnov iz okolice Soluna?

Rusi, morda tudi Ukrajinci, čeprav je najbolj nedorečena prav njihova etimologija, naj bi bili po poreklu baltski Varjagi. Iz mešanice najrazličnejših plemen, med drugimi tudi tropa Slovenov, ki so pribežali do Ilmenskega jezera l. 862, ko so jih pregnali Madžari iz krajev ob Donavi (!), se je izoblikoval »naród Rus«, ta pa nikoli ni temeljil na Sclavenih.

Vse kaže, da bi lahko za Slavene šteli samo Trubarjeve in prekmurske Slovene, Slovake (do 10. stoletja Sloväne, pozneje do 14. stoletja Sloviene), ilmenske Slovene iz starega mesta Slovensk v Rusiji, Slověně iz okolice Soluna in pomorjanske Slovince. Najprej pa je seveda treba raziskati, kdaj in kako se je koren sclav- spremenil v slav- in kdaj v slov-. Ali obratno?

Greh je torej pred 16. stoletjem govoriti in pisati o Slovencih in pred 19. stoletjem o Slovanih, ker ni za to nobene podlage, prav tako pa je ni za Slovenijo pred 19. stoletjem, čeprav je v 10. stoletju za časa cesarja Otona III. kraljestvo Sclauinia obsegalo vso Srednjo Evropo od Baltika do Jadrana.

Smemo morda za slovensko šteti nekdanjo Szlouenieh (Slovenijeh, današnjo Slavonijo) iz Kronike l. 1578 »zpravliene po D. Antolu Pope Vramcze Kanoniku Zagrebechkom«, ki je takrat v njej tudi sam prebival? Zakaj se o tej Szlouenieh in o njenih Zlouenih še ni razpisal noben slovenski poklicni zgodovinar?

Vse, ki se z napisanim ne strinjajo, vabim, naj raziščejo, kdaj in kje je bila prvič zapisana beseda Slovenija in kdaj prvič beseda Sloveni. Zavajanje, da so Sclavini Slovenci, da so Sclaveni Slovani, Sclauinia pa Slovenija, dokler ni oprto na verodostojne in nedvoumne dokaze, je najmanj toliko neresno kot trditev, da so Brižinski spomeniki napisani v slovanskem jeziku.

Bojim se, da bodo zlasti vseh sort zgodovinarski učenjaki še naprej narobe govorili. Minister Gregor pa nič, kot bi rekel Levstik.